Nekoč sem v zaupnih pomenkih prebrala vprašanje: »S fantom se imava zelo rada in nameravava se poročiti. Skrbi pa me, kakšen bo najin odnos v zakonu, saj je moj fant mornar; za mornarje pa pravijo, da za vsakim vogalom prevarajo svojo ženo. Kaj naj naredim?« Tudi odgovor je bil v obliki vprašanja: »Kje pa je več vogalov – na morju ali na kopnem?«
Možje potrebujejo brezpogojno spoštovanje, žene brezpogojno ljubezen. V skupinah zakonci spregovorijo tudi o najtežjem in najbolj bolečem, o tistem, pred čemer bi človek najraje pobegnil. A se morajo najprej (na)učiti prepoznavati in obvladovati svoja čustva, jezo, sebičnost ipd. Dober pogovor se lahko razvije, ko je ustvarjeno zaupanje, to pa temelji na iskrenosti in sposobnosti odpuščanja. Nesposobnost za pogovor je osrednji problem vsakega zapleta v odnosu; kljub modernim pogledom na enakost med spoloma se je vendarle treba zavedati naravnih razlik, ki še vedno »vodijo igro«, pravita zakonca Siter. »Govorimo o tem, da je prva in največja naravna potreba vsakega moškega spoštovanje, prva in največja naravna potreba vsake ženske pa ljubezen. Če vprašamo moža, ali spoštuje ženo, vsak mož odgovori pritrdilno, vendar ona bolj kot spoštovanje potrebuje ljubezen, razumevanje, nežnost, občudovanje ... In če vprašamo ženo, ali ljubi moža, je tudi njen odgovor pritrdilen, vendar njen mož bolj kot ljubezen potrebuje spoštovanje, pohvalo, priznanje … Zato se mora žena toliko bolj potruditi, da moža spoštuje in mu to tudi pove, mož pa, da ženo ljubi in ji to tudi pokaže,« je iskren Dani Siter.
»Če torej žena ne zna ali noče pohvaliti moža, s tem dela škodo odnosu. In če mož noče ali ne zna pokazati ženi, da jo ljubi, prav tako dela škodo odnosu. Tudi spolnost ima pri moškem pomembnejšo vlogo kot pri ženski, pa na primer dobra hrana,« nadaljuje Dani Siter. S temi dejstvi zakonca Siter seznanjata številne zakonske pare, s katerimi se srečujeta pri svojem delu.
Pogosto se težave začnejo prav zaradi razlik med moško in žensko naravo: moški si, kadar je prizadet, največkrat poišče družbo, prizadeta in užaljena ženska pa se kot princeska umakne v samoto, saj se v takem stanju ni sposobna pogovarjati. On bi problem takoj razjasnjeval in reševal, saj največkrat niti ne razume, zakaj je užaljena, ona pa potrebuje odmik, da sama premisli, kakšen je njen delež pri vsej stvari.
Pri tem je za moškega popolnoma nerazumljivo, da ženska reagira po sistemu »zaporedno vezanih žarnic« – če ena ugasne, vse ugasnejo (ena sama slaba stvar lahko popolnoma zasenči sto dobrih). Dani slikovito pripomni, da se ob sporu njegova žena Vilma zapre v začarani stolp in čaka, da jo bo prišel njen princ (Dani) rešit: »Toda težava je v tem, da ima stolp, kjer je zaprta, strelne line, skozi katere še vedno strelja.
Tako se večkrat zgodi, da se ves okrvavljen dokopljem do nje, jo objamem in ji povem, da jo imam rad takšno, kakršna je.« Vilma doda, da bi morali deklice vzgajati tako, da ne bodo dovolile, da bi jih kdo poniževal, žalil, prizadel ali zlorabljal: »Če bodo deklice tako vzgojene, se bodo zavedale svoje vrednosti in bodo znale varovati sebe ter svoje dostojanstvo.«
