To navsezadnje nazorno razkriva podatek, da so njegove sposobnosti opazili predstavniki velikega milanskega Interja in ga privabili v svoje vrste. Od takrat je minilo že nekaj več kot deset deset let in dejstvo je, da se kariera Rokija Štrausa potem ni razvijala tako, kot je bilo mogoče pričakovati in kot si je bržčas tudi sam zamislil. Danes 26-letni Mariborčan pravi, da je za to kriv splet takšnih in drugačnih okoliščin ter da si zaradi preteklosti ničesar ne očita. Vmes se je vrnil v domovino, zaigral je v celjskem dresu in se vrnil med žive, zdaj pa je že dve leti in pol član poljskega prvoligaša Cracovie, ki je kot novinec med elito eno od prijetnejših presenečenj prvega dela prvenstva.
Potem ko se je Cracovia vrnila med poljsko elito, so bržčas le redki pričakovali, da bo prezimila na visokem sedmem mestu na lestvici. »Smo prijetno presenečenje jeseni, čeprav je dejstvo, da so bili cilji tudi dokaj ambiciozno zastavljeni. Osnovni namen se je uvrstiti med prvih osem ekip, ki bodo po rednem delu sezone tekmovale v ligi za prvaka, ostale se bodo potegovale za obstanek. Vsi v klubu so z doseženim zadovoljni, toda hkrati se zavedamo, da so razlike majhne in da bomo morali biti tudi v nadaljevanju prvenstva na visoki ravni. Tiha želja je Evropa,« pravi Roki Štraus, ki se lahko pohvali s precej obetavnimi jesenskimi številkami. Zbral je 16 nastopov, trinajstkrat je bil v začetni enajsterici, vsega skupaj je bil na igrišču 1087 minut. »Ni slabo, sem kar zadovoljen. Še zlasti zaradi tega, ker sem poleti prestal operacijo gležnja, kar se mi je na začetku sezone nedvomno poznalo. Potreboval sem nekaj časa, da sem prišel k sebi, ujel pravo formo in tekmovalni ritem.«
Cracovio na domačih preizkušnjah na novem stadionu v povprečju spremlja med sedem in osem tisoč gledalcev, nekaj posebnega pa je mestni derbi. Rivalstvo med Cracovio in Wislo tako rekoč ne pozna meja. Govorimo o takšnih razsežnostih, da jih je pogosto težko razumeti. »Uf, to je res nekaj posebnega. Noro! To ni boj za točke, to je boj za prevlado. Če malce pretiravam, za življenje in smrt. Vsaj dva tedna pred tekmo se utrip v mestu spremeni, vsi živijo za ta obračun. Dobro je vedeti, v katerih četrtih ima kateri klub več navijačev oziroma kje se zbirajo, temu je koristno prilagoditi gibanje po ulicah. Ker ne veš, kje te lahko kaj doleti. Navijačem ta dvoboj pomeni praktično vse. Na zadnjem treningu pred vsakim derbijem je njihovo sporočilo jasno: 'To tekmo morate dobiti, in četudi potem izgubite vse ostale, boste imeli mir.' Na prvem derbiju v tej sezoni smo se razšli z izidom 1:1, kar je znosno. Najpomembnejše se je izogniti porazu.«
Roki Štraus je v Krakovu že dve leti in pol, kmalu mu bo potekla pogodba. »Po koncu sezone. Začeli smo se pogovarjati, da bi sodelovanje podaljšali, toda v tem trenutku je še nemogoče predvidevati, kako se bo vse skupaj razpletlo. Bomo videli.«
Nato smo se vrnili na začetek kariere. Roki Štraus spada v skupino igralcev, ki so se zelo hitro podali v tujino. Kot najstnik, odšel je kot velik up slovenskega nogometa. »Kakšen up sem bil, naj ocenjujejo drugi,« se je z nasmehom odzval 26-letni Mariborčan. Njegove sposobnosti so opazili ogledniki Interja in ga povabili v Milano. »Vabila takšnega kluba pač ne zavrneš. Kako ga naj?« je globoko vzdihnil Roki Štraus, ki se je potem v članski konkurenci preizkusil v dresih Messine, Rietija, Brescie, Salernitane in Celja. Ko si enkrat med nerazzurri, so pričakovanja gotovo velika, toda našemu sogovorniku se vendarle ni izšlo, kot je bilo mogoče pričakovati: »Seveda sem tudi jaz mislil, da se bo v Italiji vse skupaj razpletlo drugače. Žal se ni, a kaj hočemo. Kot na dlani pa je, da se je bilo takrat mladim tujcem veliko težje prebiti v članske ekipe. Denarja je bilo ogromno, zvezdnikov v serie A prav tako, konkurenca je bila izjemna, dodatno težavo je predstavljalo dejstvo, da Slovenci v tistih časih v Italiji še nismo bili 'domačini'. To je bila precejšnja ovira.«
Nekateri nekdanjemu upu očitajo pomanjkanje profesionalizma, menda ne trenira najraje. »Prosim? Ne, to pa ne. Nikakor! S tem res nimam problemov in jih nikoli nisem imel. Tisti, ki tako govorijo, me slabo poznajo. Če bi bilo po moje, bi treniral trikrat na dan,« odločno odgovarja Roki Štraus, ki v zvezi z italijansko zgodbo ne obžaluje ničesar. »Morda sem si privoščil kakšno napakico ali dve. Toda to je zdaj za menoj, o tem nima smisla razpredati. Če bi lahko čas zavrtel nazaj, bi še enkrat ravnal enako. Ničesar ne bi spreminjal, o tem ni nobenega dvoma. To je bila kljub vsemu koristna, dragocena izkušnja. V tem trenutku pa je zame najpomembnejše, da igram profesionalni nogomet na primerni ravni. Menim, da je bila ena od odločilnih potez vsekakor vrnitev v domovino. V Celju sem redno igral, vrnil sem se med žive in si zagotovil odskočno desko za vnovični odhod v tujino.«
Bi morda lahko več storili menedžerji? Bi lahko njim pripisali del krivde, da italijanska zgodba ni dobila želenega epiloga? »O tem nisem razmišljal, lahko pa zatrdim, da sem z vsemi dobro sodeloval, vsi so mi skušali pomagati. Nikakor nočem iskati krivcev. Nihče ni kriv. Vse skupaj se je pač tako razpletlo zaradi takšnega in drugačnega spleta okoliščin. A kot sem že dejal, o preteklosti nima smisla več razpredati, z njo se nočem obremenjevati, osredotočen sem zgolj in samo na svoje obveznosti pri Cracovii. V vsakem trenutku si prizadevam, da bi jih opravljal čim boljše,« je odvrnil Roki Štraus.
V dosedanji karieri je imel priložnost sodelovati s številnimi trenerji, najbolj zveneče ime je vsekakor kontroverzni Zdenek Zeman, ki ga je vodil v Brescii: »Prepričal sem se o tem, da je garač, zares smo veliko trenirali. In dobro sodelovali, nimam niti ene slabe izkušnje. Je dober človek,« je povedal nogometaš Cracovie in nam razkril zanimivost: »Zeman je preprosto zaljubljen v Francesca Tottija. To je neverjetno. Vedno je govoril o njem in nam na treningih govoril, kako bi se v določeni situaciji odzval Totti. Enkrat smo ga igralci vprašali, katerih je pet najboljših nogometašev, ki so v njegovi bogati karieri vadili pod njegovim vodstvom. Veste, kaj je odgovoril? 'Totti, Totti, Totti, Totti in Totti.'«
Roki Štraus si je v Brescii slačilnico delil tudi z Marekom Hamšikom. »Veliko sva se družila, bila sva si blizu, toda medtem so se stiki seveda nekoliko pretrgali. Nazadnje sva se slišala pred dvema letoma. Hja, on je zvezdnik v Napoliju ... Jaz pa sem se odločil za drugačno pot,« se je nasmejal mariborski nogometaš in nam zaupal, da Slovak ni ekscentričen, kot bi lahko sklepali po njegovem videzu. »Niti po naključju. Je fant na mestu, miren in velik profesionalec. Pričeska in tetovaže dajejo o njem napačen vtis,« je razkril izkušen vezist, ki ima v nadaljevanju kariere še dovolj ambicij: »Mislim, da sem v najboljših nogometnih letih in dovolj zrel, da lahko storim še marsikaj.«
