Kdo je najboljši? Kaj je vredno več kot olimpijska kolajna? Če se zdi, da so polemike med novinarji in športnimi funkcionarji še upravičene, pa težko sprejmem, da nekateri športniki kljub temu, da imajo seveda vso pravico do lastnega mnenja, skušajo ustvarjati merila, za kar niso poklicani in tudi nimajo nobene pravice, da jih določajo.
Vrhunski športnik in legenda slovenskega športa Iztok Čop je že dolgo časa znan po tem, da je glavni brambovec svojega vrtička, svojega športa, ne glede na slovenske ali evropske poglede. Veslanje je šport z dolgo tradicijo in je zelo priljubljen v Veliki Britaniji, kjer pomeni morda celo nekaj več, saj je veslanje med drugim sinonim za poštenost, trdo delo in športni duh v pravem pomenu besede. Iztok je že večkrat pokazal in dokazal, da če mu kaj ni pogodu oziroma če ni tako, kot misli on, da ne sprejema drugačnega mišljenja. Že pred leti se demonstrativno ni udeležil prireditve športnik leta, ker ni bil najboljši, letos pa si je v izjavi o najboljšem športniku Slovenije za leto 2012 privoščil nov presedan.
»Izbor športnika leta ni bil po mojih kriterijih. Mislim, da so olimpijske igre tisto največ. Subjektivna ocena je, koliko je lahko posameznik kot del ekipe zaslužen za uspeh. Vsa čast Anžetu in njegovi kakovosti, ki ni dvomljiva, mislim pa, da olimpijska medalja je le olimpijska medalja,« je dejal Čop in s tem pokazal, da se ne strinja s tem, da je Anže najboljši v Sloveniji v letu 2012.
Zelo podobno razmišlja športnica leta 2012 Urška Žolnir, ki je v pogovoru za Ekipo naravnost povedala, da sta zanjo pred Kopitarjem tako Primož Kozmus kot Rajmond Debevec. »Po pravici povedano, bi na prvo mesto dala Kozmusa in na drugo Debevca. To sta le dobitnika olimpijskih kolajn. Vem, da je ekipa Anžeta Kopitarja osvojila Stanleyjev pokal in da ga je imel čast dvigniti ob sprejetju, a on vendarle nastopa za ekipni šport. Kot športnika ga spoštujem, vem, da gara, ampak ... Doslej se je to vseskozi ločevalo, letos pa je bila storjena izjema. Gre vendarle za naziv za najboljšega posameznega športnika oziroma športnico, ekipni športi pa že imajo svojo kategorijo,« je povedala Urška.
Kot sem že dejal, imajo vsi pravico do svojega mnenja, toda s takimi izjavami kažejo vsaj nespoštovanje do izbora, do športnih novinarjev, če že ne do športnika samega. V času, ko je slovenski šport v finančni krizi, kot še ni bil nikoli doslej, bi morali vsaj športniki bolj kot kdaj prej stopiti skupaj in delati v skupnem interesu, ne pa da nekateri poskušajo v ospredje postaviti le svoje lastne ali, če se izrazim bolj diplomatsko, interese svojega športa.
Iztok Čop ima za seboj res izjemno kariero, posuto z olimpijskimi kolajnami, toda nikoli ne bo dosegel globalno takega statusa, kot ga ima že v tem trenutku Anže Kopitar. O najboljšem slovenskem športniku v letu 2012 imam svoje mnenje (predvsem o njegovi ekipi, ki ne dela najboljše, Kopi bi moral predvsem v Sloveniji svoj zvezdniški status prilagoditi okolju, v katerem se je rodil in naučil drsati), nikakor pa ne morem oporekati njegovim športnim oziroma tekmovalnim uspehom. Bil je med najboljšimi petimi hokejisti na svetu v letu 2012, v športu, ki ima v ZDA in predvsem Kanadi pred seboj številko od ena do tri ali štiri, poleg tega ima ta šport vsaj še v desetih evropskih državah status številke dve ali tri. Veslanje ni nikjer na svetu, v nobeni državi, niti med desetimi najbolj priljubljenimi športi, pa ima Čop kljub temu v Sloveniji status športnega božanstva, tudi po zaslugi, pa naj si to Iztok prizna ali ne, nas, športnih novinarjev. Tudi zato bi moral vzeti naše mnenje kot pravo, zdravo in predvsem objektivno.
Tok sodobne informacije je za 95 odstotkov drugačen, kot je bil v času Iztokove prve kolajne v Barceloni, posledica tega je tudi drugačen pogled na šport. Vsak šport nam je zdaj na dosegu roke in vsak šport lahko danes sprejemamo objektivno in v celoti (pred 20 leti je bilo seveda drugače). Pravzaprav se mi tako ali tako zdi, da Čop s tem, ko je Kozmusa in Debevca postavil pred Kopitarja, ni razmišljal o Primoževem atletskem srebru v Londonu in Rajmondovem strelskem bronu, ampak prvenstveno o sebi. Pred hokej oziroma kar pred vse ekipne športe, vključno z nogometom, je postavil posamične športe, kjer lahko zablestiš enkrat na štiri leta. Zanimivo, da niti Kozmus niti Debevec nista imela nobenih pripomb na izbor oziroma na to, da sta zaostala za Kopitarjem. Toda Iztok je bil glasen - morda zaradi tega, ker je pričakoval, da ga bomo športni novinarji razglasili za športnika leta? Da mu bomo dali avreolo najboljšega posamičnega športnika v Sloveniji zato, ker se je poslovil s štirimi olimpijskimi kolajnami? Je Iztok pričakoval, da mu bomo dali red zaslug za narod z zlatim znakom? Športni novinarji nismo politiki in izbiramo na osnovi športnih dosežkov, in ne na osnovi nekih kriterijev, ki si jih je nekdo postavil v svoji glavi.
Izvirni greh
Vse skupaj, tako Iztokovo kot Urškino razmišljanje, je seveda posledica večdesetletne indoktrinacije predvsem Olimpijskega komiteja Slovenije. V bistvu je sistem kategorizacije športov, ki pri nas velja že od pamtiveka, res dobro usidran v srcih in možganih naših športnikov. Niti Iztok niti Urška zagotovo ne bi razmišljala tako, če bi odraščala v neki drugi državi - Nemčiji, Veliki Britaniji, Franciji, Italiji ali Španiji, pri nas pa te vrednotenje olimpijskega komiteja prisili v tako razmišljanje.
Bežno sem prelistal nagrajence OKS za leto 2012. Ni jih malo. Precej več kot sto je športnikov, ki bodo prejeli priznanja OKS za športne dosežke. In, kako simptomatično, med njimi ni Anžeta Kopitarja, ker po veljavnih pravilnikih Anže ni dosegel nič posebnega - to, da je bil eden najboljših v klubski ekipi, ki je najboljša v najmočnejši ligi na svetu, seveda ni omembe vreden dosežek. Oziroma tako minornega dosežka slovenskega športnika pač po pravilniku OKS ne moremo nagraditi. Kdo vse je na tem seznamu nagrajencev, ne bom zapisal, ker jih tudi športno izobraženi dobri poznavalci športa ne poznajo vsaj 20 odstotkov. Toda za Kopitarja pa tu ni prostora. Pravilnik ne dopušča, da OKS nagradi enega najboljših hokejistov na svetu.
S tega seznama nagrajencev pa mi je butast nasmeh na obraz zarisala še ena anomalija. Tina Maze bo dobila nagrado - malo statuo za drugo mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala v ženskem alpskem smučanju (to je tretja nagrada po vrednostni lestvici) - po pravilniku. Pa poglejmo, s katerimi športniki Olimpijski komite Slovenije enači Tinin uspeh v svetovnem pokalu - Žiga Mlakar, Katjuša Premk, Jan Ravnik, Klara Lainšček, Lucija Mlinarič, Miha Vodičar, Urška Rubin ... In še in še bi lahko našteval. Ali poznate koga izmed teh, ki bodo od OKS dobili enako nagrado kot Tina? 99,8 odstotka Slovencev še nikoli ni slišali za njih, samo 0,2 odstotka Slovencev pa še ni slišalo za Tino Maze. In OKS vse skupaj meče v isti koš. Pa kdo so to? Vam povem? To so večinoma plesalci, ki so se na SP uvrstili med prve tri v electric boogieju, hip hopu, šovu ...
Ne bom več komentiral, ampak samo vprašal Iztoka Čopa, ki je potrdil tak pravilnik nagrajevanja, po zdravju.
