Otroci so danes življenjski projekt svojih staršev in središče njihovega sveta. Gre za pare, ki so si ustvarili nekakšen ideal popolnega starševstva. Zelo si prizadevajo, videti so ljubeči, razgledani in sočutni, a so v resnici zelo daleč od »popolnosti«. Otroke preveč nadzorujejo, programirajo jim dneve, posegajo v njihove odnose z drugimi, jih ščitijo, zanje ustvarjajo svet brez težav ..., nad njimi lebdijo kot helikopterji. In popolnoma zgrešijo vzgojni cilj. Posledice so hude. Morda hujše od tistih, ki jih je Slovencem nekoč pustila cankarjanska mati.
Kakšni so danes starši in kako shajajo z njimi, smo vprašali ravnateljico Vrtca pod gradom in ravnatelja Osnovne šole Prule v Ljubljani.
Fenomen protektivnega otroštva seveda ni zgolj slovenski pojav. V Nemčiji se je za starše, ki se pri vzgoji zatekajo k modelu, o katerem lahko rečemo, da je mešanica pretiranega zaščitništva in visokih zahtev, udomačil izraz starši helikopterji. Izraz ni nov, psihologi ga dobro poznajo, izhaja pa iz komentarja nekega izraelskega najstnika, ki je za svojo preveč skrbno mater dejal, da »lebdi nad njim kot helikopter«. Naziv uporabljajo tudi v Angliji, udomačil pa se je tudi v Ameriki.
Slovencem je menda bolj blizu izraz otrokocentričnost. Otrokocentričnost pomeni, da starši otrokom namenjajo pretirano pozornost, predvsem kar zadeva vzgojo in izobraževanje. Obstaja pa tudi izraz protektivno otroštvo in pomeni ustvarjanje prostora in razmer, v katerih so otroci razumljeni kot individuumi, katerih avtonomijo je treba varovati in ohranjati, hkrati pa vključuje nadzor nad otroki. Nas tokrat zanima prav to – otroštvo, ki postaja vse večji projekt, ki potrebuje skrben nadzor in vodenje, pri čemer pa postaja otrok vse bolj odvisno bitje, bitje, ki nenehno potrebuje prisotnost in pomoč odraslih, ki določajo, skrbijo, svetujejo ter upravljajo njegove duševne in telesne potrebe.
Poznamo tudi permisivno vzgojo, ki je, na kratko povedano, vzgoja brez meja. A pri protektivnem otroštvu in helikopterskem nadzoru gre za nekoliko drugačen fenomen, ki permisivni vzgoji dodaja še dve dimenziji – starši skrbno in včasih celo agresivno ščitijo otroka v vseh okoliščinah, hkrati pa od njega zelo veliko zahtevajo, ko gre za njegovo izobraževanje in različne dejavnosti. Poenostavljeno in slikovito bi lahko rekli, da mu čistijo in krčijo življenjsko pot, ob tem pa ga nenehno pehajo naprej. In vse to v imenu ljubezni. Permisivnost je v Sloveniji zagotovo napačno razumljen in zlorabljen pojem, kajti to, kar v imenu ljubezni počnejo nekateri starši, ustvarja nagnjenost k hedonizmu, razvajenosti, narcisoidnosti in odvisnosti od staršev.
Konec koncev se lahko vprašamo tudi to: kaj ima takšna vzgoja z ljubeznijo?
Začne se že v maternici
Pretirana pozornost do otroka oziroma otrokocentričnost se začne že v maternici. Nove medicinske tehnologije bodočim staršem omogočajo videnje nosečnosti in vedenje o njenem poteku, pa tudi aktivno udeležbo.
»Te dni mi je neki ginekolog zaupal, da danes ni nosečnice, ki ne bi bila 'presrana' od strahu. Preobilje informacij, bombardiranje medijev, nadzor vsakega diha zarodka ..., vse to je začetek pretiranega nadzora nad otrokom,« je povedala Dragica Kraljič, ki ima že 35 let neposredne stike s starši in opaža, kako so se spremenili. Kot vzgojiteljica in defektologinja je delala v vrtčevskem oddelku z otroki s posebnimi potrebami, delala je kot specialna pedagoginja, dolga leta je bila pomočnica ravnateljice, že devet let pa je ravnateljica Vrtca pod gradom v Ljubljani. »Matere nekdaj pred vrtcem niso jokale, zdaj pa je to zelo pogost pojav. Ne morejo se odtrgati od otroka.«
