Jacqueline Lee Bouvier se je rodila leta 1929 v New Yorku borznemu posredniku in uglajeni gospe, ki je, kadar se ni posvečala družini, redno obiskovala družabne prireditve. Krščansko vzgojena deklica, po žilah katere se je pretakala irska in angleška ter nekaj francoske krvi, je oboževala očeta, ki jo je v ljubečem zanosu imenoval »najlepša hči na vsem svetu«. To ji je gotovo pomagalo, da je odrasla v samozavestno osebo, ki ji niso bili tuji izzivi ne v športu in ne v baletu. Navduševala se je nad jahanjem in konji ter branjem knjig, blestela pa je tudi v znanju tujih jezikov. Ne le v francoščini, ki jo je spremljala že od otroštva.
Očetove težave z alkoholom in občasni skoki čez plot ter finančna kriza konec dvajsetih let so pustili svoj pečat, še posebej pa ločitev staršev in mamina nova poroka, ki se je z mlajšo sestro zaradi izjemnih razmer, ki so vladale v času druge svetovne vojne, nista mogli udeležiti. Leta, ki so sledila, je preživljala na očetovem posestvu in v novem domovanju v Virginiji. Šola ji ni povzročala težav, tako da je bilo že takrat jasno, da bistro dekle nikoli ne bo tipična gospodinja.
Dekle iz visoke družbe
Bila je vzorna študentka, aktivna pri dramskih in drugih umetniških dejavnostih ter avtorica prispevkov za časopis. Letno dni je študirala v Parizu, kjer se je navdušila nad francosko modo – in uglajenostjo – ter po nekaj letih diplomirala iz francoske literature na univerzi Georgea Washingtona. Diplomo je skupaj s sestro proslavila s poletnim popotovanjem po Evropi in se nato posvetila eni svojih največjih ljubezni: pisani besedi. V uredništvu prestižne modne revije Vogue je dobila službo urednice začetnice, pri čemer bi pol leta delala v newyorški pisarni, polovico pa v njej tako ljubi francoski prestolnici. A priložnosti ni izkoristila. Predvsem zaradi družbenih klišejev, ki so narekovali, da se za dekle pri dvaindvajsetih letih spodobi, da se počasi poroči in ustali, ne pa da dela kariero in frči po svetu. Ja, Jackie je tedaj že dodobra spoznala družabno življenje.
Glede na družinski izvor se je zanjo kaj hitro našla nova služba v časopisni hiši washingtonskega Times-Heralda, kjer je dobila prvi novinarski izziv: postala je »dekle, ki sprašuje «. Na ulici je mimoidoče presenečala z vprašanji in objavljala njihove odgovore, tu pa tam pa opravila tudi kak »resnejši« intervju. Da ji je usojena politika, bi lahko sklepali tudi po tem, da je v tistem času intervjuvala šestletno hčerko takratnega podpredsednika Richarda Nixona. To je bilo v začetku petdesetih, še preden je spoznala bodočega moža. In nekaj mesecev po kratki in nepomembni zaroki z mladim borznim posrednikom, za katerega je po treh mesecih ugotovila, da je preveč nezrel in dolgočasen.
Usodna večerja Sredi maja 1952 je na večerji spoznala Johna F. Kennedyja. Očarana nad njegovim videzom, šarmom in duhovitostjo ni slutila, da ji bo to srečanje usodno zaznamovalo življenje. A dvoje mladih src je kmalu ugotovilo, da ju poleg krščanskih načel, pisateljevanja in branja povezuje tudi nekaj več. Snubitev je morala zaradi njegovih političnih aktivnosti počakati do novembrskih volitev, nanjo pa se Jackie ni odzvala kar takoj. Po mesecu dni, ki ga je zaradi poročanja o kronanju kraljice Elizabete II. preživela v Londonu, je septembra naslednje leto v obleki modne oblikovalke Ann Lowe dahnila težko pričakovani da. Poročni ceremoniji je prisostvovalo sedemsto gostov, na svatbi pa jih je bilo skoraj enkrat več!
Po medenih tednih v takrat prestižnem snobovskem Acapulcu sta si ustvarila gnezdece v predmestju Washingtona. Prva leta zakonske sreče je skalilo nekaj Johnovih bolezni in poškodb, prekinjena nosečnost in pri porodu umrla hčerka. Sreča se jima je nasmehnila leto pozneje, ko je povila Caroline. Mlada družinica je strpno premagovala službene obveznosti in oddaljenost, prav Jackie pa je s svojo pokončno držo in energijo dosegla, da so Kennedyjevi sodelavci in svetovalci v njej prepoznali dodatno vrednost v boju za politično zmago. Ne nazadnje je bila prav ona zaslužna, da je priljubljeni in ambiciozno vzpenjajoči se kongresnik opazno izboljšal svojo garderobo!
V času predsedniške kampanje, ki je Kennedyju novembra 1960 prinesla zmago, je bila Jackie spet noseča. To dejstvo je samo pripomoglo k njuni priljubljenosti. Zaradi izjemnega okusa in prepoznavnega stila oblačenja so jo oboževale vse ženske revije. Navdušeno so jo primerjale s filmskimi zvezdnicami in drugimi estradnimi lepoticami ter jo razglašale za eno najbolje oblečenih žensk na svetu. Pri tem je bilo vzorni ženi in materi jasno, da mora v duhu patriotizma diplomatsko zakriti naklonjenost francoskemu stilu. Zato je angažirala ameriške modne oblikovalce, med njimi priljubljenega hollywoodskega krojača slavnih Olega Cassinija, da so prirejali oblačila, ki jih je odkrila čez lužo. Da bi se izognila očitkom, da preveč zapravlja za garderobo, pa je javno pojasnila, kdo plačuje za njene obleke in modne dodatke. In to ni bil, vsaj ne uradno, njen mož, temveč prej tast. Ne smemo pozabiti, da naj bi bila v tem času za obleke porabila več denarja, kot je znašala moževa uradna letna plača.
Prva dama – modna ikona
Jackie, ki je sina Johna rodila le dobra dva tedna po Kennedyjevi zmagi, je postala ljubljenka medijev in ljudi. Ne le političnih krogov znotraj in zunaj domovine, temveč preprostih državljanov. K priljubljenosti so nedvomno pripomogla njena prizadevanja za ohranjanje ameriške zgodovine in umetnosti. Bila je pobudnica prenove Bele hiše in gostiteljica številnih družabnih dogodkov, na kateri so se srečevali politiki in umetniki. Da kljub slavi ni postala le ena od snobovsko samovšečnih dam brez stika z realnim življenjem, priča materinski čut, ki ga je vdihnila predsedniškemu domovanju. Nekatere dele je preuredila za normalno družinsko življenje (recimo dodala kuhinjo in otroške sobe), obenem pa z avtentičnim starinskim pohištvom ohranila oziroma še nadgradila zgodovinski pomen palače.
Pri tem se ni zanašala ali dodatno obremenjevala državnih fondov, temveč je sama pridobivala finančne podpornike. Pred televizijskimi kamerami je pojasnila: »Prepričana sem, da mora imeti Bela hiša prvovrstno zbirko ameriških slik. Okolje, v katerem se predsednik predstavlja svetu, je zelo pomembno in Američani bi morali biti na to ponosni.«
Njen stil oblačenja je postal prepoznaven. V spominu ne ostaja le kot ljubiteljica kostimov v obvezni kombinaciji z rokavicami in klobukom ter preprosto krojenih, a učinkovitih in prefinjenih oblekic ali kril do kolen. Njen zaščitni znak so bili tudi salonarji z nizko peto, svilene rute in velika okrogla sončna očala. Ter kavbojke, ki si jih je rada nadela, čeprav je bila prva dama!
Moža je spremljala na številnih potovanjih po svetu, pri čemer je še posebej očarala Francoze s tekočim znanjem jezika in poznavanjem njihove zgodovine. Ob tem obisku se je celo Kennedy pošalil: »Sem le nekdo, ki je spremljal Jacqueline Kennedy na poti v Pariz – in pri tem nadvse užival!«
Trojni udarec smrti
V začetku leta 1963 se je zaradi nove nosečnosti začasno poslovila od družabnega in političnega udejstvovanja. Prezgodnje rojstvo drugega sina Patricka pa paru ni prineslo pričakovanega veselja, saj je umrl le dva dni po porodu. Tragični dogodek kljub depresiji, v katero je zapadla, ni omajal zakona. Nekateri celo trdijo, da ga je utrdil, saj sta se zakonca še bolj zbližala. Kakorkoli, prav Kennedy je bil tisti, ki je kljub nasprotovanju svetovalcev Jackie pregovoril, da je sprejela povabilo družinskega prijatelja, grškega mogotca Aristotela Onassisa, ter nekaj časa preživela na njegovi jahti. Morda je imel Kennedy slabo vest zaradi svojih skokov čez plot – kajti tako kot ima vsaka medalja dve plati, tudi njuna zveza menda ni bila tako popolna. Kennedyjevi osvajalski podvigi, še zlasti avantura s svetlolaso seks ikono Marilyn Monroe, so terjali svoj davek.
Četudi se je Jackie vsaj navzven odločila prezreti moževe skoke čez plot, pa njuna zveza ni zmogla kljubovati še eni, bolj tragični nesreči. Atentat med sprevodom v Dallasu se je globoko zarezal v milijone src ljudi po vsem svetu, najbolj pa v Jackiejino. Po travmatični izkušnji – okrvavljene obleke, ki jo še vedno hranijo v zapečatenem sefu, ni želela sleči in se preobleči niti na slovesni Johnsonovi zaprisegi – je sodelovala pri načrtovanju in izvedbi pogrebne slovesnosti, nato pa zavrnila ponudbo za veleposlaniško službovanje v Franciji, Mehiki ali Veliki Britaniji ter se z otrokoma umaknila z oči javnosti.
V času, ki je sledil, ji je bil v veliko oporo možev mlajši brat Robert, ki je za nekaj časa prevzel tudi očetovsko vlogo. A ker je tudi njega doletela podobna usoda (ustrelili so ga slabih pet let pozneje, junija 1968), je bila Jacqueline postavljena pred dejstvo, da preostanek življenja preživi sama. Brez Kennedyjev. »Če pobijajo Kennedyje, se bojim, da bosta naslednja moja otroka. Zato želim oditi iz te dežele,« so bile njene besede.
Daleč od oči javnosti
Seveda je bila glavna tema, koga si bo ženska z nezmotljivim okusom izbrala za novega moža. Leta 1968 se je poročila z Onassisom, kar je vzbudilo precej negodovanja, predvsem Katoliške cerkve. Izgubila je pravico do ameriške varnostne službe in do vdovskega naziva. Ožigosali so jo kot »javno grešnico« in ji nadeli sramotilni vzdevek Jackie O. A se ni preveč obremenjevala. Z grškim možem in otroki so naslednja leta preživeli razpeti med njenim petnajstsobnim stanovanjem v New Yorku in malo manjšim v Parizu, konjsko farmo v New Jerseyju, njegovim grškim otokom Skorpiosom, razkošno jahto in hišo v Atenah. Zlobneži so radi opravljali, da se je najbolj oboževana vdova Amerike prodala za varnost, razkošje in brezskrbno življenje. Po Onassisovi smrti leta 1975 se je Jackie vrnila v Ameriko in prevzela vlogo svetovalne urednice pri založbi Viking Press. Občasno se je pojavila v javnosti, podpirala demokratske kandidate (s Clintonom vred), še vedno pa zavzeto podpirala napore za ohranjanje kulturne in arhitekturne dediščine. Prav to zadnje obdobje naj bi bilo zanjo najbolj spokojno in prav zato najsrečnejše. Od leta 1980, torej pet let po Onassisovi smrti, je prijateljevala s poslovnežem belgijskega rodu, trgovcem z diamanti Mauriceom Tempelsmanom, ki je s svojo umirjenostjo in zadržanostjo predstavljal popolno protiutež njenim prejšnjim izbrancem, ki so življenje – in vse, kar spada zraven – uživali z veliko žlico.
Po nesrečnem padcu s konja leta 1993 so Jacqueline odkrili raka. Zdravili so jo s kemoterapijo, a je umrla tik pred dopolnjenim 65. letom, pokopana pa je v skupni grobnici na pokopališču v Arlingtonu ob možu in sinu Patricku. »Mama je umrla obkrožena s prijatelji, družino in knjigami. Z ljudmi in stvarmi, ki jih je ljubila. To je storila na svoj način in pod svojimi pogoji, zato smo srečni,« so bile poslovilne besede javnosti Johna Kennedyja mlajšega, ki je pozneje skupaj z ženo prav tako tragično preminil v letalski nesreči. Seveda je pilotiral sam.
