V zadnjih dveh sezonah, v nasprotju z mnogimi prejšnjimi, nismo porabili veliko črnila, ko so besede nanesle na plačevanje igralcev, saj so bila nakazila redna (čeprav to ne moremo trditi za izplačevanje premij), toda zdaj se je očitno vse spet vrnilo v stare tire. Prejšnji teden smo opozarjali na težave z opremo, natančneje s pomanjkanjem palic, število teh pa se vsaj do včerajšnjega popoldneva ni povečalo. Zdaj je prišlo še do nevšečnosti, kjer jih, kot rečeno, nekaj časa ni bilo.
Hokejisti Telemacha Olimpije še niso dobili zadnjega plačila, kar ob rezultatsko katastrofalni sezoni samo priliva olje na ogenj. Čeprav so zmaji ta teden prišli do zmage nad Albo 19, s katero se bodo v Szekesfehervarju spet srečali nocoj, ta moštva izpod Rožnika ni posebej razvedrila. Kuhn je dejal, da je sicer čutiti nekaj olajšanja, vendar: »Tu se dogajajo druge stvari, ki se jih zdaj zaradi te zmage poriva še bolj na stran. Žal, dogajajo se neprijetne stvari, in ne le v mojem primeru.«
Ko smo ga prosili, če lahko pojasni, za kakšne neprijetne stvari gre, je najprej molčal, nato rekel, da noče biti negativen in govoriti čez nekoga, samo zato, ker lahko. Toda molčati tudi ni več mogel, in ko smo ga vprašali, kakšno je stanje s plačami, je odgovoril: »Moja zamuja,« je sprva dejal, a se takoj popravil oziroma spregovoril bolj odkrito. »V bistvu vsi nismo dobili zadnje plače. Nekaj se dogaja, mi pa ne vemo, kaj. Gre za stvari, ki niso pod našim nadzorom. To nas zelo jezi,« je priznal Kuhn in dejal, da so vsi zelo frustrirani in da najbolj sovraži, ker posledice tega slabega ozračja čutijo njihove žene, dekleta in družine.
»Razumem, da igram za ekipo, ki ima skromen proračun, to mi je povsem jasno. Toda zdaj res tavamo v temi. Če bi nam vsaj povedali, kaj se dogaja, in bili do nas odkriti, potem bi lažje razumeli. A ne glede na vse na to ne moremo vplivati, na drugi strani pa ne smemo dopustiti, da nas to grize,« je razočarano nadaljevala tivolska hobotnica, ki pa se sprašuje, kako naj to stori(jo): »Na trening, na tekmo ne smeš iti jezen, ker se to takoj pozna. Težko je v taki situaciji razmišljati le o igri. Vem, da sem lahko srečen, da imam tako službo, a kot vsak človek želim službo pustiti v službi, vendar je to, glede na to, kaj se dogaja, zahtevno,« je še z glavo odkimal Jerry.
Lahko si najdeš nov klub
Našega sogovornika zdaj že toliko poznamo, da v večini primerov vemo, kako se bo na kaj odzval. To sezono je tako že večkrat pokazal svoje nezadovoljstvo, a se vsakič znova ob bolj provokativnih vprašanjih ugriznil v jezik. Tokrat je pojasnil, kaj se je dogajalo v dveh primerih, ko mu je prekipelo. Spomnimo se, da mu je živec prvič »počil« po tekmi z Znojmom pred reprezentančnim premorom, drugič se je sicer manj, a vseeno jezil prejšnji četrtek, dan po visokem porazu v Salzburgu. Obakrat je sledil sestanek z direktorjem kluba Matjažem Sekljem, trenutno najbolj iskanim človekom v hokejskih hodnikih dvorane v Spodnji Šiški. Baje se že slaba zadnja dva tedna izogiba stikom z igralci, ki seveda hočejo odgovore, a jih še niso dobili.
»Prvič sem bil res jezen, ker se je tekma tako končala. Bil sem razočaran, besen in vsega nisem mogel več držati v sebi. Pokazal sem, da mi ni vseeno. Ni mi vseeno za ljudi, ki plačujejo vstopnice, ni mi vseeno, kako in koliko izgubimo. Povedal sem mu, kako sem frustriran in da resno razmišljam, da bi odšel domov. Mogoče mu tega ne bi smel reči, bilo je v afektu, kar je Sekelj vedel, zato mi je takrat rekel, naj ga pokličem čez dva dni, ko se umirim,« je prvi sestanek opisal Kuhn in opisal tudi drugega, ki je bil potekal ravno obratno. »Po Salzburgu je bilo drugače. Sekelj mi je dejal, da si lahko, če sem tu depresiven in če nisem srečen, najdem nov klub, a sem mu dejal, da je to moj klub, da ne bom kar tako odšel, da hočem zmagovati s to ekipo,« pravi 27-Američan.
»Ne iščem drugega kluba v smislu, da kličem ljudi in sprašujem, če kdo potrebuje vratarja. Ne, tega ne delam. Če pa se težave s plačami ne bodo odpravile in se bo kje ponudila priložnost, potem bom o tem resno premislil. Na koncu dneva moram poskrbeti sam zase,« je še z globokim vzdihom zaključila Olimpijina številka 35.
