Čeprav je za njim že dolgoletna kariera, pa ima zvezdnik pred tem nastopom kar malo treme.
»Na Hrvaškem sem na sceni že vrsto let in recimo, da sem popularen, tu se moram pa za to še boriti. To je zelo dober motiv, ki te lahko motivira v pozitivnem smislu, lahko pa te tudi pokoplje. Upam, da bo v redu. Vesel sem, da bodo na koncert prišle ženske. Ženske imajo namreč ta materinski nagon, da zaščitijo tiste, ki slabo izpadejo,« nam je dejal Miro, ki bo na koncertu skupaj s Klemnom Bunderlo tudi povezoval program, zaradi česar razmišlja, da bi odšel na intenzivni tečaj slovenskega jezika, ki ga sicer odlično razume, a malo slabše govori.
Škoro svoj uspeh pripisuje bogu (talentu), delu in sreči. »Če v to, kar mi je dal bog, ne bi vložil tudi svojega dela, se ne bi zgodilo nič, če bi delal in imel talent, pa ne bi imel sreče, tudi ne bi bilo nič. Mislim, da je to sveta trojica uspeha,« je prepričan zvezdnik.
»Verjetno znam izgovoriti nekatere slovenske besede, a napačno. Potrudil se bom, da bo v redu. V Ljubljani imam tudi botra, tako da bom malo povadil pri njem,« nam je razkril zvezdnik, ki k nam sicer pogosto zahaja, a zelo redko v vlogi glasbenika, kot bo to storil 3. marca, ko bo v Stožicah s svojim glasom božal ušesa poslušalk ob njihovem prazniku – dnevu žena. Sam sicer meni, da bi moral biti dan žena vsak dan. »Dan žena je eden od tistih praznikov, pri katerem se poskušamo spomniti, kako nepravični smo do žensk. Ne obstaja na primer dan mož. Vedno se dan nečesa slavi v čast nekomu, globoko zavedajoč se tega, da si nekje zaj****. Jaz sem napačna oseba za pogovor o tem. To mi gre na živce,« nam je dejal Miro in dodal: »Bil sem na porodu svojih otrok. Čudežno je to, kako lahko ženske, kadar hočejo, vladajo svetu. Mislim, da so se vse vojne odvijale zaradi žensk, da se vse dogaja zaradi žensk. Mi moški smo copate, vedno vas hočemo fascinirati, imate pa samo en dan v letu, saj znamo biti do žensk zelo grobi. Čeprav živimo v 21. stoletju, to še kar traja – v nekaterih delih sveta bolj, v nekaterih manj. Mi slavimo dan, ko smo dali ženskam volilno pravico. Mislim, kot da so one nekaj drugega. Po eni strani je to seveda treba obeleževati, po drugi pa se ne morem načuditi, kako je sploh mogoče, da smo prišli do tega, da so ženske skozi zgodovino ostale brez pravic.«
V enem obdobju življenja je bil obkrožen s šestimi ženskami
Pesmi piše za točno določeno osebo
Čeprav bi Škoro lahko za vsako od svojih skladb povedal, zakaj in kako je nastala, tega ne želi storiti, saj bi v tem primeru vso stvar demistificiral, on pa ima rad, da se v njegovi pesmi prepozna vsak. Če bi rekel, da jo je napisal za Đurđo iz Maribora, bi bili tisti, ki mislijo, da je za Marico iz Kopra, namreč zelo razočarani.
Takrat si je želel kupiti vsaj moškega psa. Na koncu pa je le dobil sina. Oba otroka sta podedovala njegove glasbene gene, kar se zdi Miru normalno, glede na to, da sta odraščala obkrožena z glasbo. »Moja Ivana je deset let igrala violino. Zaključila je tudi srednjo glasbeno šolo. Ko je diplomirala, pa je violino dala na stran. Nedavno smo jo celo prodali. Preprosto ni več želela igrati. Enkrat je nastopila z mano. Te količine medijev in vsega, kar se tiče slave, ne more zdržati vsak. Mediji niso vedno dobronamerni, znajo biti tudi malo zlobni. Po koncertu so jo vprašali, ali posluša mojo glasbo. Odvrnila je, da ne. Pri nas doma namreč ne zganjamo terorja s Škorovo glasbo. Vprašali so jo tudi, kako je bilo na koncertu, in odvrnila je, da ji je zelo piskalo v mikrofonu in da ji to ni bilo všeč. V naslovu, mislim, da je bilo celo na naslovnici Glorie, je potem pisalo: 'Nikoli več ne bom igrala s svojim očetom, saj ga ne poslušam.' To jo je zelo razžalostilo. Da ne govorim o količini zlobnih komentarjev, ki jih znajo dati otroci v razredu. Oba moja otroka sta odrasla pod zelo velikim pritiskom, ker je njun oče Miro Škoro. Jaz nisem samo pevec in avtor, ampak tudi malo podjetnika, bil sem tudi diplomat, kratek čas sem bil tudi v politiki, zdaj pridelujem še vino. To gre ljudem na živce. Ona se je tu zlomila. Pod nekaterimi svojimi deli se celo podpisuje s psevdonimom. Mali pa ne. Matija je zelo dober kitarist. On ima veliko bolj čvrst značaj. Nekaj časa je igral z Zakom, zdaj pa ima neke svoje projekte. Poleg tega še študira. Z mano je nastopil nekajkrat, to rad počne. Najraje bi igral z mano, a oba veva, da to zanj ni dobro in da je bolje, da to počne kje drugje. Zares je genialen človek in kitarist – kot je pač oče lahko objektiven pri tem,« nam pripoveduje Miro, ki je sicer na odnos med otrokom in starši zelo občutljiv.
»Še dandanes lahko zajokam, ko Bambi ubijejo mamo. Zgodaj sem namreč izgubil očeta, tudi mama mi je umrla nedolgo zatem, zato sem zelo občutljiv na odnos med otrokom in starši,« nam je dejal. To je tudi razlog, da med najbolj romantične stvari prišteva tiste, ki jih zanj počneta njegova otroka. »Včasih mi, ko pridem domov, naredita nekaj za jesti, ob čemer zamažeta vso kuhinjo, mi dasta copate ter mi pripravita neki film. Uživata v tem, da se jaz usedem in mi zavrtita neko neumnost, ki sta jo našla. Jaz ob tem običajno zaspim. Onadva pa pazita, da tiho odideta, da me pri tem ne zbudita. To je meni tako romantično. Včasih imam občutek, da me imata rada,« nam je dejal Miro.
V prostem času 54-letnik zelo rad kuha in ribari
Pravi celo, da bi bil, če ne bi bil to, kar je, ribič. »Rad ulovim ribo, rad jo očistim, skuham, rad jo jem. Rad jem tudi druge stvari, kar se tudi vidi (smeh) – a riba je ključna,« pravi Miro, ki bi bil sicer, če bi bil odvisen samo od svojega ulova, pogosto lačen: »Pri ribolovu sem precej neuspešen. Na koncu grem vedno na tržnico. Nisem prav velik strokovnjak za to. To je filozofija. Jaz pa se ničemur v življenju nisem posvetil.« Trenutno dela doktorat iz ekonomije. Predprejšnjo soboto je imel svoje prvo predavanje na magistrskem specialističnem študiju, na temo upravljanja avtorskih pravic. »Bilo je dobro. Dogovarjam se tudi o tem, da bi dobil neki kolegij, ko vse skupaj zaključim in izpolnim pogoje za to. Pri tem imam samo en pogoj – da mi nihče ne more odrejati, na kakšen način bom predstavljal tisto, o čemer bom govoril,« priznava Škoro.
Tudi ko bo postal doktor, pa se iz glasbe ne namerava umakniti
»Glasba je moj hobi, moja ljubezen. V življenju sem delal marsikaj. Ves čas sem bežal od glasbe. A ko pogledam na vse skupaj, vidim, da sem se ves čas ukvarjal z glasbo, vse preostalo pa sem delal tako pavšalno,« nam je povedal Miro, ki sicer ni pričakoval, da bo dosegel toliko, niti polovice tistega, kar je. »Bil bi najbolj nehvaležen človek na svetu, če bi rekel, da nisem blagoslovljen z nešteto blagoslovi. Mislim, da je bog name izlil kanto svetega olja. V življenju si nimam pravice želeti ničesar drugega kot to, da bi mi bog dal zdravje, da bi lahko s tem še nekaj časa nadaljeval in užival,« nam je za konec dejal Škoro.
