Kratka kronologija dogajanja: ko je »navijaška uprava« na čelu s Petrom Lovrečičem in Boštjanom Averjem pred sedmimi leti s skrajnimi napori zadržala koprskega prvoligaša nad vodo, je ob prihodu dobro znanega nogometnega vlagatelja Milana Mandarića decembra 2006 slednjemu prepustila vajeti kluba, srbsko-angleško-ameriški poslovnež pa je v navezi z Mladenom Rudonjo ustanovil podjetje MM Sport ter prek njega na Bonifiko vbrizgal kar zajetno vsoto (po neuradnih podatkih čez 2 milijona evrov). V zameno naj bi s pomočjo MO Koper med ostalim dobil razvpito gradbeno parcelo Toncity, ki si jo je sicer lastil tudi Avstralec slovenskega rodu Jose Zrim, nedavno pa jo je sodišče pravnomočno dodalo v Mandarićev imperij, ki po prodaji Leicestra vsaj nogometno sloni predvsem na Sheffield Wednesdayu. V njegovem kratkotrajnem koprskem obdobju je 12. julija 2007 nastal zdaj že znamenit notarski zapis oziroma menica, s katero so mu bili mojstri z morja dolžni okoli 1,3 milijona. Po zaključku pretekle sezone je MM na splošno presenečenje izvlekel jokerja iz rokava ter od Koprčanov zahteval poplačilo dolga, a se je pozneje strinjal s predlogom Anteja Guberca, ki zadnja leta vleče odločilne poteze na koprski šahovnici.
»Z Mandarićem sva se pogovorila in naposled je privolil v naš predlog. Celoten dolg smo definirali na 800 tisočakov, od česar smo mu do 31. avgusta plačali 100.000 evrov, desetkrat manj je prejel ob izvršbi, ostanek pa bi dobil ob prodaji igralcev, ko bi si odškodnino delili na polovico. Mi smo želeli dogovor tudi notarsko overiti, vendar je zatrdil, da mu zadostuje beseda. Seveda smo bili močno presenečeni, ko nam je v ponedeljek prek odvetnika sporočil, da zavoljo spremenjenih pogojev zahteva takojšnje poplačilo celotne vsote, ki znaša 689.692 evrov,« Guberac Sr. pojasnjuje zadnji »salto mortale«.
Luka Koper dolga do Mandarića ne zanika in ga je pripravljena plačati, po dodatnih pogajanjih pa sta obe strani bojda privolili v mesečna izplačila po 4 tisoč evrov, preostanek do 689.692 pa bi se »pokril« z delitvijo odškodnin ob prodaji igralcev. Kanarčki obljubljajo, da bodo vsakega 15. v mesecu napraskali zahtevano vsoto, njihov edini pogoj pa je pismeni dogovor, s katerim se Mandarić & Co. odpovedujejo vsem morebitnim novim zahtevam. Po domače povedano, nova pogodba bi izbrisala vse stare grehe in koprski klub bi morda le lahko zadihal s polnimi pljuči. Ante Guberac vztraja, da tokrat ne bo šlo drugače: »Enkrat smo se opekli in tudi jaz imam čez glavo dovolj vseh okostnjakov, ki padajo iz omar. Če sem pošten, me je kar malo sram, da moramo sploh razpravljati o takšnih težavah, ko je naposled kazalo, da smo stabilizirali klub. Želimo pisni dogovor, da se izognemo novim presenečenjem. Člansko moštvo zagotovo ne predstavlja nobenih težav, kajti ob morebitnem zaprtju kluba bi si vsak od naših igralcev z lahkoto našel nove delodajalce. Preživeli smo že vse mogoče in bomo tudi to, kajti bankrot koprskega kluba bi pomenil katastrofo za celoten obalni nogomet. Poleg 400 naših otrok ne gre pozabiti, da tesno sodelujemo še z Jadranom iz Dekanov, na Bonifiki pa trenirajo tudi fantje iz Izole ali Pirana.«
Zanimiv je »tajming« Mandarićeve zahteve, kajti nedavno je občinski svet izglasoval začasno prepoved gradnje na njegovi parceli Toncity, zato je vedno pronicljiva sedma sila hitro povezala oba dogodka ter ugotovila, da je nogometni klub v tem primeru verjetno zgolj »kolateralna škoda«. Pogosto se reče, da dogovor gradi hišo, navsezadnje pa je druga opcija grozljiva, kajti Luka Koper bi »zaprla barako«, morda bi na njenem pogorišču prej ali slej zrasel nov klub, vendar pa bi vsi vpleteni zagotovo ostali brez česarkoli. Ob takšnem razmišljanju bi bilo edino logično, da bi Milan Mandarić privolil v rešitev, ki jo je navsezadnje sam predlagal, če se seveda v ozadju ne dogajajo še kakšne skrite igrice ...
