Novice Svet24

Valter Birsa že ve, kako je slaviti v Ekipinem izboru nogometaša leta. Novinarji smo ga za najboljšega okronali leta 2010, ko je bil nagrajen za res izjemne predstave tako na klubski kot tudi na reprezentančni ravni. Tedaj je blestel v Franciji, kjer je z Auxerrom prišel celo v ligo prvakov, za nameček je zaznamoval svetovno prvenstvo v Južni Afriki, ko je na tekmi z Združenimi državami Amerike zabil enega najlepših golov na vsem turnirju.

Toda nato so se časi drastično spremenili za tega 27-letnega primorskega nogometaša. Ko je bila njegova edina ovira le nebo, je sledil sestop, do katerih - to je treba priznati - v tem športu redno prihaja. Selitev v Italijo se je izkazala za veliko napako, a prav ta napaka mu je pozneje pomagala do tega, da je vstopil v raj. Potem ko je pri Genoi dobil bore malo priložnosti za igranje, je odšel na posodo k Torinu, kjer je tudi vstopil v leto 2013. Pri nekdanjem prvaku Italije se mu kljub nekaterim prebliskom ni uspelo prebiti v začetno enajsterico, svoje so dodale še različne zdravstvene težave, ki so mu še dodatno grenile življenje.

Ko je prišlo poletje, se je za Birso začelo mučno obdobje. Obdobje čakanja na to, kdo ga bo vzel v svoje vrste, če sploh kdo. Da, tudi to je bilo vprašanje, ki se je podilo po njegovih mislih. Pri Genoi, kamor se je vrnil po koncu pustolovščine pri Torinu, zanj ni bilo prostora, članska ekipa je priprave začela brez njega.

Mediji so ga povezovali s kar nekaj klubi, tudi z vrnitvijo v Francijo oziroma selitvijo v Belgijo, toda ostalo je le pri tem, pri govoricah. Dokler niso prišli zadnji dnevi avgusta, ko se je zgodilo nekaj nepojmljivega. Ko je La Gazzetta dello Sport zapisala, da velikan Milan resno razmišlja o tem, da bi na San Siro pripeljal Birso, temu skoraj nihče ni mogel verjeti. Ko je bilo že vse dogovorjeno, še vedno nihče ni mogel verjeti.

Ko so pri Milanu malce zavlačevali z uradno potrditvijo posla, je bilo skeptikov vse več. A tudi ko se je Birsa javnosti predstavil kot novi član sedemkratnega evropskega klubskega prvaka, so se nejeverni Tomaži še naprej oglašali. »Birsa pri Milanu ne bo igral, še številke ne bo dobil,« so govorili nekateri. »Birsa bo takoj odšel drugam kot posojen, če bo ostal, se mu v najboljšem primeru obeta sedenje na klopi,« so dodajali drugi. Na trenutke je bilo vse skupaj celo grdo, slovenska javnost vsekakor ni pospremila tega prestopa tako, kot bi ga verjetno morala. A kdo bi komurkoli zameril, le kdo bi si lahko mislil, da se bo zgodilo, kar se je? Nogometaš, ki več kot pol leta ni skoraj nič igral, je postal član velikega Milana. To je, roko na srce, nelogično. Še bolj pa je bilo nelogično to, kar je sledilo. A nelogično še ne pomeni, da je bilo zanič. Ravno nasprotno, bilo je enkratno, bilo je navdušujoče in bilo je kot v pravljici s srečnim koncem.

Za dve od zgolj štirih

Ne samo, da je Birsa prestopil k rossonerom, pri Milanu je začel tudi redno igrati. Po dolgem času se je spet počutil kot pravi nogometaš, ljudje so ga hvalili, kmalu je »gospod brez imena« postal znan, kmalu so vsi vedeli, da za Milan ne igra nekdo po priimku Bersa, Bursa oziroma nekaj takšnega. Valter Birsa je kmalu postal še kako znan, znašel se je celo na naslovnici La Gazzette dello Sport. A ne brez razloga, povod za to so bile njegove odlične predstave. V manj kot mesecu dni je odločil dve tekmi svojega kluba, v tej sezoni bledemu Milanu je priigral polovico vseh njegovih prvenstvenih zmag. Z izjemno lepima goloma na tekmah s Sampdorio in Udinesejem je Milanu prinesel šest od zgolj devetnajstih točk!

Za nameček pa je še podajal, Milan je v ligi prvakov Celticu dva od treh zadetkov zabil po njegovih asistencah iz kota. Samozavest mu je rasla iz dneva v dan, kmalu je postal tako zanimiv, da so ga paparci fotografirali, ko je bil z družino na sprehodu po ulicah mondenega Milana. Poškodbi sta mu žal preprečili nastopa na derbijih z Juventusom in Interjem, toda ne glede na to je Birsa v le nekaj tednih v prestolnici Lombardije pokazal dovolj.

Več kot dovolj za to, da se je znašel med nominiranci za Ekipinega nogometaša leta. Dilema gor ali dol, bilo bi nepravično, da ga ne bi uvrstili med peterico najboljših. Ker se pač ne zgodi velikokrat to, kar se je njemu, ker je bilo do zdaj le malo Slovencev, ki bi tako zablesteli v tako velikem klubu (pa čeprav je slednji v krizi, morda največji v zadnjih 30 letih ...). Navsezadnje je bil tudi na reprezentančni ravni letos dober. Zadel je za zmago nad Kanado, bil je mož odločitve na obračunu na Islandiji. Le nadaljuje naj, kot je začel pri Milanu, pa bo vse v redu.