Plevel tudi združuje
Na njivi Staneta Jamnika se je torej zbralo nekaj prostovoljcev, ljubiteljev zdrave hrane, poznavalcev biodinamike, permakulture, da bi pomagali. Tudi Stane, ki se je po odločitvi za pridelovanje brez vsake kemije že spraševal, kaj mu je vsega tega treba, je naposled spoznal, da se tudi v tej nesreči skriva veliko lepega. »Veliko več delamo za veliko manj pridelka. Večina kmetov to težko razume. Tudi midva z ženo včasih nisva. A sva zdaj toliko bolj vesela, saj veva, zakaj to počneva.« Stane je povedal, da zadnja leta tri leta ni bil nič bolan. Tudi žena in ožje sorodstvo ne, ker pojejo le tisto, kar sami pridelajo. Ženo Mileno je pri rosnih 34 letih kap in dobro ve, kako zdrava hrana učinkuje na telo.
Darwin je imel prav, da bodo zmagali ne le najtrpežnejši, najodpornejši, temveč tudi tisti, ki bodo znali sodelovati. To zadnje preradi pozabljamo.
Nekdo, ki je na akcijo k Jamnikovim prišel od daleč, je med drugim dejal, da se premalo zavedamo, koliko energije ima v sebi pikasto jabolko, ki se je samo ohranilo in borilo, v primerjavi s tistim, ki mu pomaga človeška roka s številnimi preparati in zraste tako popolno, a navznoter prazno. Ni tako tudi z nami ljudmi? Poglejte samo otroke, ki jim je vse prineseno k riti in se v življenju ne znajdejo. Gospod, ki je to pripovedoval, je imel 60 let. Videti je bil, kot da jih ima 40. Ljudje so ob pletju plevela in klepetu začutili priložnost pristnega povezovanja. Soodvisnost ljudi bo čedalje bolj aktualna, pa ne le v kmetijski panogi, povsod. Če ne drugega, nas bodo k temu pripravile ekstremne razmere. Pameten gospod je nadaljeval: »To nas bo končno prisililo v široko fronto aktivizma. Za obstoj kmeta. Za varnost naproti globalističnim tendencam prehranske in siceršnje kolonizacije. Žal na politiko ne moremo računati. Obrnemo se lahko le sami nase.«
