Včasih se zdi, da smo še nedolgo nazaj hokejiste ekipe izpod Rožnika pozdravili pri prvih poletnih treningih, a to (žal) ni res. Skoraj pet mesecev se hokejisti v ligi EBEL podijo po ledenih ploskvah, kmalu bo znano tudi, kdo od njih bo lahko to sezono nadaljeval v pomlad. Isto željo ima več sto hokejistov, med njimi tudi četa iz Ljubljane, katere pravi preizkusi šele prihajajo.
Ta konec tedna bo za Ljubljančane spet nekaj posebnega. Po tekmah, ki so jih v zadnjih sezonah odigrali na posebnih prizoriščih, kot so antični amfiteater v Puli, nogometni stadion Bežigrad, zagrebška Arena in tamkajšnja Šalata, zdaj zmaji in tudi njihovi najzvestejši navijači nestrpno pričakujejo novo dogodivščino.
Sarajevo in slovita dvorana Zetra bosta gostila dve srečanji v ligi EBEL, spomnili pa se bomo tudi 30. obletnice olimpijskih iger, ki so potekale v prestolnici Bosne in Hercegovine. O pomenu vsega, kar jih čaka v Sarajevu, smo se dan pred odhodom pogovarjali s trenerjem Ivom Janom ter Olimpijinima olimpijcema Alešem Mušičem in Mihom Verličem.
Da sta tekmi v olimpijskem Sarajevu »padli« ravno v teden, ko smo spoznali, koga vse je Matjaž Kopitar uvrstil v prvo slovensko olimpijsko hokejsko reprezentanco, je sicer naključje, a olimpijskega vzdušja, ki je prevzelo slovenski hokejski svet, ne gre skriti.
Aleš Mušič je dejal, da je uvrstitev med olimpijske rise zanj nekaj najlepšega. Igranje na OI mu pomeni največ. Gre za največje tekmovanje na svetu, ki je cilj vsakega športnika, pa tudi pobožne želje nekaterih, med katerimi so bil nedolgo nazaj tudi naši oklepniki. »Da, sploh za nas slovenske hokejiste so bile to res le sanje, nikoli si nismo niti upali realno sanjati o njih, nikoli upali na glas razmišljati, da bi lahko igrali na OI,« je priznal 31-letni Ljubljančan, čigar sanje bodo postale resničnost. »Že to, kar nam je uspelo v Vojensu … Vedno se rad spomnim Danske in tega uspeha, zdaj pa je prišla še potrditev, da sem v ekipi za Soči. Res, nekaj neopisljivega. Tako dober občutek, da ga sploh ne znam pojasniti, opisati. Komaj čakam na otvoritveno tekmo z Rusi, vem, da bo enkratno. Upam tudi, da nam ob vsem lepem uspe ustvariti še kakšen dober rezultat,« je še nadaljeval kapetan Olimpije.
Zdaj pa kar med njimi
Ob njem bo slovenski dres na ruskih OI nadel tudi Miha Verlič. Mladi Mariborčan v Vojensu ni igral, a je letos dokazal, da si mesto v tej ekipi zasluži. »Ko sem izvedel, sem naprej začutil olajšanje,« je prvo reakcijo opisal Miha in pojasnil: »Zadnja dva tedna sem bil precej živčen zaradi tega 6. januarja. Ko sem izvedel, sem bil hkrati tudi presenečen, nisem pričakoval, sem pa po tiho upal, da se bo zgodilo.«
Tudi dve noči po tem, ko je dobil potrditev, da je med srečnimi petindvajsetimi - z Olimpijo je bil ravno na kosilu v Innsbrucku -, Verlič še ni povsem dojel, kaj ga čaka. »Zdaj razmišljam o tem, a hkrati se še ne zavedam, da bom zaigral na olimpijskih igrah, da bom na otvoritvi. Od majhnega sem jih spremljal prek televizijskih zaslonov in se navduševal nad vsemi zvezniki tako iz lige NHL kot tudi ostalih športnih panog. Zdaj bom med njimi. Mislim, to je nekaj, kar se ti zgodi enkrat v življenju,« je še vedno z nekaj nejevere v glasu razlagal 22-letni napadalec.
Na vpoklic dvojca je bil zelo ponosen tudi Ivo. »Za Aleša sem to pričakoval, glede na njegovo vlogo in to, kako dobro se v njej znajde in jo opravlja. Še posebej pa sem vesel za Miho, ker si je to zaslužil. Letos igra fantastično, je naš najboljši strelec, gre za univerzalnega igralca, ki ga lahko postaviš na vsako igralno mesto. Vesel sem za oba,« je varovanca pohvalil Jan.
Res ne moremo vedeti
S sogovorniki smo se nato ozrli v ta konec tedna, v zadnji dve tekmi rednega dela v ligi EBEL. Po skoraj šestih letih bo nocoj v Zetri spet potekala hokejska tekma in fantje so bili že sredi tedna vznemirjeni. »Kot Šalata ali Pula, spet bo to nekaj novega. Tekme na drugih lokacijah vedno predstavljajo nekaj, zaradi česar se lahko posebej veseliš, ni veliko igralcev, ki bi imeli take priložnosti, kot jih imamo mi,« je dejal Miha. Štirih dni v Sarajevu se je veselil tudi Aleš: »Super so ti posebni dogodki, da ni rutinsko igranje v vedno enih in istih dvoranah z istimi tekmeci. Selimo se v Sarajevo, mislim, da nas čaka super izkušnja.«
Mušič je tudi že ugotavljal, kakšno bo vzdušje v dvorani: »Tokrat resnično ne moremo vedeti. Vem, da se bo zbralo nekaj Slovencev, a glavnina bo iz tega okolja. Toda, če pogledamo, kakšna je kultura navijanja na Balkanu, je lahko verjeti, da nas mogoče čaka res dobro vzdušje. Upam, da bo.«
Jan v nasprotju s hokejistoma ni ravno »letel« od vznemirjenja. »Ali mi je všeč, da se moram osem ur z avtobusom voziti na domačo tekmo? Ne. Smo profesionalci, gremo igrat in iztržit, kar lahko,« je dejal, a tudi on v nadaljevanju priznal, da bo šlo za nekaj posebnega. »Igrali bomo v stari olimpijski dvorani, vse bo prežeto z nostalgijo. Pustimo se presenetiti,« je z nasmehom dodal trener, ki je sicer na to pot odpeljal prav vse igralce, tudi poškodovane in kaznovane: »Hočem, da vsi izkusijo ta dogodek. Rad bi, da bi šli skupaj pogledat mesto, da bi fantje spoznali zgodovino Sarajeva.«
S vsemi smo ob koncu pokramljali še o njihovih spominih na sarajevske OI. Najbolj se jih seveda spomni Jan, ki je opisal, kako je bil takrat kot devetletni deček navdušen, ko je Jure Franko osvojil prvo medaljo. Miha na drugi strani se je rodil šele sedem let po njih, a vseeno mu dogajanje ni neznano. »Večkrat smo se pogovarjali, še posebej oče mi je pripovedoval, kako je bilo. Imam neko predstavo o tem, kaj se je tam dogajalo, do kakšnih uspehov je prišlo,« je pojasnil Verlič: »Super je, da bomo tudi mi, ki smo malo mlajši, vsaj malo okusili, kaj se je takrat dogajalo.«
Aleš je bil leta 1984 star dve leti. »Igrali bomo v zgodovinski dvorani, spoznali, kako je bilo včasih, sam se teh iger ne spomnim. Bo pa to prizorišče zanimivo videti in potem naslednji mesec vse to, kar bomo doživeli, kar se bomo naučili o sarajevskih igrah, vsaj v nekaterih pogledih primerjati z igrami v Sočiju,« je z nasmehom še dodal Aleš.
