Nogomet

Tuji nogometni vlagatelji spreminjajo evropsko nogometno podobo

STA/N.K.
2. 12. 2013, 14.41
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.53
Deli članek:

Od leta 2003, ko je ruski milijarder Roman Abramovič postal lastnik angleškega prvoligaša Chelseaja, so moštva po celotni Evropi prevzeli številni bogataši - azijski tajkuni, ruski oligarhi, arabski šejki, ameriški poslovneži ...

Reuters

Trend prevzemov klubov je najbolj izrazit v angleški premier league, kjer je veliko moštev uvrščenih med delniške družbe. V elitni ligi v Angliji je namreč kar 11 od 20 zasedb v tujih rokah. Angleški nogomet je le eden od primerov, saj so se vlagatelji v zadnjih letih preusmerili tudi v preostale evropske lige, predvsem v Francijo. Razlog se skriva predvsem v tem, da ekipe niso obremenjene z dolgovi oziroma jih ne ščiti zakon, kot je primer v Nemčiji. Tam zakon prepoveduje, da si zasebni vlagatelji lastijo več kot 49 odstotkov moštva.

Le v redkih primerih gre za ljubezen do kluba

"Pritok denarja nemudoma spremeni trg. Prva stvar, ki jo storijo novi lastniki, je nakup najboljših igralcev, za katere odštejejo veliko denarja. To povzroči inflacijo in občasno nestabilnost med moštvi, ki temu ne morejo slediti," meni Didier Primault, pomočnik direktorja Centra za pravo in ekonomijo v športu (CDES) v francoskemu Limogesu, ki je za Evropsko unijo pripravil poročilo, kako urejati sistem nogometnih prestopov.

CDES je v poročilu zapisal, da je do najvišje inflacije prišlo, ko je Abramovič prevzel Chelsea leta 2003, pet let kasneje, ko je Manchester City kupila Abu Dhabi United Group, in zadnje poletje, ko sta se za primat v francoskem nogometu borila bogata Paris St. Germain in Monaco. Svoj del sta dodala še španska velikana, Barcelona in Real Madrid, ki sta prav tako za nove okrepitve zapravila na desetine milijonov.

Klubi za igralce zapravljajo velikanske vsote

Kot odlični primer so pri CDES navedli Monaco, ki ga je decembra lani kupil ruski milijarder Dimitrij Ribolovlev, v želji, da se klub iz kneževine prebije med najboljša moštva v Franciji, je poleti za nakupe igralcev odštel 167 milijonov evrov. Podoben primer je tudi Anži iz Mahačkale, kjer je Sulejman Kerimov povprečno moštvo spremenil v bogato, med drugim je pripeljal tudi kamerunskega zvezdnika Samuela Eto'oja, ki je bil ob prihodu iz Interja najbolje plačani igralec na svetu.

Pri CDES so analizirali še primer Cardiff Cityja, ki ga je prevzel Malezijec Vincent Tan. Valižani so se prvič v zgodovini uvrstili v premier league, vendar njegovi spremembi - spreminjanje klubskih barv in imenovanje družinskega prijatelja, ki skrbi za iskanje nogometašev - med navijači nista priljubljeni. CDES zaključuje, da obstajata dva glavna tipa vlagateljev: tisti, ki imajo ob prevzemu nogometnega kluba politične cilje, in tisti, ki si želijo le čim več denarja.

Reuters