Sašo, spominjam se, da ste v intervjujih omenjali, da ste nekaj časa živeli kot klošar, nisem pa vedela, da ste čisto zares živeli v železniških vagonih.
Sem. V tistem času sem bil nor na grško književnost, bral sem o grških bogovih. V visoki družbi se nisem dobro počutil, no, pa saj me tudi nihče ni vabil vanjo. Oblačil sem se v očetov plašč, bele srajce, ponošene hlače in gojzarje ter iskal ljudi, ki bi mi bili po videzu podobni. Rekli so mi, da se zadržujejo po ljubljanskih lokalih. Ampak tam je bilo treba pijačo plačevati in tako sem ugotovil, da se ti ljudje samo oblačijo tako preprosto, v resnici pa imajo veliko denarja. Imenovali so se »kulturniki«. Naredili so po dva projekta na leto, dobili zanju veliko denarja, vmes pa so se zelo svobodomiselno vedli. Jaz nisem spadal mednje, ker nisem imel denarja. Potem so mi povedali za ljudi, ki živijo v vagonih za železniško postajo, včasih »žicajo« pred Stopoteko in so pravi boemi in intelektualci, takšni, o kakršnih pišejo francoski klasiki. Zelo sem si jih želel spoznati.
Koliko ste bili takrat stari?
20 let. Prišel sem na železniško postajo in našel prijatelja, danes že pokojnega Mlekarja. Nekaj časa sem živel z njimi, nato sem ugotovil, da oni filozofije sploh nimajo in je vse skupaj le fama. Med njimi nisem našel nikogar, ki bi bral poezijo, našel sem samo ljudi, ki so se borili za liter vina, če ga niso dobili, pa so prevrnili kakšno kanto za smeti ali vlomili v kakšen avto. In so se mi podrle sanje o »poetih življenja«, ki živijo na železniški postaji! Kar naenkrat sem ugotovil, da tega sveta ni, da so sanje eno, resničnost pa nekaj popolnoma drugega. Potem sem se moral odločiti: bom živel v sanjah in jih sprejel kot resničnost ali bom živel v resničnosti in sprejel tudi kakšne svoje sanje.
Kako ste se odločili?
Sanje o tistem, kar sem bral, so se mi začele razblinjati in ugotovil sem, da je resnica popolnoma drugačna.
To boli?
Boli kot svinja. Hudo je, ko ugotoviš, da idolov sploh ni. Tudi v Parizu, pri tridesetih, sem bil razočaran – namesto boemskih klošarjev, ki berejo poezijo, sem na Montmartru videl črnca na stojnici, ki je prodajal lutke. Pričakoval sem star Pariz iz romanov, pa ni bilo ne konjev ne kočij, pesnikov, slikarjev, filozofov ... Bili so mercedesi. Pariz je lep samo v moji domišljiji.
Jaz o klošarjih nikoli nisem imela prav poetičnega mnenja.
Vi mislite na brezdomce, ki so prisiljeni živeti na ulici, jaz pa govorim o pravih klošarjih, ki so se odmaknili od realnega sveta, ki so bili neprilagojeni in so živeli svoj duhovni svet. Jaz nisem spoznal niti enega.
Kaj pa slavni »šumijevci«?
Nekaj sem jih spoznal, a to niso bili pravi klošarji, imeli so polne žepe denarja. Niso me obogatili. Tudi železniška postaja je izgubila svoj čar. Kot otrok sem živel v Krškem, čisto zraven železniške postaje. Ponoči sem slišal tovorni vlak. Mislil sem, da v njem ni nikogar, samo dolga kompozicija in velika lokomotiva. Oče mi je rekel, da gredo vlaki daleč, in za otroka je daleč res daleč. V poznejših letih sem spoznal črnsko pevko Elizabeth Cotten, ki je pri trinajstih napisala pesem Tovorni vlak, nekaj najbolj čarobnega, kar sem kdaj slišal.
Vas glasba privlači?
V srednji šoli sem iskal popoln zvok z vrhunskimi hi-fi napravami, potem pa sem ugotovil, da ne slišim več glasbe, ampak samo še zvok. Kupil sem si čisto preprosto napravo, z gumbom za on in off (vklop in izklop, op. p.) in si poenostavil življenje. To so bili ključni elementi v mojem življenju: železnica, hi-fi naprave in pravljice.
Pravljice?
Prvi eros je eros med glavnim junakom in ciljem, za katerega se bori. Glavni junak je reven kmečki fantič, cilj je kraljeva hči, na poti pa so zmaji, lopovi, hudobni ljudje in živali. Ko jih premaga, pride do princese in pravljica se konča. Ampak tukaj naj bi se življenje šele začelo. Rekli so mi, da se življenje začne, ko začneš hoditi v službo in imaš otroke. Bil sem zmeden. Že kot otrok sem videl, kako nesrečni so ljudje, ki hodijo v službo. Mama je bila invalid, oče je hodil v službo. Odšel in prišel je v temi, utrujen in izčrpan, zato sem sam izbral življenje, ko še ne začneš »živeti«. Želel sem si srečati zmaje in viteze, šel bi čez devet gora in voda, samo v službo ne bi šel. Nisem se hotel štempljati, nisem mogel trpeti osem ur, zato ker se je nekdo z zakonskimi predpisi tako odločil. Ne morem nečesa delati osem ur v pisarni z ljudmi, ki so mi jih določili. Še partnerico izbiraš za vse življenje. Jaz delam projekte, ko jih čutim in kadar jih čutim.
Bravo, uspelo vam je, da ne delate osem ur in da ne delate v pisarni.
Ne, delam doma.
Toda Radio Ga Ga pa le delate že presnetih 25 let in nikar ne recite, da ga vsak petek delate z veseljem, navdihom in zanosom.
Ne, kje pa. Če energija teče, je ura tako kratka, da mislim, da smo oddajo šele začeli, če pa pogledam na uro in je deset in dvajset minut, vem, da sem v riti. Sem kot človek, ki se duši. Ura se mi vleče, trpim. To se dogaja, seveda se. To ti krajša življenje.
Ste se vsaj malo zamislili v smislu, joj, že vse življenje delam eno in isto oddajo?
Sem, ampak v teh oddajah odkrivam stvari in hkrati zorim. Počasi se približujem starosti in jo sprejemam. Ne jezim se več. Včasih razmišljam kot Stalin, ki je rekel: »Je človek, je problem. Ni človeka, ni problema.« In je ljudi pobil. Jaz pa razmišljam: »Je človek, je problem.« In grem stran. Zakaj bi se ukvarjal z ljudmi? Čedalje več problemov vidiš, čedalje manj se družiš z ljudmi. Človeška bližina zate ni več toliko pomembna. Ugotovil sem, zakaj te človek napolni s slabo energijo, narava pa z dobro. Ko greš v naravo, sprožiš toplo misel in narava ti jo vrne. Je zvočnik, ki mi vrne Saša Hribarja. Potencira tisto, kar je v meni dobrega.
Kaj pa starost v fizičnem smislu?
O starosti še ne razmišljam, dokler se lahko še vsak četrtek zvečer veselim, da grem na košarko. Sem drugi najstarejši v skupini, a se kot nor podim za mladimi, ki bi lahko bili moji sinovi. Me pa bolj zanima vesolje, veliki pok, kam gremo, kdo smo.
Vas skrbi, kam greste in kam boste šli?
Še pred petimi leti sem trdil, da na vprašanje zakaj ni nobenega odgovora, zdaj pa razmišljam, da mogoče je odgovor. Mogoče je smrt smiselna. Dopovedujem si, da je. Ne bi rad umrl v tri krasne. Če bom kdaj izvedel odgovor na vprašanje, zakaj je na primer sedem milijonov svetlobnih let stran od Sonca ena zvezda in kaj počne tam, bo to pomenilo, da po smrti nekaj je, ker v tem življenju tega ne bom izvedel. S tem se tolažim.
Torej upanje res umira zadnje.
Ja, to je to. Po smrti mi bo marsikaj jasno.
Vaša oddaja je na sporedu že 25 let in nekaj časa je bil z vami tudi Jure Godler, ki ima zdaj samostojno televizijsko oddajo.
Ko sem ga spoznal, je bil zelo izgubljen fant. S sabo sem ga vzel na morje. Nekaj časa je sodeloval v Radiu Ga Ga, potem pa mi je rekel, da ne more več, in dala sva si roki. Nisva se več videla, tako kot z Emilom Filipčičem: začela sva Radio Ga Ga, si čez čas podala roki in se razšla. Emila še danes občudujem in mislim, da je najsvetlejša točka v zgodovini slovenskega humorja. Meni še vedno sije.
Imate res čedalje manj odnosov z ljudmi? Jim res obračate hrbet? Ne verjamem, da se odklapljate.
Resnično se odklapljam. To vidim, ko imam rojstni dan, pa dobim dve čestitki, res pa je, da jih tudi sam ne pošiljam. Zdaj, ko sem imel 25. obletnico oddaje, nisem nikomur poslal vabila. Na premiero predstave Sašo Hribar nisem povabil novinarjev, zato sem imel zelo malo predstav.(smeh) To je bila svetovna neumnost, ampak zame je deset minut pogovora maksimum.
S kom se torej družite?
Zadnja leta je moja družba pet upokojenk z Vrha nad Višnjo Goro, ki jih srečam vsakič, ko na svojem štiriurnem sprehodu s telefonom snemam material za delo, od filozofije in športa do Radia Ga Ga, potem pa za kakšno uro misli doma prepišem. Ko jih vidim, te moje upokojenke, sem jih res vesel, ko so pri sedemdesetih vse radostne in gredo v hrib.
Kako pa je s temi vašimi projekti, ki jih snujete na svojih pohodih? Jih potem uresničite?
Hm, predstavim jih radijskemu uredniku in on mi reče, da sem priden. To je vse, kar mi rečejo. Ne pokažejo nobenega zanimanja, ampak jaz nisem nič jezen ali frustriran, naslednji dan grem spet v hrib delat nov projekt. Sem kot skladatelj, ki napiše 50 simfonij na leto, zanimanja zanje pa ni, ampak se ne sekira, ker je prepričan, da so dobre. Mogoče pa s prevelikim zanosom razlagam o teh svojih projektih, in to o petih hkrati. Morda bi moral biti bolj diplomatski. Oni bi se morali zanimate zame, ne jaz zanje. Ampak jaz uživam v tem, kar počnem. Naprej me ženeta ta ustvarjalnost in nemir. Dokler ju imam, sem zadovoljen in srečen. Mladostni duh v mojih možganih teče naprej, pa tudi kolena me ne bolijo, čeprav leta tečejo. Miha Lampreht, direktor radia, mi je nekoč rekel, kaj bi dal, da bi vsak dan videl sončni zahod, pa sem si mislil: jaz ga vidim vsak dan. In sem ga potrdil za direktorja, kar naj se muči vsak dan v službi. (smeh)
Kako ste prepričali šefe in direktorja, da niste v službi vsak dan in imate samo eno oddajo na teden, sicer pa razmišljate o njej?
Če bi me držali na radiu, ne bi naredil nič. Nisem za v pisarno. Ko stopim v sobo z mizo, me začne dušiti. Pisarna urednice MMC-ja Kaje Jakopič je brez okna, velika tri kvadratne metre. V njej bi v pol ure naredil samomor. Zato sem jim rekel: »Ali mi daste svobodo in bodo oddaje vsak petek kakovostne ali pa bom hodil v službo in ne bom delal oddaj.« Nekaj let sem imel zato pripravniško plačo, zdaj pa imam svobodo in sem v njej ustvarjalen. Če se mi ideja utrne ob treh ali petih zjutraj, kar takrat pokličem svoje fante z Radia Ga Ga, sicer pa grem po navadi ob štirih popoldne po ideje v gozd.
Kakšen je vaš odnos z vašo dolgoletno partnerico Andrejo?
Andreja mi je ob 25. obletnici Radia Ga Ga rekla: »Sašo, ti ne veš, ampak ko si bil v svojih mislih daleč stran, kjer koli, sem jaz skrbela, da nisi končal v kantah za smeti. Se zavedaš tega? Leta in leta si bil na meji, da bi te življenje odpihnilo.«
Ona vas torej prizemljuje?
Prizmeljila me je, ja, pa jaz tega sploh nisem vedel. Ta moj nemirni duh bi me res z lahkoto odpihnil, ta moja želja in hrepenenje po védenju, kaj je za tistim hribom. Koliko let sem potreboval, da sem spoznal, da za tistim hribom ni nič ... Tomaž Pengov je pel Proti soncu, proti morju. Zaradi te pesmi sem šel v Bernardin pogledat, kje je to, proti soncu, proti morju, in sem ugotovil, da sonce zahaja na Karibih, ne v Portorožu. Še danes nisem raziskal vseh kolovoznih poti okrog sebe, sem pa odkril, da tam daleč ni nič, samo še ena nova pot. (smeh) Ljubim hrib, na katerem živim. Če posujejo gnoj po njem, mi diši.
Še potujete?
Ne toliko, ker ne najdem tistega, kar iščem. Potrebujem bel silikatni pesek, belo plažo, morje in nebo. To mi daje svobodo in ljubezen. Našel sem plažo Maroma, dolgo pet kilometrov, na Jukatanu. Najlepša na svetu. Zjutraj sem sam na tej plaži in se počutim veličastno. Grem enkrat na leto in uživam.
Kdaj greste v pokoj, kaj boste počeli?
Jaz sem v pokoju že od 25. leta. Delal bom isto kot zdaj, do nezavesti. Ko me bo zapustil um in fizično ne bom več zmogel, pa bom gledal televizijo. Televizija je zame taka radost, da si ne morete misliti. Včasih sem bil zasvojen s Space channelom. Eno leto sem ga gledal vsako noč od pol dveh do petih zjutraj. Zdaj na National geographicu gledam stare oddaje. Vsak dan lahko gledam selitev gnujev ali pogled na Kilimandžaro, namibijsko puščavo: dva krokodila in tri ptiče ... (smeh) Poznam vse nacionalne parke v Afriki. To bom gledal cele noči.
Pa ste že bili tam?
Ne še, potoval bom tja po 65. letu, saj sem še mlad. Vse živali s sličic, ki sem jih zbiral v Živalskem carstvu, bom v njihovem naravnem okolju fotografiral sam. Sem tudi nor (poudari in potegne besedo nor) na gorovje Apalači. Leta 1973, ko sem bil v sedmem razredu, sem gledal film Deliverance, ki je tam posnet. Prvič sem slišal fantazijo kitare in bendža, nisem mogel spati. Urednik Milan Krapež si je na primer takoj po filmu kupil bendžo. Morda pa bom šel v svoje Apalače – na moj hrib nad mojo hišo – in bom tam srečal samega sebe.
