Evropska pot za Mariborčane, ki jim lahko po prikazanem to jesen, to zimo in to pomlad v slogu selektorja slovenske izbrane vrste rečemo le: Kapo dol. Španski nogometaši so na povratni tekmi pokazali, zakaj se uvrščajo v krog najuspešnejših ekip na Pirenejskem polotoku in izločili slovenske prvake. A verjetno ni bilo ljubitelja nogometa na sončni strani Alp, ki se ne bi strinjal z ugotovitvijo, da je bila letošnja sezona najlepša mogoča reklama za slovenski nogomet. Ne glede na to, da Maribor tokrat, roko na srce, res ni bil pravi.
Ko je novopečeni član vijoličastih Dare Vršič še drugič na svoji drugi tekmi zatresel mrežo nasprotnega vratarja, se je vsaj za hip vzbudilo tudi upanje v vseh, ki so stiskali pesti za vijoličaste, da bi v minuti in pol, kolikor je še preostalo do zadnjega sodnikovega žvižga, lahko poskrbeli za čudež. Ti so se v tako kratkem časovnem obdobju že dogajali, v zgodovino evropskega nogometa se bo za vedno vpisal preobrat Manchester Uniteda v finalu lige prvakov leta 1999, ko je v sodnikovem dodatku zaostanek z 0:1 v dveh potezah spremenil v zmago z 2:1. Mariboru tokrat boginja Fortuna ni bila tako zelo naklonjena, a kljub temu španskega mesta z bogato zgodovino ni zapuščal sklonjenih glav.
Da, res je, bolj kot karkoli si je želel zmage, senzacije, čudeža, karkoli želite, a roko na srce, že tako je bilo vse skupaj vredno vse pohvale. »Vedeli smo, kaj nas čaka v Sevilli, vedeli smo, da bo zaradi kakovosti nasprotnika tekma težka. Mislim, da smo danes odigrali manj, kot smo v tem trenutku sposobni. V določenih trenutkih nismo bili pravi, toda to ne zmanjšuje dejstva naše dobre predstave, še posebej ob koncu tekme,« je svoje prve misli strnil strateg vijoličastih, Ante Šimundža, ki je priznal, da jih je tisti nesrečno in neumno prejeti zadetek ob koncu prvega polčasa vrgel iz tira, sledil mu je še eden. »V prvem polčasu smo niti igre po njihovem začetnem naletu držali v svojih rokah, ustvarili smo si nekaj polpriložnosti, zmanjkalo nam je le nekaj malega za kakšen gol. Nato pa tisti nesrečni zadetek. Na takšni ravni se to ne sme dogajati, nam se tokrat je in vse skupaj je bistveno spremenilo potek igre,« je z nekoliko grenkega priokusa priznal Šimundža, ki je tokrat pogrešal Marcosa Tavaresa in njegove poteze ob pravem trenutku. »Vse skupaj pa ne zmanjšuje dejstva, da je imel Maribor odlično evropsko sezono, in fantje si zaslužijo res vse čestitke in mislim, da je nastopanje v šestnajstini finala lige Europa lep uspeh za to generacijo in tudi za slovenski nogomet,« je s pozitivnim pridihom še pristavil Šimundža.
Upanje umre zadnje
Čeprav so nogometaši verjetno še vso pot premlevali, kaj bi bilo, če bi, jih že v nedeljo čaka nov izziv, saj jim bo v Stožicah nasproti stala Olimpija, željna dokazovanja in skalpa udeležencev izločilnih bojev lige Europa. Časa za objokovanje torej ni, tega se zaveda tudi Aleš Mejač, ki je tokrat okrog roke nosil kapetanski trak. »Želeli smo si tega koraka več, upanje nam je dajalo tudi ugodno izhodišče s prve tekme. Motiva in želje je bilo ogromno, a se na koncu ni izšlo. Čestitke vsem soigralcem in vsem v klubu, vse bomo storili, da bomo še boljši,« je v svetlo prihodnost vijoličastega kluba prepričan Mejač, ki je do zadnjega trenutka, še posebej po tistem zadetku Dareta Vršiča, upal na veliki preobrat. »Dokler sodnik ne zapiska, vedno obstaja upanje.
Tudi tokrat je bilo, čeprav je bilo, roko na srce, časa izjemno malo,« je priznal skoraj enaintridesetletni branilec. »Po uvrstitvi v skupinski del lige Europa smo vsi sanjali o tem, da bi osvojili kakšno zmago v gosteh, kar nam je uspelo v Belgiji, kar je na koncu skupaj z domačimi preizkušnjami zadostovalo za napredovanje. Evropski nogomet smo še enkrat pripeljali v Maribor, to smo si želeli za nas, za naše srce, za vse, ki so nam blizu. Zdaj se bomo morali osredotočiti na državno prvenstvo, ki je osnova za nadgradnjo v naslednjih sezonah.« Za konec pa lahko rečemo le: hvala, Maribor, za evropsko jesen, zimo in pomlad.
