Otroška agresivnost je nekaj slabega, zato jo moramo prepovedati in zmanjšati na minimum.
NE DRŽI. Kot lahko preberemo v knjigi Jesperja Juula Otroci in agresivnost – nov in nevaren tabu, je agresivnost osnovni del vsakega človeškega bitja, zato je ne smemo zatirati. Poleg tega, da je potrebna, je velikokrat tudi življenjsko pomembna. Tako kot mora rojevajoča mama uporabiti svojo agresivnost, da otroka potisne skozi porodni kanal, je agresivnost tista, ki nas žene, da drugemu, ki je prestopil naše meje, rečemo ne. Se torej postavimo zase in se ustrezno zaščitimo. Zato je moralno obsojanje agresivnosti v resnici nevarno, saj otroku sporoča, naj zatre eno od življenjskih sil, ki jo tako kot otrok kot odrasel nujno potrebuje za zdravo in varno življenje.
Iz agresivnega otroka se vedno razvije odrasel nasilnež
NE DRŽI. Strah, zaradi katerega večina odraslih pri otrocih poskuša pregnati vse znake agresivnosti, je, da iz majhnega agresivneža zagotovo zraste velik nasilnež. Toda kot poudarja Juul, to ne drži. Agresivnost ne vodi vedno nujno do nasilja. V resnici je zgodba velikokrat obratna – ko otrok vse prevečkrat in predolgo zatira lastno agresivnost, jo pogosto obrne vase v obliki samouničevalnega vedenja (od prehranskih motenj do samopoškodovanja). Ali pa mu nekega dne 'odnese pokrov' in poškoduje druge veliko bolj, kot če bi lahko svojo agresivnost sproščal sproti in v varnem okolju, kjer zaradi nje ni obsojan in 'bodoči kriminalec'. Znanost je dokazala, da odrasle v nasilnost vodi predvsem to, da so bili sami kot otroci žrtve nasilja, in ne to, da je bila agresivnost (in ne nasilje!) v družini 'dovoljena'.
Ko je otrok agresiven, ga moramo ošteti, da preprečimo ponovitev in še večjo agresivnost
NE DRŽI. Ko otrok, starejši od približno treh let (do te starosti je na primer grizenje popolnoma naraven odziv bitja, ki ima najbolj razvite mišice v čeljusti), drugega otroka udari, uščipne ali potisne in ga odrasel ošteje (na primer: »Nehaj tepsti brata! «), mu s tem v resnici sporoča: »Ne zanima me, kaj zdaj čutiš in zakaj si udaril brata, toda tega ne dovolim in pika!« Seveda ni prav nič narobe, če otroku povemo, da nam ni všeč, ko vidimo, da se z bratom tepeta, in da jima želimo pokazati, kako lahko nesoglasja rešita drugače. Toda hkrati ne sme manjkati našega zanimanja za otrokovo počutje – kako se počuti, zakaj je udaril otroka oziroma kaj ga je tako zelo razjezilo. Pravzaprav je v vseh primerih, ko se otrok 'neprimerno' vede, bolje, da se usmerimo na njegovo počutje kot na njegovo vedenje, ki ga je treba 'popraviti'. Le tako lahko namreč njegovo frustracijo ujamemo pri izvoru in otroku zares pomagamo, da pride v stik s samim seboj in se nauči, kako se v podobnih razmerah odzvati drugače. Če ga pa samo oštejemo, se otrok v resnici ni nič naučil in se bo naslednjič, ko bo frustriran, zagotovo odzval enako.
Otroška agresivnost je znak pomanjkanja dovolj strogih meja
NE DRŽI. Ko je otrok agresiven, pa naj koga udari ali jezen vrže igračo, odrasli v okolici večinoma najprej pomislijo: »Ta pa si upa! To je zagotovo zato, ker ga starši preveč razvajajo in mu vse preveč dovolijo. Če bi mu bolj strogo postavili meje, zdaj tega gotovo ne bi počel.« Toda praksa kaže, da če pri otrocih z agresivnim vedenjem stopnjujemo 'postavljanje meja' in kazni, se stopnjuje tudi otrokova agresivnost. Ker s strožjim prijemom v resnici sploh ne nagovorimo resničnih otrokovih težav. Ko je otrok (ali odrasel) agresiven, je to skoraj vedno zaradi občutka 'ne počutim se v redu'. Kot razkriva Jesper Juul, se za agresivnim vedenjem pogosto skriva občutek pomanjkanja vrednosti v odnosu. Ko imamo odrasli na primer občutek, da nas partner ali šef ne ceni dovolj, namesto da bi postali žalostni, postanemo jezni in agresivni. In enako velja za otroke. Ko se v odnosu z odraslim ali drugim otrokom ne počutijo v redu, postanejo agresivni. In ne zato, ker so žleht, podivjani, razvajeni in kar je še podobnih izrazov, s katerimi poskušamo staršem sporočiti, naj bolj trdno zagrabijo otroka, da bo vedel, kaj se sme in česa ne.
