Po številnih izkušnjah v tujini se je za zdaj odločil vrniti v domače okolje, čeprav zagotavlja, da se čuti še dovolj pripravljenega, da se preizkusi še v kakšnem od tujih prvenstev. Med pogovorom nam je zaupal marsikaj o odnosu z bratom Benom, o vseh izkušnjah v tujini, o športnem idolu Rogerju Federerju, prav zanimiva pa je zgodba, kako je spoznal svoje dekle.
Brata Udrih, verjetno trenutno najbolj znana košarkarska brata v Sloveniji, sta svoj pečat pustila tako v Sloveniji kot v tujini. Oba je pot iz slovenskih klubov hitro popeljala v tujino, preizkušala sta se v različnih ligah in ekipah, mlajšemu bratu je uspel tudi preboj v najmočnejšo ligo na svetu, kjer igra že deset let, trenutno je član ekipe Milwaukee Bucks. Medtem pa se je Samo vrnil v Zlatorog, kjer je na začetku svoje športne poti že zaigral, in skuša po najboljših močeh pomagati ekipi iz Laškega.
»Ko sem bil majhen, sem bil zelo zadržan v primerjavi z Benom, ki je bil vedno moje nasprotje. Ko so na primer neznanci igrali košarko, je šel brez težav do njih in jih vprašal, ali se jim lahko pridruži. Jaz si tega nisem upal. Razen tega sva bila oba navihana, vedno sva bila polna energije, se podila za žogo ali kdaj ušpičila kakšno neumnost, ki pa se jih zdaj ne spomnim,« je začel triintridesetletni visokorasli košarkar. Tako on kot Beno sta košarko, s katero si trenutno služita kruh, vzljubila predvsem zaradi očeta, ki se je tudi ukvarjal z njo. On je bil namreč tisti, ki jima je pokazal prve korake, ki ju je odpeljal v dvorano in se je rodila ta ljubezen, kaj kmalu pa sta oba ugotovila, da bi lahko to postalo več kot le ljubezen. Samo je spregovoril tudi o odnosu s tri leta mlajšim bratom Benom: »Ko sva bila majhna, je bil najin odnos povsem bratski, se pravi, da sva se dobro razumela, velikokrat sva se tudi stepla. Ko sva odrasla in sva se oba že ukvarjala s košarko, pa je bilo prisotno rivalstvo na igrišču.«
Nesojeni odbojkar
Udrihovi so bili že od nekdaj zelo športna družina, vendar pa oče svojih obeh sinov ni nikoli silil, da stopata po njegovih stopinjah. Tako se je na primer Samo začel ukvarjati z odbojko, ki je v Šempetru zelo priljubljena, in jo je treniral dve leti, hkrati se je ukvarjal še s tenisom, ko pa je bil star trinajst let, se je zaradi družbe in tudi očeta začel redno ukvarjati s košarko, ki jo je začel trenirati na Polzeli. »Trenerji so mi sicer rekli, da imam potencial tudi za odbojko, vendar me je košarka vseeno bolj prevzela,« je dodal.
Od takrat se je njegova kariera zelo hitro razvijala, pot ga je prek Polzele in Zlatoroga nesla tudi do ljubljanske Olimpije in tudi zaradi tega je srednjo šolo pozneje potisnil na stranski tir. »Dokončal sem jo šele pred dvema letoma, saj sem bil prej tako zelo zaposlen s košarko. Ne bom rekel, da je bila kriva le košarka. Ko sem se preselil v Ljubljano najprej k Slovanu, nato pa k Olimpiji, se nisem vpisal v četrti letnik in po Olimpiji sem se preselil v tujino. Vsako leto sem se sicer spravljal, da bi to dokončal, pa je bilo iz leta v leto težje. Ko sem se pozneje vrnil k Olimpiji, mi je uspelo narediti četrti letnik in maturo, tako da sem to zaključil. Razmišljam o tem, da bi se vpisal na kakšen študij, vendar trenutno še nimam nobene konkretne ideje, kaj bi me najbolj zanimalo,« je dodal Samo. Mu je bilo kdaj nemara žal, da se za ta korak ni odločil prej? »Ne bom rekel, da vsak dan, ampak velikokrat. To me je v bistvu žrlo. Na koncu mi je vendarle uspelo.«
Sicer pa se še danes z veseljem spomni tistih osnovnošolskih dni, iz tistega obdobja je ohranil tudi nekaj prijateljstev. »Velikokrat se dobim s sošolci in takratnimi prijatelji, gremo skupaj na kakšno kavo ali pivo in skupaj obujamo spomine na tiste dni. Če bi lahko zavrtel čas nazaj, bi ga nedvomno še enkrat v tisto obdobje, ki je bilo res eno najlepših,« je še dodal izkušeni košarkar, ki sta ga najbolj zanimala zemljepis in angleščina.
Nekoliko sta se oddaljila
Odkar sta se z Benom oba začela ukvarjati s košarko, so bile primerjave med obema neizbežne, še večkrat so se pojavljale, ko je mlajšemu od bratov Udrih uspel preboj v NBA, medtem ko so to za Sama ostale neuresničene sanje. »Seveda me je kdaj zmotilo, včasih sem se tudi zamislil in smilil samemu sebi, toda na to nikoli nisem gledal tako, da bi bila to kakršnakoli nesreča ali kaj podobnega. Njemu je bilo pač usojeno, meni pa ne. Navadil sem se že, da naju vedno primerjajo. Glede karakterja vsi vedo, da sva kot noč in dan, kar pa zadeva igralsko, mi je samo v plus, če naju primerjajo. Ko sem bil pred leti na obisku v Dallasu, sem povsem po srečnem naključju prišel v tisti poletni kamp in spomnim se, da smo bili trije košarkarji, ki smo tekmovali, da pridemo v ekipo. Na koncu so vzeli košarkarja na mojem položaju, ki je bil prej že devet let v NBA. En mesec zatem, ko so me odpustili, na podlagi tega sem sicer dobil odlično službo v Španiji, se je ta igralec poškodoval in končal kariero,« je o svojem poskusu, da bi se prebil v najmočnejšo ligo na svetu, povedal Samo in dodal: »Kljub temu pa Bena vedno zelo rad obiščem, čeprav sva se v zadnjih dveh letih nekoliko oddaljila. Nisva se namreč veliko slišala, on se je medtem tudi poročil. Moram pa dodati, da sva v zadnjem letu spet dvignila najin odnos na tisto raven, ki sva jo imela prej, se pravi super.«
Iz šale se je rodila zveza
Njegova prva selitev v tujino je bila iz vrst Olimpije v Francijo, triintridesetletni košarkar jo je opisal z besedno zvezo nepozabno stresna. »Pa ne zato, ker sem šel od doma, bolj zaradi košarkarskega stališča. Iz kluba, ki je igral v evroligi, sem namreč pristal v drugi francoski ligi. To je bil zame velik skok nazaj, toda bil sem mlad in menedžer mi je rekel, da moram igrati. Preprosto nisem imel potrpljenja, da bi čakal kaj boljšega. Bilo je naporno, po februarju pa so se stvari nekoliko umirile, začel sem tudi boljše igrati,« je opisal prvi stik s tujino, kjer se je naučil tudi kuhati in prati, v to je bil namreč na neki način prisiljen.
Po Franciji je veliko časa preživel v Španiji, igral je še v Grčiji, igralsko pa se je najboljše počutil v Izraelu, kjer je nastopal za Hapoel Tel Aviv. »Tam mi je ustrezalo tudi podnebje, saj je bilo ves čas toplo, bil sem zraven morja. Treniralo se je tako, kot je treba, se pravi ne preveč (smeh). Prav tako je bilo tam ogromno različnih kultur, na voljo smo imeli vse kuhinje sveta, tudi navijači so bili odlični. Poleg tega mi je ustrezala prav tako Španija, pri čemer moram izpostaviti Granado,« je povedal Samo.
Španija mu je v odličnem spominu ostala tudi zaradi tega, ker je tam spoznal svoje dekle. »Je Srbkinja, dela na veleposlaništvu v Madridu, ko sem igral tam, sva se tudi spoznala. Imel sem srbskega soigralca Petra Popovića in nekoč je moral nekaj urediti na ambasadi. Takrat sta se začela z Ivano pogovarjati in ona ga je v šali vprašala, ali ima kakšnega samskega soigralca. Rekel ji je, da ima, vendar je Slovenec (smeh). Petar je vse uredil, da sva oba prišla k njemu, spekel je palačinke in tako se je vse skupaj začelo.«
Ko je Samo igral v Španiji, sta živela skupaj, zdaj pa imata že praktično tri leta zvezo na daljavo. »Petindvajsetega decembra je njenega mandata konec in upam, da bo potem tega, da sem jaz tu, ona tam, res konec, saj tako ne gre več. Zelo je težko, tega se sploh ne da opisati. Videvala sva se enkrat na tri mesece za en podaljšan vikend. Poleti sva sicer skupaj preživela skoraj dva meseca, toda to ni to.«
Ona bi Beograd, jaz ne
Samo nam je zaupal še, da je eden največjih navijačev švicarskega teniškega zvezdnika Rogerja Federerja. »Verjetno ni večjega navijača od mene. Na dan, ko igra, me namreč vedno boli trebuh, tako zelo sem živčen,« je v smehu priznal. Samo se je sicer lotil tudi pisanja seminarske naloge, ki jo mora oddati za to, da bo pridobil trenersko licenco. Trenutno še ne razmišlja o tem, kaj bo počel po športni karieri, toda želi biti pripravljen na vse, prav tako mu je veliko ljudi reklo, da ima žilico za to. »Če imam povsem prosto, si ogledam kakšno serijo, kar preveč jih gledam (smeh), rad preberem tudi kakšno knjigo, s prijateljem igram še kakšno igrico na playstationu. To je to, veliko več časa mi niti ne preostane. Prav tako z dekletom razmišljava, da bi se nekje ustalila, to so večne vojne (smeh). Ona sanja o Beogradu, jaz pa se ne dam. Tako bom rekel: navsezadnje bi se lahko ustalil tudi v Beogradu, vse skupaj pa je odvisno od službe. Če ne bi imel službe, bi bil raje v domačem okolju.«
In kje se vidi čez dvajset let? »Kar res vem, je to, da bi rad imel tri otroke. Ostalo pa ne vem, mislim, da bi se lahko kjerkoli ustalil.«
