Bila je to učna ura igre v obrambi. Nekateri so rekli celo življenjska predstava, in čeprav sami tako daleč ne bi šli, predvsem zaradi tega, ker se je v poldrugo desetletje trajajoči karieri nabralo precej velikih tekem, najbrž trditev vseeno ni daleč od resnice. Kapetan je odigral kapetansko.
V jeseni, ko mu ni šlo vse po načrtih, ko se je nabralo zgrešenih »zicerjev« in sedemmetrovk, prestopov in tehničnih napak, je bil najboljši, ko je bilo najpomembnejše. Redko videna predstava v obrambi, bodisi v špici pri postavitvi 5-1 ali na dvojki v postavitvi 6-0. Želja, motiv, moč, čvrstost in seveda znanje ter izkušnje. Skorajda brez napake oziroma iskanje le te bi bilo iskanje dlake v jajcu. Povedano drugače, ukradene žoge, izsiljene napake in izsiljeni prekrški v napadu, morda je bila vsa nemoč Zagrebčanov še najbolj očitna v akciji sredi drugega polčasa, ko je Teo Čorić v iskanju odrezanega Josipa Valčića, odrezal pa ga je prav Žvižej, le še nemočno zacepetal. »Fantastično, v svojih najboljših letih nisem bil sposoben takšne obrambe,« je malo za šalo malo zares o predstavi svojega najstarejšega varovanca, s katerim se poznata še iz Pick Szegeda, navsezadnje ga je prav Žvižej priporočil celjskemu klubu, dejal Vladan Matić.
Žvižej je edini tridesetletnik v moštvu, edini poleg Dejana Perića, ki se je že povzpel na klubski Mont Blanc (z Barcelono leta 2005) in edini poleg Perića, ki je pred desetletjem in več že okusil vso razsežnost sosedskega rivalstva. Zdaj so to resda neki drugi časi, zdaj sta to dve mladi ekipi, ki si še iščeta svoj prostor pod evropskim soncem, pa vendar. Derbi ostane derbi. »Vložek je bil zelo velik, kadar igrata Celje in Zagreb je to tako ali tako vedno derbi. Dogovor iz slačilnice je bil jasen, če prejmemo dvajset zadetkov ali manj, bomo na tekmi zagotovo zmagali in res je bilo tako,« je po tekmi pravil starejši od bratov Žvižej, ki ni želel poveličevati svoje vloge, ampak je v ospredje, po kapetansko, potiskal moštvo. »Ne bi izpostavljal posameznikov. Dokler ekipa igra tako, kot se »šika«, dokler zmaguje, dokler vsak daje svoj maksimum, mislim, da za to ni nobene potrebe. Normalno je, da eno tekmo izstopa eden, spet drugič drugi, a na koncu so pomembne le točke. Danes nas je krasil moštveni duh, še enkrat se je izkazalo, da tista, vsi za enega, eden za vse, res ni le običajna floskula.« Celjski vitezi v slogu Dumasovih mušketirjev torej.
Jutri še pomembnejša
Zagreb je v soboto deloval izgubljeno, prestrašeno, težko topništvo v podobi Stipeta Mandlinića in Luke Stepančića se ob agresivni obrambi ni znašlo, Josip Valčić ni tisti, ki bi lahko pod pritiskom vse to povezal, obetavni Marino Marić na šestmetrski črti pa je bil vse do samega zaključka, ko je bilo že zdavnaj vse odločeno, povsem neopazen, skrit. Zagrebška mladost se je v vzdušju Zlatoroga definitivno izgubila, Zagreb je bil slab, po besedah hrvaških kolegov najslabši v letošnji sezoni, za kar pa gredo zasluge tudi ali pa predvsem obrambi domačih. »Mandalinić, Stepančić, Obranović, to so sami visoki, okorni fantje, in ko jih napadeš, ostanejo brez rešitev. To nam je fino uspevalo, dobro smo zapirali črto in pritiskali na zunanjo linijo, tako da niso imeli veliko možnosti za razigravanje. V dvobojih ena na ena smo bili večinoma dominantni, redkokakšnega smo izgubili, in to je bilo ključnega pomena.« Gostje so drveli iz napake v napako, in čeprav tudi pivovarji v napadu niso blesteli, je bilo že precej pred zadnjim zvokom sirene jasno, da bo Zagreb po trinajstih letih znova padel.
Že jutri bodo Celjani poskušali prekiniti še en za njih zelo neugoden, črn niz. V prvenstvu namreč že devet tekem oziroma dve leti in pol niso premagali še enih sosedskih rivalov, tokrat tistih iz Velenja. Pisal se je 13. maj 2011, na klopi pivovarjev je sedel še Miro Požun, odločilna dva gola za zmago s 30:29 v Rdeči dvorani je takrat zabil - Žvižej. Po sobotni predstavi optimizma v knežjem mestu ne manjka, mnogi so prepričani, da je prišel čas, da se vrnejo na vrh lestvice. Pravzaprav se v luči zadnjih tekem sprašujejo, kdaj, če ne zdaj. »Ne samo rezultat, tudi igra, to, kar smo prikazali v soboto, nam mora dati še dodatnega zagona. Seveda pa se na tem ne smemo ustaviti, ni prostora za zadovoljstvo, ni niti časa in prilike za kaj takega. V sredo nas čaka, vsaj kar zadeva rezultat, še pomembnejša tekma,« pred evforijo svari starejši od bratov Žvižej, ki se je za konec še enkrat vrnil na soboto: »S takšno igro in takšnim pristopom nobenemu tekmecu ne bo lahko.« Tudi Gorenju ne, smo dodali mi. »V glavi je samo zmaga,« je odvrnil Žvižej.
