»Najsrečnejši sem, če so drugi srečni,« z rahlo hripavim glasom pravi priljubljeni voditelj in srkne požirek črnega čaja. Obljubil sem mu, da ga ne bom pretirano utrujal, zato sva se zapodila med vprašanja in v odgovorih našla veliko zanimivih, nepričakovanih in predvsem iskrenih sporočil. Tudi tega, da se je med gledanjem svoje oddaje Dan najlepših sanj moral vdati čustvom in bridko zajokati. Razgovoril se je o svojih treh damah in iskanju sanjske družinske hiše. Predvsem pa je zdržal do konca in nato odhitel domov, na zaslužen počitek.
V oddaji Dan najlepših sanj ljudi pogosto spravljate v jok. Kaj vas pripravi, da potočite kakšno solzo in kdaj ste nazadnje jokali za kamero?
Med snemanjem oddaj moram biti zbran, in čeprav me kakšni čustveno nabiti trenutki malce zamajejo, mi zatresejo glas, zasolzijo oči, moram vendarle speljati stvari do konca, kot smo si jih zamislili s kreativno ekipo. Zato pa sem toliko bolj čustveno sproščen ob ponedeljkih zvečer doma med gledanjem. In nazadnje, ko smo gospe po petnajstih letih pripeljali starše iz rodnega Kazahstana, me je zvilo. To je ta čarovnija, ki jo ustvarja televizija in nas napolni z raznoterimi občutenji. Pa še po partiji pokra je bilo, takrat sem sploh čustveno bolj dovzeten. (smeh) Veseli me, da ne delam samo oddaje zaradi oddaje same, ampak ima vse skupaj globlji pomen. Celo če bi se stvar na televiziji zdela slaba – hvala bogu pa ni tako –, smo ljudem v resnici polepšali in nadgradili življenje. Vsak izmed nas potrebuje neko spodbudo, četudi majhno, samo da se premakne in dobi zanos za doseganje novih ciljev. Denimo ljubiteljski hokejist, ki smo mu podarili opremo za vratarja: v tem kratkem času igra že za dve »inline« ekipi in še ga novačijo za novo sezono.
Je to dodatna motivacija tudi za vas osebno?
Absolutno! Zakaj bi samo tarnali nad vse bolj nevzdržnimi življenjskimi razmerami?! Stvari je treba vzeti v svoje roke in nekaj premakniti. Že s Talenti in pozneje v Vid in Pero šovu me je vedno nekaj gnalo, da bi vključili tudi ta spodbudni vidik, ko lahko nekomu pomagaš. Ne tako, da mu kupiš avto, odplačaš hipoteko in položnice, ampak ponudiš priložnost, daš idejo, kako bi si jih v prihodnje lahko plačeval sam. Medij ima svojo moč in dolgoročno smo lahko ta vezni člen med nekom, ki nekaj ponuja, in tistim, ki to potrebuje. Ustvarjanje te oddaje me v resnici izpolnjuje, poleg tega mi ni treba biti za vsako ceno smešen. Zavestno sem pokukal v drug žanr, v katerem se prav tako dobro počutim.
Včasih smo ob vas točili solze od smeha, danes od ganjenosti. Katere solze imate raje?
V naravi je vse v ravnovesju in druge brez drugih ne bi bile mogoče. Sem čustven človek, ne skrivam se za maskami in grozljivo me zmoti, če se komu dogaja krivica. Ta moj občutek empatije me na trenutke spravlja v obup, ko opazujem, kako nekateri sistemi izkoriščajo ljudi, ki so deprivilegirani že v svojem bistvu. Če bi bilo v mojih močeh, bi uzakonil splošno družbeno dobro, saj ne more nekdo od nekega projekta kovati dobiček tako, da je preostala večina v minusu. Prav s tako oddajo lahko dajemo zgled, kako malo je potrebno, da nekomu spremeniš življenje. Že več ljudi nam je pisalo, da so za svoje bližnje sami organizirali podobna presenečenja, kar le potrjuje naše dobro delo.
Slovencem izpolnjujete želje in ste nekakšen slovenski Rudi Carrell. Gotovo pa obstajajo kakšne vaše skrite oziroma globoke želje, ki se še niso uresničile. Zaupajte nam vsaj eno.
Ena velikih neizpolnjenih je, da bi poletel s posebno opremo – tako imenovanim wingsuitom oziroma obleko za prosto letenje, za kar potrebuješ najmanj tristo skokov, in težko, da se mi bo ta želja kdaj uresničila. Zadnjič sem pomislil, da bi bilo izjemno, če bi se naučil, kako vsaj za petnajst minut povsem izključiti sluh. Verjetno je tako stanje zavesti mogoče doseči s kakšnimi meditacijami, dihanjem. Obstajajo te sprotne, manjše, morda celo banalne želje, recimo, ko sem bolan, tako kot danes, da bi se čim hitreje pozdravil. Sem človek, ki svoje želje rad sam uresničuje. Morda je trenutno največja družinska želja, da najdemo sanjsko hišo, o kateri bomo v trenutku rekli, da je tista prava. S hčerkama in ženo živimo v sedemdeset kvadratnih metrov velikem stanovanju in počasi postaja premajhno. Že dve leti iščemo hišo, kamor bi se preselili. Z Niko imava specifičen okus in tudi to stanovanje je bilo trideseto, ki sva si ga šla ogledat. Točno veva, kaj si želiva, in morda se nama želja kmalu uresniči.
Kaj pa je za vas osebno dan najlepših sanj?
Že to, da sem lahko ves dan v pižami in se naspim, je lahko kdaj sanjsko. (smeh) Kot starš začneš svoje interese postavljati na drugo mesto, a v očetovstvu neizmerno uživam. Dnevi, preživeti z družino, so polnovredni. Uredil sem si tako, da lahko ob treh zapustim delovno mesto in se odpravim domov, saj nič ne odtehta tega, da grem lahko po otroka v šolo in izkoristim čas za druženje s hčerkama. Amalija je stara šest let in pol, Bela pa leto in pol.
Je zanimivo opazovati svoje lastnosti, ki se zrcalijo v otrocih?
Izjemno zanimivo! Temperament, iznajdljivost, spontanost ... Zadnjič, ko smo bili na obisku pri mojih v Velenju, mi je mama rekla, da sem bil tak kot Amalija. Ves čas nekaj ustvarja, polna je idej, gestikulacij, skratka, poskrbi, da nam nikoli ni dolgčas.
Sta hčerki kaj bolj zahtevni zdaj, ko vidita, da očka izpolnjuje želje drugim?
Niti ne, saj vesta, da sta na prvem mestu in bosta prej ali slej dobili, kar si želita. Ju pa že navajamo na varčevanje, zbiranje stvari, ozaveščanje občutka, da je treba pomagati. Malce me je bilo strah, kako bo starejša hči sprejela nov koncept oddaje, ki ni tako šaljiv. Pa me je povsem presenetila, ko je ob kakšni oddaji zajokala in bila navdušena nad tem, da smo nekoga osrečili.
