Govorimo seveda o Zvonetu Šuvaku, ki je iz svoje bogate zgodovine in kariere uspel izluščiti nekaj izjemno zanimivih pripovedk in anekdot. Pogovarjali smo se tudi o otroštvu, ki se je zelo zgodaj vrtelo okrog hokeja, o karieri teniškega trenerja in družinskem življenju.
Trinajst svetovnih prvenstev, olimpijske igre, sedemnajstletna kariera in več kot 500 zadetkov v dresu Jesenic, to je izjemno kratek opis kariere enega od najboljših slovenskih hokejistov, ki je bil že od samega začetka zapisan temu športu. Kako tudi ne, rodil se je na Jesenicah, kjer je ta hitra moštvena igra številka ena. »Ko omeniš Jesenice, jih ljudje najprej povežejo s hokejem, nato z železarno in z Zvonetom Šuvakom,« se je v nekem trenutku našega prijetnega pogovora pošalil sogovornik, ki izhaja iz športne družine. S hokejem se je ukvarjal tudi njegov starejši brat, vendar je hitro odnehal, oče pa je, kot nam je zaupal Zvone, po duši nogometaš. »Ko sem bil mlajši, sem se seveda ukvarjal tudi z nogometom, odigral nekaj tekem, vendar se je moja kariera hitro končala. Glede na to, da sem takrat že igral hokej, sem bil v nogometu vedno v prepovedanem položaju (smeh). Nekega dne mi je oče rekel, naj se raje posvetim hokeju,« nam je zaupal najmlajši član družine Šuvak, ki je bil zapisan športu. Ko smo ga povprašali, kaj vse so otroci v takratnem času počeli, ni veliko razmišljal: »Šport in samo šport. Za kaj drugega nam je zmanjkalo časa. Spomnim pa se dne, ko je oče kupil prvo televizijo. To je bilo leto 1968 in prav takrat je potekalo svetovno prvenstvo v nogometu. Kar naenkrat so se vsi sosedi zbrali pri nas v sobi, spremljali tekme in glasno navijali. Takrat smo imeli na Jesenicah veliko športov, ki smo jih hodili gledat. Od košarke, rokometa, atletike, tudi boks. Vse me je zanimalo.«
Od hokejista do teniškega trenerja
Kljub pestri izbiri je bil hokej vedno številka ena v njegovem življenju. »Nikoli ne bom pozabil dne, ko sta mama in oče šla na sindikalni izlet na Češko, mislim, da je bilo v času božičnih praznikov, in sta mi za darilo prinesla povsem nove drsalke. Ko sem jih prvič obul, so me vsi gledali z velikimi očmi,« se je spomnil Zvone, ki je svojim staršem še zdaj izjemno hvaležen, da sta bila vedno najboljša moralna podpora. »Tako, kot sem bil tudi jaz svojima hčerkama, ko sta igrali tenis,« je dodal naš sogovornik in s prstom pokazal na steno svoje pisarne na Jesenicah, kjer ima obešene fotografije obeh deklet. »Tako Nina kot Tjaša sta se ukvarjali s tem športom, sploh mlajša hčerka je bila zelo uspešna. Osvojila je državne naslove v vseh kategorijah, nato sta šli obe na študij v Ameriko, ena v New Mexico, druga na Florido. Bili sta v dilemi, ali se s tenisom ukvarjati profesionalno in tvegati, da postaneta moralna in finančna razvalina, ali pa bosta skušali iz svojega znanja potegniti najboljše, tako sta se odpravili študirati,« je razložil ponosni oče treh otrok. Najmlajši Jure je nekaj časa stopical po njegovih stopinjah, vendar ga hokej ni tako zelo zasvojil, veliko bolj ga zanima navtika. Zanimivo je, da se je po končani karieri naš sogovornik prav zaradi hčerk podal v teniške vode. Opravil je seminarje za trenerja in se s hčerkama odpravil na pot okoli sveta. »Ali si slab trener ali slab oče, treba je bilo najti pravo ravnovesje med obema vlogama, da smo po domače povedano plavali. Smo pa potrošili veliko živcev in denarja. En avtomobil sem stolkel, drugega uničil,« je dodal.
Iz ljubega miru mi je zlomil nos
Ko je pogovor spet nanesel na otroštvo, se je Zvone tudi z nekaj nostalgije spomnil časov, ko je s prijatelji kot nadobudni kratkohlačnik hodil na Podmežaklo in na začetku z velikimi očmi spremljal svoje vzornike, pri devetih letih je tudi on stopil na led: »Takrat kompleks še ni bil pokrit, in ko je zapadel sneg, smo otroci vzeli lopate v roke in počistili led, da smo lahko drsali. Nato so prišli gospodje in nas spodili. Toda mi smo bili zadovoljni.« Ker so Jesenice že od nekdaj hokejsko mesto, so imeli učitelji v šolah posluh za nadarjene hokejiste. »Po koncu osnovne šole je bilo treba izbrati poklic, ki bi ga lahko opravljal v železarni. Brat se je odločil za tehnika, jaz pa za avtomehanika, vendar avtomobila ne znam popraviti (smeh),« nam je zaupal Zvone, ki je najbolj užival pri urah tehnike, kjer je vedno lahko kaj ustvarjal.
Ustvarjal je tudi na ledu dolgih sedemnajst let. V tem času se je v njegovih vitrinah zbralo ogromno lovorik, nagrad, priznanj, maskot z raznih prvenstev. »Takrat tega nisem znal ceniti tako kot zdaj. Za petdesetletnico so doma vse selekcionirali, naredili so mi tudi album z izrezki iz časopisov in podobno. Pri tem sem se spomnil zanimivega dogodka iz leta 1984 po olimpijskih igrah v Sarajevu, ko sem prestopil v Vojvodino. Na dan prve tekme sem zjutraj vzel časopise in na naslovnicah skoraj vseh je pisalo Zvone Šuvak to, Zvone Šuvak ono. Dvorana je bila v hipu polna,« je dodal nekdanji izjemno uspešen in učinkovit hokejist Jesenic, ki je živel za derbije z Olimpijo in užival v sleherni zmagi. Vsi so živeli za ta derbi. Ne le igralci in navijači, temveč celotno vodstvo kluba, vsak, ki je bil vsaj malo povezan z jeseniškim hokejem. Na teh tekmah je velikokrat prišlo do vroče krvi, čeprav Zvone ni nikoli veljal za pretepača. Tudi za to ima svojo filozofijo, ki jo je delil z nami in z vami: »Če imaš tako kakovost igranja, kot je bila moja, potem ni časa za pretepanje. Velikokrat so me izzivali, tudi jaz sem koga. Ko je bil nasprotnik izključen za dve minuti, je bila moja naloga, da zadanem gol. Zato si nisem mogel privoščiti, da bi bil izključen jaz. So pa bili pretepi, vsekakor,« je začel Zvone, ki se je ob tem spomnil neljubega dogodka po tekmi s Partizanom: »Ko smo se po koncu tekme rokovali, me je nasprotni igralec iz ljubega miru udaril in mi zlomil nos. Razlog je bil verjetno ta, da so tekmo izgubili z 0:9 in da sem dal pet golov. Po tem dogodku se s hokejisti Partizana nikoli več nisem rokoval, vedno sem šel prej z ledu.« Tako kot ostali hokejisti v takratnem času je moral svojo kariero za eno leto postaviti na stranski tir zaradi služenja vojaškega roka: »To je bilo po svetovnem prvenstvu v Barceloni, na katerem sem bil najboljši strelec, nato me eno leto ni bilo nikjer. Nekajkrat sem treniral v Beogradu s Partizanom in Crveno zvezdo, nekajkrat tudi z moskovskim Spartakom, ki je bil tam na pripravah.«
Ko gre čez, sem hud
Trenutno se Zvone ukvarja z nepremičninami, kar se je začelo že med njegovo igralsko kariero. Takrat je bil lastnik mini avtobusa, ki ga je brezplačno dal navijačem, ki so se vozili v Ljubljano na derbije. »A iz Ljubljane je vedno prišel brez šip, ki sem jih nekaj časa redno zamenjal, nato sem se odločil, da dam namesto stekel ob straneh pleksi. V avtobus so še vedno metali kamne, le da so se jim zdaj odbijali (smeh),« je še dodal naš sogovornik, ki se je med drugim preizkusil tudi v komentatorskem poklicu, v katerem je neizmerno užival in doživel marsikaj zanimivega. »Spomnim se četrtfinala, ko so se Jesenice pomerile z Linzem. Organizatorji so pozabili na komentatorje avstrijske televizije, zato so mene in komentatorja odstranili in naju namestili na mesto, kjer se ni videlo na igrišče. Takrat sem celo ležal in komentiral tekmo (smeh),« nam je zaupal eno od izkušenj. Z ledom je povezano tudi usodno prvo srečanje z njegovo partnerico: »Spoznal sem jo na prostem drsanju in tako se je vse skupaj začelo. Od tega je zdaj že 34 let. Pet let sva hodila, nato sva se po olimpijskih igrah v Sarajevu poročila.« Čeprav je bil veliko odsoten, sta uspela z razumevanjem in prilagajanjem tako dolgo ohraniti zakon, ki so ga nedvomno popestrili vsi trije otroci. Ena od zanimivih družinskih izkušenj je bilo srečanje v Ameriki, kjer sta študirali obe hčerki. »Ko sta zaključevali študij, sva se z ženo odpravila čez lužo. Ker sta bili v različnih mestih, se je družina Šuvak po pol leta srečala v Las Vegasu,« je pristavil Zvone in priznal, da je vsakič, ko sta hčerki odhajali od doma, jokal. Sicer se velikokrat odpravi v Dalmacijo, kjer ima korenine, uživa na barki, ribolovu in ... »Zapojem vam lahko katerokoli dalmatinsko pesem od začetka do konca.«
Za konec zanimivega pogovora se je opisal z nekaj besedami: »Za pogajanja sem zelo potrpežljiv, skoraj do nezavesti. Toda, ko gre zadeva čez, sem zelo hud.«
