Ni še minil teden dni od žreba kvalifikacijskih skupin za Euro 2016, le nekaj dni pa nas še loči od prve preizkušnje Srečka Katanca in njegovih bojevnikov v tem letu. Boštjan Cesar se je na klic edinega slovenskega športnega časnika odzval na enak način kot vsakič: z zadovoljstvom in predvsem dobro voljo. Za bralce Ekipe je povedal marsikaj zanimivega, predvsem pa je bilo v njegovih besedah zaznati ogromno mero optimizma. Prihodnost slovenske izbrane vrste je svetla, pravi Ljubljančan, ki je odgovoril tudi na vprašanje, ali se že spogleduje s koncem reprezentančne kariere. Skratka, berite dalje.
Čeprav je v slovenskem nogometu v zadnjih letih na plan prišlo nemalo nadarjenih nogometašev, v tem trenutku še ni junaka, ki bi se lahko dostojno kosal z Boštjanom Cesarjem. Slednji ima zacementirano mesto v prvi enajsterici, za Srečka Katanca je eden najpomembnejših posameznikov. Zato ne čudi, da bo Cesar kakopak zraven naslednji teden na prijateljski tekmi z Alžirijo. V Chievu, v katerem si branilec služi kruh, so potrdili, da je tudi tokrat prejel vabilo, Cesar bo v svojo statistiko dodal še en nastop več. Če se seveda do obračuna na afriški celini ne bo zgodilo kaj nepredvidljivega. A čeprav bo zanimivo videti, kako se bo Slovenija odrezala na obračunu s puščavskimi lisicami, je bilo pogovor s Cesarjem težko začeti drugače kot z vprašanjem o nasprotnikih v kvalifikacijah za naslednje evropsko prvenstvo, ki ga bo leta 2016 gostila Francija.
Maščevanje ne bo glavno vodilo
»Bodimo pošteni: žreb je bil za nas ugoden, smo v dobri skupini,« Katančevo misel o zadovoljstvu deli Cesar in nadaljuje: »Že prej se je vedelo, da bomo iz prvega in drugega bobna dobili dva zelo močna nasprotnika. Na koncu nam je žreb namenil Angleže in Švicarje, ki so seveda glavni favoriti, toda v preteklosti smo že dokazali, da se lahko kosamo z obojimi. In Anglija in Švica gojita slog nogometa, ki nam je pisan na kožo. Precej bolj kot recimo portugalski ali španski. Glede ostalih v skupini ne gre izgubljati veliko besed: na papirju smo boljši. A to bo seveda treba dokazati na igrišču.« Drži, zelenica je tista, ki bo dala odgovor na vprašanje, ali je Slovenija dovolj dobra za preboj na turnir stare celine. Ker bo na naslednjem EP sodelovalo osem reprezentanc več, bo naloga načeloma lažja, vendar še vedno težka. Toda nekaj drži kot pribito: naša reprezentanca je dovolj kvalitetna, da ji lahko uspe. Kot motivacija pa nam lahko služi še nekaj - maščevanje. »Uh, to pa, poravnati moramo številne stare račune,« se strinja Cesar. Na kaj meri, ni skrivnost. Švica nas je v zadnjih kvalifikacijah dvakrat premagala, v Bernu nismo bili daleč od uspeha. Anglija nas je izločila iz svetovnega prvenstva v Južni Afriki. Estonija nam je zagrenila življenje v kvalifikacijah za Euro 2012, Litva nas je dvakrat premagala v bojih za evropsko prvenstvo leta 1996. Vsakič smo bili blizu, a vseeno predaleč. V naši skupini je tako le San Marino tisti, s katerim imamo poravnane vse račune. »Vsekakor bo treba poračunati za nazaj,« v smehu dodaja ljubljanski nogometaš in z resnejšim tonom nadaljuje: »Toda maščevanje ne sme biti naše glavno vodilo. Osredotočiti se moramo zgolj nase, narediti moramo vse, da bomo optimalno pripravljeni na to, kar nas čaka. Če bomo, potem bo mogoče prav vse, tudi to, da se vsem oddolžimo za vse, kar se nam je na tekmah z njimi zgodilo slabega. Vedno sem govoril, da smo v nogometnem smislu tako specifični, da nam nikdar ne koristi, če se preveč obremenjujemo z drugimi. Kadar smo bili z mislimi le pri naših nalogah, kadar nam je bilo vseeno, kaj se dogaja zunaj našega tabora, smo bili najboljši. Še kako me veseli, da se je s Srečkom v reprezentanco vrnil pozitiven duh. Ker smo zdaj vsi še nekoliko bolj izkušeni, nekoliko bolj zreli, so obeti res dobri. Če bomo mi pravi ...«
Ne smemo ponoviti starih napak
Slovenija bo septembra kvalifikacije začela z gostovanjem v Estoniji, oktobra jo čakata domači debi s Švico in gostovanje v Litvi. Leto 2014 bo sklenila z obiskom Anglije, leto 2015 začela s sprehodom po parku v obliki obračuna s San Marinom. Junijsko-septembrski spored bo peklenski, najprej bomo doma gostili Anglijo, nato bomo odpotovali v Švico. V zaključku se bo lažje dihalo, Estonija in Litva bosta prišli v deželico na sončni strani Alp, zadnji krog bo postregel z gostovanjem v San Marinu. Boljšega sporeda si skoraj ne bi mogli želeti ... »Na papirju se spet vse zdi odlično. Lahko se strinjam, da bi, če bi se morali za razpored dogovarjati z drugimi v skupini, kot se je bilo treba nekoč, težko dosegli več. Ker je začetek najtežji, se mi zdi dobro, da bomo uvodoma igrali z Estonijo. Če bi z Anglijo ali Švico, bi bilo za nas bolj neugodno. No, saj tudi Estonce še kako spoštujem, z njimi smo se že opekli, a vseeno menim, da smo kvalitetnejši. Skratka, moramo začeti dobro, to bo ključnega pomena. V zadnjih dveh kvalifikacijah nismo startali dobro, to nas je nato še kako teplo. Zdaj moramo narediti vse, da bo drugače. Le tako bomo predramili tudi navijače. Občinstvo se bo na stadione vrnilo, ko bomo imeli dobre rezultate, če jih bomo začeli dosegati že takoj na začetku kvalifikacij, bo to dobitna kombinacija,« se zaveda branilec Chieva, ki je v isti sapi poslal jasno sporočilo vsem svojim soigralcem: »Ne smemo ponoviti starih napak. Takoj moramo močno pritisniti na plin, predvsem pa ne smemo grešiti na domačih tleh. V preteklosti smo si privoščili preveč spodrsljajev.«
Teh stvari nikdar ne pozabiš
Ko je bilo konec žreba v Nici, so se številni navijači razveselili predvsem nečesa: tega, da bo Slovenija spet gostovala na Wembleyju. Obiskati ta veličasten objekt, za nameček zaradi kvalifikacijske tekme, je neprecenljivo. »To res ni kar tako. Spomnim se, da sem kot otrok sanjal o igranju na tem stadionu. Vmes so ga še na novo zgradili, zdaj je še bolj osupljiv. To bo spektakel, brez dvoma. Kristalno jasno je, da nam nihče ne bo pripisoval niti najmanjših možnosti za uspeh. Anglija je pač velika reprezentanca, mi smo majhna. A smo veliki po srcu,« se Cesarju ne tresejo kolena zaradi gostovanja na enem najbolj prestižnih stadionov na svetu. Tudi zaradi tega, ker je tam že igral. In se poškodoval oziroma ga je Wayne Rooney. »Na to sem že pozabil. To se zgodi, to je nogomet. Nimam nobene namere, da bi mu vrnil na kakršenkoli način. Navsezadnje sva se nato srečala na svetovnem prvenstvu, pa se ni nič zgodilo,« poudarja otrok stare ljubljanske Olimpije, ki je kar sam načel spomin na še eno grenko angleško izkušnjo za Slovence. V Južni Afriki so Otočani slavili z 1:0, to je bilo za četo takratnega selektorja Matjaža Keka usodno. »Ah, takrat res nismo imeli sreče. Kolikokrat se mi je pred očmi zavrtel film, ko je žoga po strelu Zlatka Dedića na golovi črti zadela enega od Angležev ... To so stvari, ki jih nikdar ne pozabiš. Vsakič, ko se spomnim tega prvenstva, se spomnim tega. In tudi tega, da takrat nismo igrali slabo. Bolj se je tekma bližala h koncu, nevarnejši smo bili. Imeli smo še nekaj drugih priložnosti in škoda, da se ni končalo drugače,« je spomin na zdaj že skoraj štiri leta stare dogodke obudil Cesar.
Priložnost, ki se ti ne ponudi velikokrat
Konec Cesarjeve reprezentančne kariere smo že omenili na začetku prispevka, zdaj smo spet tam. Ker bo 191 centimetrov visoki nogometaš poleti praznoval že 32. rojstni dan, je jasno, da veliko priložnosti za nastop na velikem tekmovanju ne bo več imel. Bi torej te kvalifikacije lahko bile celo njegove zadnje? »Na to ne gledam tako, grem iz tekme v tekmo, živim iz dneva v dan. Se pa zavedam, da sem že zakorakal v trideseta, da nisem več rosno mlad. Toda dokler se bom počutil odlično, dokler bom zdrav in pripravljen za največje napore, bom vztrajal. Tudi izkušnje niso zanemarljive, teh imam vse več ... Če se bo dalo, bom igral do 40. rojstnega dneva (smeh),« se je pošalil Cesar, ki bi lahko že v naslednjem letu dosegel neverjeten mejnik: bliža se Zlatku Zahoviču, rekorderju po številu nastopov za reprezentanco. Trenutno je pri 73 odigranih tekmah, že naslednjo sredo bo na drugem mestu ujel Milenka Ačimovića in Aleša Čeha. »Super, to mi zelo godi. Številke so seveda bolj zanimive za vas novinarje, ampak ne skrivam, da sem ponosen, ker sem za svojo državo odigral že toliko tekem. Vsaka zase mi je bila v veliko čast,« zadovoljstva ne skriva Cesar, ki je takoj zatem pozornost že preusmeril v Alžirijo: »To bo zanimivo gostovanje. Tekma bo verjetno odigrana v dobrem vzdušju, za nas bo to malce drugačna izkušnja. Komaj čakam, da se udarimo. Alžirija ima močno reprezentanco, ki bo igrala na svetovnem prvenstvu, to bo res pravi test za nas. Ne bo lahko, bomo pa videli, kje smo v tem trenutku. Dobro je tudi, da se bomo po dolgem premoru spet dobili. To bo začetek priprav na kvalifikacije; časa sicer ne bo veliko, a moramo vsako minuto izkoristiti na najboljši mogoči način.« Po Alžiriji bosta poleti sledili še bolj atraktivni prijateljski tekmi. Slovenija bo obiskala Južno Ameriko, kjer se bo naprej pomerila z Urugvajem, nato pa še z Argentino in tako zaključila »trojček zmenkov« z udeleženci letošnjega svetovnega prvenstva. »Termin tekem je sicer malce neugoden, saj bomo morali na dolgo gostovanje takoj po koncu klubske sezone, toda za reprezentanco se ni težko potruditi. Še toliko bolj, ker se bomo pomerili z dvema velikanoma, dvema ekipama, ki premoreta nemalo zvezdnikov. Ne ponudi se ti velikokrat priložnost, da igraš s takšnima reprezentancama. To bo vsekakor lep test za nas in naše sposobnosti, motivacije nam ne bo manjkalo. Tekmi bosta še toliko pomembnejši, ker bosta verjetno naš zadnji test pred kvalifikacijami. To bodo torej dnevi, ki jih bomo morali maksimalno izkoristiti,« se zaveda Cesar.
Vsi kartoni v žaru boja
Od našega tokratnega sogovornika se nismo mogli posloviti brez nekaj vprašanj, povezanih z njegovim klubom. »Preživljam najtežjo sezono, odkar sem v Italiji,« ne skriva Cesar, ki se s Chievom bori za obstanek v serie A. Verončani so trenutno šestnajsti na lestvici, a so po treh zaporednih porazih pretekli konec tedna vsaj spet slavili, z 2:0 so premagali Catanio, s katero se borijo za preživetje. »Rezultati nam ne gredo na roke, ampak osebno verjamem v našo ekipo, v svoje soigralce. Edino, kar je dobro v nastalem položaju, je to, da redno igram. Brez tega bi bilo vse skupaj nevzdržno. Zdaj nam ne preostane drugega, kot da se vsake tekme lotimo kot finalne v ligi prvakov. Če bomo dali vsi za 20, 30 odstotkov več od sebe, nam ne bo hudega,« ostaja optimist nekdanji član francoskega velikana Marseilla, ki v tej sezoni izstopa zaradi zanimivega statističnega podatka: do zdaj je v prvi italijanski ligi prejel že 13 rumenih kartonov, največ med vsemi. »Vedel sem, da me boste povprašali tudi o tem (smeh)! Kaj naj rečem ... Nekaj sem jih prejel upravičeno, nekaj neupravičeno. S tem se niti ne obremenjujem, zagotovo pa me ni sram ničesar. Zato, ker so bili vsi prejeti v žaru poštenega športnega boja,« je še pristavil Boštjan Cesar, ki se bo pred vrnitvijo domov ustavil še v Bergamu; tam se bo njegov Chievo v nedeljo pomeril z Atalanto.
