»Kako ne bi sprejela svojega otroka, ko pa je tako poln ljubezni in širi zavedanje o strpnosti in različnosti med nami,« začne pogovor Mihova mama Mihaela Kavčič. Že v njegovih najstniških letih je slutila, da se s sinom nekaj dogaja.
»Začel se je oblačiti po svoje, v bolj pisane barve in nevsakdanje kroje, pa tudi kakšen telefonski pogovor je bil zelo zanimiv. Sumila sem, da bi ga lahko zanimali moški, a sem se nekako bala vprašati. Na koncu sem le zbrala pogum, pristopila in ga ogovorila, kaj se z njim dogaja. Vedel je, da nisem neumna, pa tudi sicer ni v njegovi navadi, da bi ovinkaril. Brez zadržkov mi je povedal, da je gej. Še danes pomnim, kako je sedel za pisalno mizo in utemeljeval svoj odgovor, češ, mami, to se ne more pozdraviti s tabletko ali psihoterapijo. Sprva je bil zame šok, a ni bil primerljiv z njegovim olajšanjem. Hitro sem sprejela dejstvo in nisem se tolažila, saj sem vedela, da ne morem ničesar spremeniti. Zakaj tudi bi, z njim ni prav nič narobe. Nikoli nisem bila nastrojena proti drugačnosti oziroma različnosti, saj ni nihče kriv, da se takšen rodi. Barva kože, nacionalnost, verska prepričanost, spolna usmerjenost – vse to so dejavniki, na katere nimamo vpliva, in povsem nesmiselno se je s tem obremenjevati,« je prepričana Mihaela, ki svoje tri otroke vzgaja v odprtem duhu.
»V družini imamo odkrit odnos, sem njihova mama in prijateljica. Nikoli jim ni bilo treba ničesar skrivati, najsi je bilo kaj lepega ali grdega. Prav zato je naš odnos poglobljen in ni prostora za negativno energijo. Miha me je s tem, ko se je javno izpostavil, še bolj prevzel in globoko ga spoštujem. Že to, da si nekdo upa biti drugačen v tej naši ozkogledi družbi, pokaže njegovo veličino. Preveč ljudi se skriva in trpi, zato je dobro, da se o tej temi govori na glas. Lahko sem samo ponosna na sina za pogum in srčnost,« je čustvena.
Nasilje jo potre
Ne sodite, ker boste sojeni!
Zanjo je ta netoleranca smešna in žalostna hkrati. »Tako smo moderni in napredni, a le na področju tehnologije, pri medčloveških odnosih pa so nekateri še vedno v kameni dobi. Poznam nemalo ljudi, ki so bili zaradi nevzdržnih razmer in pritiskov primorani zapustiti kraj, kjer so bili zatirani. Nekaterim je očitno laže kritizirati druge in se ukvarjati z njihovim življenjem, čeprav bi bilo bolje, da bi se s svojim. Odziv ljudi ne določa naše sreče, zato se požvižgam na provokacije in komentarje. Vsem mamam, očetom in drugim ljudem pa polagam na srce, naj počnejo stvari, ki jih osrečujejo, saj bodo samo tako začeli nastrojeni posamezniki izginjati iz njihovega vsakdana. Včasih sem bila ranljiva in sem se hitro zlomila. Z Mihom pa sem postala izjemno močna, samozavestna in pokončna, za kar sem mu res hvaležna. Na koncu je pomembna sreča moje družine, drugo pač ne,« je še iskrena in prizna, da že komaj čaka, ko bo lahko sina prvič po javnem priznanju stisnila v objem in mu še enkrat več povedala, kako ponosna mama je.
Družina Kavčič prihaja iz Logatca in v majhnem kraju se ljudje med seboj poznajo. Homoseksualnost je zato toliko večji tabu, kar pa Mihaele ni pretirano ganilo. »Nisem ena tistih mam, ki bi živela po malomeščanskem prepričanju, češ, kaj bodo sosedje rekli. Morda prav zato nisem čutila pritiskov iz okolice. O kakšnem nasilju mi ni pogosto govoril, le v osnovni in srednji šoli se je moral včasih izogibati nasilnežev, ki so mu grozili. Nekdo ga je nekoč celo udaril, da je ves okrvavljen prišel domov. Kot mamo in tenkočutno žensko me takšno nasilje silno potre, saj ne morem verjeti, da lahko kdo človeka poniža le zato, ker ljubi. Od kod takšno sovraštvo, se sprašujem, čeprav mi je nekako jasno, da mora izhajati iz družine,« se zamisli.
Dodaja, da ji Miha s svojimi trpkimi izkušnjami ni želel prizadejati bolečine. »Po svoje me je hotel zaščititi, da se ne bi preveč vznemirjala,« še pripomni in obuja spomine, kako so sokrajani sprejeli Miha. »Včasih sem opazila, da ga je kdo malo bolj natančno pogledal, ker je izstopal s svojim slogom. Vendar pogledi niso bili zaničevalni, tudi z opazkami ga niso obmetavali, vsaj v moji navzočnosti ne. Zaradi nastopa na Kmetiji pa se je vse skupaj korenito spremenilo. Na ulici mi ljudje čestitajo in me pohvalijo, da sem vzgojila čudovitega otroka, ker cenijo njegovo odkritost, ustvarjalnost in simpatično navihanost. Težko opišem to srečo, ta ponos, čeprav me je pred odhodom v resničnostni šov malce zvijalo, kako ga bo sprejela okolica. Kljub nekim prastarim, zaprašenim dogmam si ljudje dovolijo in želijo spoznati drugačnost, kajti rešitev pred predsodki je ena največjih osvoboditev uma in človeške psihe. Pravijo, da starejše generacije homoseksualnosti ne razumejo, a ob srečanju s kakšno babico spoznam, da to ne drži. Pogosto pristopijo k meni in z žarom v očeh poudarijo, da navijajo za mojega sina in mu želijo vse dobro. Tudi kadar kdo malo ovinkari z vprašanjem, mu olajšam zadrego in naravnost rečem, ja, moj Miha je gej, in to je vse.«
Mame si želijo nasvetov
Mihaela je moderna mama, ki bi si jo marsikateri otrok želel ob sebi. »Miha me je večkrat peljal s sabo na zabavo. Bila sem na Metelkovi v gejevskem klubu Tiffany in spoznala njegove prijatelje. Toliko ljubezni, humorja in strpnosti na enem kupu človeka obogati. Žal pa sem tam srečala tudi nemalo fantov, ki se staršem bojijo priznati, kdo so v resnici. Poznam njihove domače in nikoli mi na pamet ni padlo, da bi jim sama to razkrivala. Vsakdo mora pri sebi vedeti, kdaj je pravi čas, da spregovori. Nekateri pri petnajstih, drugi pri štiridesetih, nikoli ni prepozno, vse pa je odvisno od impulzov, ki jih otrok prejema od staršev. Zadnje čase je k meni pristopilo že več žensk, ki so se želele poglobljeno pogovoriti o tej temi. Očitno jim to greni življenje in svet se jim je sesul, ko jim je sin v zrelih letih priznal, da domov ne bo nikoli pripeljal ženske. Takoj jim povem, da se jim ni treba sramovati, ker je sin drugačen. Saj ne počne nič nelegalnega – gre za ljubezen, zato tega ni vredno problematizirati. Otrok potrebuje podporo in povsem drugače je, če ga sprejme prijatelj ali starš. Ne gre za noben bavbav,« pojasnjuje.
