Novice Svet24

Prav pri zadnji temi je veliko premaknila v miselnosti svojega zvestega občinstva. Če priznaš, ti je pol oproščenega, pravijo, in bistvo pregovora je spoznala na lastni koži. Ta je še nekoliko utrujena od drugega poroda in bo morala počakati na konec dojenja, ko se bo priljubljena pevka in polno zaposlena mamica odpravila k dr. Glumičiću na osvežilni, nekirurški lifting obraza. Do takrat pa bosta njena prioriteta dva navihana srčka, štiriinpolletni Maks ter mesec in pol star Oskar.

Natalija Jelušič Babič

Je ženska po porodu bolj pozorna na svoj videz, saj sta porod in starševska vloga precej naporna in puščata svoje sledi?

Sama sem že od nekdaj rada urejena, čeprav je to v času materinstva na trenutke lahko pravi izziv, saj se mi ob vseh obveznostih kdaj komaj uspe stuširati. Mame dobro vedo, o čem govorim. Moj dan bi moral imeti vsaj 48 ur, da bi lahko vse opravila. Materinstvo je velikanska sreča, a tudi velik izziv, ki ga razumem šele, odkar sem mama. Trenutki, ko smo skupaj in si delimo nežnosti ter dihamo kot eno, so eni najlepših v življenju. Lepo je spremljati, kako se starejši sin Max razvija v osebo s pravimi vrednotami, ko v njegovem vedenju vidim, da gre vzgoja v pravo smer. Sem zelo ljubeča, a stroga mama. In prav zadnje čase se ukvarjamo s postavljanjem mej, zato so redno na obisku teta trma in njene prijateljice. Kdaj pa kdaj pa se blaženim trenutkom pridružijo še utrujenost, občutljivost, neprespanost, razdražljivost in preprosto ti zmanjka energije, da bi vztrajal pri doslednosti. Materinstvo jemljem z vso odgovornostjo in nisem si mislila, da je na trenutke lahko tudi tako zelo naporno. Ko se odpočijem, naspim in opomnim, da življenje ni potica, kot pravi moj mož, in da je treba kaj narediti zase, se spet zapodim novim zmagam naproti. Odkar sem mama, še toliko bolj cenim in spoštujem ne samo svoje starše, temveč vse dobre starše oziroma starševstvo nasploh, pa tudi partnerje, ki jim z veliko ljubezni, spoštovanja, razumevanja, prilagajanja uspe dolga leta ohranjati srečen zakon in družinsko življenje. Kapo dol vsem!

Natalija Jelušič Babič

Ste ena redkih znanih Slovenk, ki širi pozitivno zavedanje o lepotnih popravkih in estetskih operacijah. Kaj vas je opogumilo, da ste spregovorili o tej tematiki?

Lepotnega posega ni smiselno skrivati, ker se tako ali tako opazi. In če se komu, ki ima kakšno hibo ali prirojeno napako, pomaga do boljšega življenja, to samo podpiram. Odločitev za lepotno operacijo je resna, odgovorna odločitev vsakega posameznika. Sama se nikoli ne vtikam v odločitve drugih ljudi in seveda pričakujem, da se tudi drugi ne v moje. V življenju v ničemer ne želim pretiravati. Mislim, da je vedno, pri vseh stvareh, treba imeti pravo mero. Če med odraščanjem, zorenjem ne bi postala zadovoljna sama s sabo, bi se me verjetno marsikatera pripomba drugih ljudi ali medijev preveč dotaknila. In morda bi hotela prehitro, nepremišljeno in po nepotrebnem spreminjati svojo zunanjost.

Javnost je lahko zelo surova, žaljiva, kadar so tema lepotni popravki. Kako ste se vi spopadli s tem?

So me kar vrgli v vodo in sem morala splavati ... Ko sem pred 15 leti s skladbo Rdeč ferrari postala prepoznavna po vsej Sloveniji, so bile moje prsi v medijih dolga leta na udaru. Nekaj let so jim očitali, da so umetne, potem se je plošča obrnila in so s fotografijami z nekega nastopa skušali dokazati, da imam povešene. Še vedno pa imam take, kot mi jih je dala mati narava, in moram priznati, da se še vedno odlično držijo. (smeh) To je bil zame prvi večji medijski linč in moram priznati, da sem se iz tega veliko naučila, predvsem pa dobila izredno trdo kožo.

Natalija Jelušič Babič

Zdaj ste v drugo postali mamica, za kar vam iz srca čestitamo. Ste v tem času že opazili kaj, kar bi si želeli estetsko popraviti?

Že pred štirimi leti in pol mi je takratna porodničarka dr. Ksenija Pelkič po rojstvu prvega sina Maxa dejala, da se telo spreminja devet mesecev med nosečnostjo in toliko časa po porodu tudi potrebuje, da se vrne v staro formo. Obenem sem dojila in morala sem paziti, da sem dovolj jedla, ker so kilogrami hitro izginjali. Zdaj prav tako dojim, okrevam pa še veliko hitreje kot prvič, ko je bil urgentni carski rez. Do sebe sem nežna in prizanesljiva, ker je prav čudežno, česa vsega je zmožno žensko telo! Od prvega poroda svoje telo takšno, kot je, še veliko bolj cenim kot prej, sama pa bom z zdravim načinom življenja in normalno redno telesno aktivnostjo pripomogla, da bo vzdržljivo in da bo čim laže premagovalo vsakodnevne izzive, tudi iz leta v leto. Ko pa se Oskar ne bo več želel dojiti, bom spet obiskala dr. Glumičića, da me z nekirurškim liftingom obraza, ki je preizkušena metoda za pomlajevanje kože na obrazu, vratu in dekolteju, malce osveži.

Kako bi primerjali prvi in drugi porod?

Pri prvem je šlo za urgentni carski rez, zato je bilo tudi okrevanje težje in počasnejše kot zdaj. V drugo je marsikaj veliko lažje, ker veš, kako približno bo vse skupaj potekalo. Sama pri sebi tudi ugotavljam, da ne kompliciram tako kot pri Maxu. Pri prvem otroku se vedno loviš, učiš in se sprašuješ, kaj delaš prav in kaj narobe, zdaj pa smo takoj padli noter. Vse, kar potrebujemo, je čas, da se navadimo na nov ritem, saj imamo po novem pri hiši kar dva glasna razbojnika. Druga nosečnost je bila v primerjavi s prvo pravi izziv zame, predvsem pa za moje najbližje. Zaradi hormonov sem bila ves čas obrnjena na glavo. Bila sem tečna, napadalna, razdražljiva, lovila so me nenehna nihanja razpoloženja, in četudi sem sicer strpna in umirjena, sem se sprla na vsakem koraku. Svoje so pristavile še devetmesečne slabosti, izguba vonja in okusa. Ne morem dojeti, da sem od poroda končno spet v koži stare dobre Natalije. Hvaležna sem svojim najbližjim, da so me tako potrpežljivo prenašali.

Natalija Jelušič Babič

Kako je Max sprejel bratca?

Odkar je Oskar doma, nismo čutili ljubosumja, bilo pa je nekaj takšnih trenutkov, preden sem rodila. Zadnji mesec pred porodom, ko so se začeli krči, je videl, da se počasi napoveduje dojenčkov prihod. Želel si je veliko naše pozornosti, zato smo ga vzeli iz vrtca. Poskušali smo mu podariti čim več skupnega časa in vse stvari sva počela skupaj. Pomagal mi je pri različnih opravilih, skupaj smo pripravili Oskarjevo sobico, nakupovala sva plenice in druge potrebščine. Počasi smo ga poskušali pripraviti na nove okoliščine, čeprav me je bilo strah. Nikoli ne veš, kako se bo otrok odzval, čeprav si želiš, da bi dojenčka dobro sprejel. V tistem obdobju je Max veliko jokal in mi govoril, da ga skrbi zame, da me bo pogrešal, ko bom šla v porodnišnico, da je mislil, da bova imela samo njega. Od prvega dne, ko je zagledal bratca, pa se je vse spremenilo in Oskarja je zelo lepo sprejel. Ob prvem srečanju mu je rekel: 'Joj, kako si lep, Oskarček, ti moj dragi bratec. Zelo sem te vesel. Rad te imam in vedno bom pazil in skrbel zate.' Seveda bo zagotovo še prišla kakšna stiska, ampak s pozitivnim odzivom nas je pošteno presenetil. Še več, začel je razmišljati, kam bomo dali tretjega otroka, če morda kdaj pride, saj sta zdaj obe otroški sobi zasedeni. (smeh)

Vito Tofaj