Prav je, da sosedska rivalstva obstajajo, šport je tudi zaradi njih precej bogatejši, a zadeva mora ostati v zdravih okvirih brez podpihovanja sovraštva in na tej ravni je na hrvaški neuspeh treba gledati enako kot na neuspeh Paname ali Gabona. Kar po isti logiki seveda velja tudi za hrvaški uspeh, ki smo mu priče v teh dneh, ko se kockasti v nasprotju z našo reprezentanco veselijo preboja na mundial v Braziliji.
V duhu zdravega sosedskega rivalstva je ta preboj nekoliko bolj grenak kot preboj Grčije, Urugvaja ali Mehike, sicer pa dosežek Hrvatov ne moti ter jim ga tako kot vsem ostalim športnikom in tako kot vsem ostalim nogometnim navdušencem privoščim. Nastop na najtežje pričakovanem svetovnem prvenstvu v zgodovini tega tekmovanja so si zaslužili, zanj jim je treba čestitati in z malce obveznega ljubosumja bi jih čez sedem mesecev v deželi sambe rad videl v živo.
No, razen enega. Rad bi videl vse, razen enega. Josipa Šimunića ne želim in nočem videti ter srčno upam, da ga tudi dejansko ne bom. Ljudi obravnavam na individualni ravni. Nikoli nisem razumel, zakaj bi bila smrt Slovenca bolj tragična od smrti Madžara, zakaj je en utopljen Američan vreden več od stotih utopljenih Somalcev in zakaj je ena žrtev neurja v Veliki Britaniji bolj grozna novica od tisočerih žrtev tajfuna na Filipinih. Kot ne razumem niti tega, zakaj bi dejanje nekega človeka tolerirali v večji ali v manjši meri zgolj zaradi njegove narodne pripadnosti.
V takem kontekstu me prav malo briga, kdo je Slovenec, kdo Hrvat, kdo Nemec in kdo Kolumbijec. Nikoli v življenju ne bi nekoga pomilostil, ker je »naš«, in nekoga obsodil, ker je »njihov«. Obstaja le dobro in slabo, obstaja le prav in narobe, v Šimunićevem primeru pa ne more biti nobenega dvoma, na kateri strani te enačbe se je znašel. Pravzaprav temu nogometašu slabo in narobe nikoli ni bilo posebno tuje, a se v njegove pretekle greha vključno s pošastnim prekrškom na nedavni kvalifikacijski tekmi v Beogradu na tem mestu ne želim spuščati.
Kazen, ki jo je tedaj dobil, se mi sicer zdi absurdno nizka in bi o njej lahko povedal še veliko, a jo bom pustil ob strani v luči še precej hujšega, preprosto gnusnega prestopka.
Očitno željo poškodovati sonogometaša, ki s svojimi nogami prav tako služi kruh in ki se tudi v odnosu do nasprotnikov na igrišče podaja s kar veliko mero zaupanja, sem še nekako prebavil, pa čeprav ni bilo lahko. Niti na misel pa mi ne pride, da bi prebavil svinjarijo, ki si jo je Šimunić na zelenici zagrebškega stadiona Maksimir privoščil v torek zvečer. Kaj prebavil, takoj sem jo izbruhal in k podobni želodčni reakciji me bo silila vsakokrat, ko se bom spomnil nanjo.
Vzeti mikrofon in nekaj minut po uvrstitvi na svetovno prvenstvo množico na tribunah nagovoriti z ustaškim pozdravom 'Za dom spremni' je že v osnovi kaznivo dejanje, poleg tega je kretenizem prve klase, proti kateremu se je treba boriti z vsemi sredstvi. S težkim srcem bom ob strani pustil dejstvo, da je hrvaškemu reprezentantu vsaj 10 tisoč (in verjetno sem rekel premalo) ljudi odgovorilo.
Me sicer skrbi, a bi s spuščanjem v to problematiko verjetno odgriznil več, kot sem v tem trenutku sposoben prežvečiti. Se pa vsekakor čutim zmožnega in poklicanega za sodbo na nogometni ravni.Za obsodbo nogometaša, ki v mojih očeh ne bi smel nikoli več odigrati mednarodne (če ne kar katerekoli) tekme, kaj šele sodelovati na svetovnem prvenstvu prihodnje poletje.
Je 'Za dom spremni' mogoče razumeti na več načinov? Lahko te besede ob drugačni interpretaciji pomenijo tudi nekaj drugega? Seveda. Navsezadnje je nemška beseda 'heil' sama po sebi povsem nedolžna in se lahko nanaša na mojo teto. Tako kot je pod kotom dvignjena iztegnjena desnica lahko starorimski pozdrav ali zgolj nekoliko bolj lenobno mahanje znancu na vrhu tribune.
Navsezadnje je celo svastika, ki jo bolje poznamo po imenu kljukasti križ, stoletja star simbol, ki v teoriji lahko pomeni veliko stvari. Pa to pomeni, da lahko te simbole preprosto uporabljamo in se izgovarjamo na drugačen kontekst? Lepo vas prosim! Nekdanji nogometaš Lazia Paolo Di Canio je s tistim starorimskim argumentom poskusil, a ni prišel daleč. Po enakem prestopku je bil še manj prepričljiv grški mladenič Giorgos Katidis, ki mu je matična zveza dosmrtno prepovedala nastopanje v reprezentanci.
Lahko pa si le predstavljate, kaj bi se s takim igralcem zgodilo v Franciji, Skandinaviji, Avstriji in še posebej Nemčiji. Dvignjeno roko, svastiko ali vzklik bi lahko pojasnjeval na vse mogoče načine, a ne bi bilo na nobeni točki dvoma o tem, da bo nogomet igral le še v lokalni telovadnici, če ne celo v kakšni zaporniški ligi.
Nemci dobro vedo, kaj pomenijo nekatere stvari, in so ob priznanju krivde za nacistična grozodejstva že pred dolgimi leti znali pogledati resnici v oči za vse večne čase. Ko gre za nacizem in njegove ostudne izpeljanke, interpretacij ne dopuščata ne zgodovina ne sedanjost in nič drugače ni v Šimunićevem primeru. Tudi Hrvati zelo dobro vedo, kaj pomenijo nekatere stvari, in lepo je videti tako množičen odziv tistih, ki so visokoraslega srednjega branilca pribili na križ. Tja tudi sodi. Ni naredil napake in ničesar si ni napak razlagal, temveč je s svojim dejanjem zavestno počastil golazen, ki blati zgodovino človeštva. Upam, da bo mednarodna nogometna zveza to znala prepoznati, razumeti in kaznovati.
Še rajši bi videl, da bi se zganili kar Hrvati sami in da bi tako kot Grki v Katidisovem primeru v svet poslali zelo jasno sporočilo. V vsakem primeru pa spadam med tiste, ki Šimunića na svetovnem prvenstvu nočemo (ne na tak ne na drugačen način) videti. Naslova zapisa nikar ne vzemite preveč dobesedno, seveda se iz Brazilije slišimo v vsakem primeru. A vendar razumite, kaj sem s tem naslovom želel povedati. S prisotnostjo odkritega malikovalca nacizma (pa naj gre za Hrvata, Slovenca, Argentinca ali Japonca) bi bil mundial vseh mundialov očrnjen, oblaten, umazan. In takega ne želim.
