Nina Gazibara: 'Pri 64 letih že ne bom stradala!'

Nina Gazibara je zagotovo ena najlepših Slovenk. Tudi pri 64 letih njene lepote ni načel zob časa. Kot manekenka in fotomodel, tudi miss Slovenije 1972, je prepotovala pol sveta, po upokojitvi pred štirimi leti pa se je prepustila prelestim življenja čim bliže naravi.

Pot jo je iz rodnega Beograda preko delovnih let v Ljubljani pripeljala na Jesenice, kjer s partnerjem Markom izkoristita prav vsak lep dan in se odpravita na kakšno izletniško točko ali pa urejata vrt in hišo. Lepotica, ki je bila navajena hoje po modnih brveh v visokih petkah, sedaj v športni obutvi in opremi odkriva jezera, planinske koče in vrhove po Gorenjskem. S svojimi leti in z znaki staranja, kot so gubice in kilogramčki, se že dolgo ne obremenjuje več. Ima namreč veliko pametnejših opravkov in kot prava upokojenka – premalo časa za to.

Andrej Križ

Čudoviti ste, sploh ni videti, da ste že upokojenka. Vas lahko najprej vprašam, koliko ste stari in koliko stari se počutite?
Včasih se počutim kot dvajsetletnica, včasih, kot da bi jih imela 75, v resnici pa jih bom kmalu imela 65. Kot vse ženske mojih let poznam tudi jaz kup nevšečnosti. To so, na primer, bolečine v križu po delu na vrtu, pa bolečine v rami in kolenu, pa ko si ves trd ali stegneš roko in te zaboli, kot da bi kdo z nožem zarezal vate. A na srečo so te bolečine nekako razporejene samo na polovico leta, torej na jesen in zimo, spomladi pa vse skupaj preneha. Čim se septembra pojavijo hladni dnevi in deževje, zopet začne vse boleti, nato pa se s toplimi dnevi vse skupaj umiri.

Vendar vseeno pravite, da se zelo lepo starate. To je presenetljivo slišati od nekoga, ki prihaja iz sveta mode, kjer naj bi bila zapovedana večna mladost. Kako se spopadate z gubicami?
Mislim, da sem bila za gube bolj občutljiva pri 35 letih kot deset let kasneje, zdaj pa se sploh ne obremenjujem več z njimi. Poleg tega se mi tudi ni več treba pudrati in šminkati, saj zelo malo zahajam ven, pa tudi oddaje Sijaj ne delam več. Pravzaprav imam šminkanja vrh glave! V prejšnjih časih sem bila dan na dan napleskana in sem komaj čakala, da vse skupaj spravim dol. Mislim, da so mlajše ženske veliko bolj obremenjene s tem, kot smo me, ki smo že pošteno zagazile v ta leta.

A verjetno ste kot mlado dekle, predvsem kot manekenka, morali za lepoto storiti marsikaj. Se spominjate kakšnih posebnih neumnosti, ki ste jih počeli?
Seveda smo počele neumnosti – sredi zime smo, recimo, nosile minice in nas je ves čas zeblo kot pse. Zato me kar spreleti, kadar vidim mlada dekleta napol gole, v hlačah do pol bokov, ki jim pol hrbta gleda ven. Ali pa so sredi najhujšega mraza oblečene samo v tanke prehodne jakne namesto v tople bunde. A tako pač je, tudi nam so mame govorile, da bomo imele revmo, pa jih nismo poslušale. Poleg tega smo v sedemdesetih letih kataloge in trende za kopalke vedno snemali tik pred sezono, ne tako, kot se dela danes, ko to posnameš že leto prej. Zato smo nekje na začetku marca manekenke skakale naokoli gole in bose ter se preoblačile kar zunaj in bile čisto premražene. Avgusta pa smo se kuhale v plaščih, ko smo snemale za zimo.

Koliko je bilo v tistih časih pritiska, da morate biti suhe?
V naših časih veliko manj kot danes, čeprav se je nam že takrat zdelo, da smo presuhe. Ampak ta zapovedana suhost, ki vlada sedaj, je res pretirana. Na srečo so ponekod vsaj malo ustavili to norijo, a vseeno je kar hudo, da se višina še zvišuje, teža pa znižuje.

Ali lahko razložite, zakaj morajo biti prav manekenke tako nenormalno in nečloveško suhe? Ali niso oblačila narejena za običajne ljudi?
Obstaja en sam preprost razlog za to pretirano koščenost – v karkoli jo oblečeš, vse ji pristoji. Črte so lahko postrani ali navpično, vzorci so veliki ali majhni, material ni pomemben ... To opažam tudi pri sebi. Prej sem imela številko 36, sedaj imam 40, nekatera oblačila tudi že 42, in nekatere stvari, ki sem jih prej lahko nosila, mi sedaj preprosto ne pristojijo.

Kaj bi svetovali ženskam, ki niso suhe kot trlice, torej običajnim ženskam, ki želijo prikriti kak kilogramček? Kako naj se oblačijo?
Če imajo velike prsi, naj ne nosijo okroglega izreza, ker to še razširi vse skupaj. Izogibajo naj se progam počez, ker širijo. Navpične proge vizualno zožijo postavo. Prav tako ne priporočam velikih vzorcev, ampak samo drobne. Hlače naj bodo ravne in čim bolj klasične. V širokih je nekoliko bolj obilna ženska kot pajac, preozke tudi niso v redu. Seveda naj tiste z večjim trebuhom ne nosijo oprijetih ali prekratkih majic ali puloverjev, ampak naj ti prekrijejo trebuh.

Je bil poklic manekenke v socializmu zelo drugačen od danes?
Ja, kar nekaj razlik je bilo. Kot sem že omenila, smo v tistih časih snemali tik pred sezono, na vsa snemanja pa smo morale s sabo tovoriti vsa oblačila, ličila, modne dodatke in čevlje, kar je pomenilo, da smo bile vedno obložene z ogromno prtljage. Danes pridejo dekleta na snemanje ali na revijo in jih v celoti uredijo. Iz tistih časov mi je ostalo ogromno pasov, čevljev, pokrival in rut, čeprav sem veliko stvari razdala.

Je bilo to, da ste zaradi snemanj veliko potovali, za vas velik privilegij?
Ah, niti ne. Z nekdanjim potnim listom si lahko šel po vsem svetu in zdi se mi, da je bilo takrat celo lažje potovati kot danes. S tem, da zaslužki manekenk niso bili veliko višji od običajnih.

Menda ste velikokrat sodelovali tudi na revijah za Tita. So bile to revije samo zanj ali v okviru kakšnega dogodka?
Velikokrat posebej zanj ali pa je imel kakšne goste na obisku in je naročil modno revijo. Dobro se spominjam, kako so morali fotografi hiteti z izdelavo fotografij. Takrat seveda ni bilo digitalne tehnike in se je filme še razvijalo v temnicah. No, Tito jih je imel narejene že v eni uri po koncu revije, kar je bil poseben rekord.

Pa je Tito z vami navezal tudi oseben stik ali vas je samo opazoval?

Bil je kar velik ženskar in rad se je pogovarjal z nami, včasih je katero ustavil kar med revijo. Spominjam se, da je nekoč stopil k meni, ker ga je zanimalo, iz katerega materiala je moja precej prosojna obleka.

Jovanka pa je verjetno takrat bolj grdo gledala...

Ja, verjetno ... So bile pa te revije za Tita kar zahteven dogodek, od vseh nas so vzeli vse podatke in nas vse podrobno preverili. Moj očim, ki je bil vojaški zdravnik, je že dva dni po tem, ko sem oddala svoje podatke, izvedel, da bom nastopila na reviji za »eminenco«. Čeprav ni bil moj oče, so naju takoj povezali in tudi njega preverili. Imeli smo fanta, ki je vrtel glasbo na revijah. A ker je sodeloval na študentskih demonstracijah leta 1968 in je bil na naslovnici Tovariša ali Mladine, so ga takoj izločili. V vsakomur so vedeli vse, kdo si, kje si, kaj si počel ...

Kako se je pravzaprav zgodilo, da večino časa preživljate na Jesenicah, saj ste Ljubljančanka?
Ha, sem me je pripeljala ljubezen. In to dvakrat – moj prvi fant, Bor Gostiša, je bil Jeseničan. Potem sem se poročila in tudi ločila ter pred nekaj leti spoznala mojega Marka, Jeseničana, in sem spet tukaj. Nekako bolj logično je, da sem jaz pri njem, saj ima hišo in vrt, kot da je on v Ljubljani, pri meni v bloku.

Rojeni pa ste v Beogradu.
Ja, a moja mama je Slovenka. Z očetom sta se spoznala na delovni brigadi Šamac–Sarajevo, se zaljubila in je seveda šla za njim v Beograd. Ko sta se ločila, sva se preselili v Slovenijo. Stara sem bila 15 let in ravno sem končala osnovno šolo, tako da sem se na srednjo vzgojiteljsko vpisala že v Ljubljani. Sicer sem razumela slovensko, saj sem hodila sem na počitnice, a govoriti sem se morala še naučiti. Joj, kako hude težave sem imela z dvojino. A vseeno je šlo hitro, ker sem bila tako mlada.

Menda na Gorenjskem strašno uživate in ste postali zelo aktivna pohodnica.
Res je, Marko mi je predstavil vsa mogoča jezera, koče in hribe ... Prej sem poznala le Bohinj in Bled, sedaj pa mi vedno pokaže kaj novega. Toliko jezer je tukaj, tudi čez mejo greva, do Belopeških in do Rabeljskega jezera ..., prav zaljubljena sem v vodo in v ta jezera. In tako imava spomladi regrat, jeseni gobe, vmes pa jezera, haha, to je res čudovito. Res sem odkrila, kako super je, če si lahko veliko zunaj, v naravi. Ko živiš v Ljubljani, kar nekako ne prideš ven, razen ob vikendih, tukaj pa se napoveduje lep dan in midva sva že nekje na izletu.

In tako se niti ne obremenjuješ več, če se nabere kakšen kilogramček preveč.
Seveda ne. Tam okoli petdesetega let starosti, ko začnejo delati hormoni, se ti postava pač začne spreminjati in nič ne moreš proti temu. Jaz sem se takrat začela prvič v življenju rediti. Ko stopiš v meno, se skoraj vsaka ženska zredi oziroma se samo vsaka deseta ne. Nabira se povsod, po stegnih, zadnjici, okoli pasu, okoli hrbta, skratka povsod!

A težko verjamem, da ste se kar sprijaznili in niste niti poskusili tega ustaviti.
Saj sem poskusila, vendar ni nič pomagalo. Verjetno bi bil edini način ta, da bi dobesedno stradala, a to se mi pač ne ljubi. Pri 64 letih že ne bom stradala! Raje uživam svoja upokojenska leta, ko mi ni več treba redno delati in imam toliko pametnejših opravkov.