Cepiti ali zdraviti? Pri sedaj obveznih cepivih, kot so DiTePer in OMR, ni dvoma: koristi daleč presegajo minimalna tveganja. Pri nekaterih boleznih pa te analize ne kažejo bistvenih razlik in država ni preveč zainteresirana za financiranje cepljenja. Državo zanima izključno cena: ali je ceneje vsako leto dati denar za cepiva ali je ceneje neki odstotek obolelih ljudi zdraviti oziroma jih v primeru invalidnosti oskrbovati.
Ali v resnici verjamemo, da smo ljudje cepiva iznašli zato, da bi si škodili? Najbrž ne. Obrnili smo se na enega izmed največjih strokovnjakov za cepiva v državi – prof. dr. Alojza Ihana, dr. med., profesorja imunologije in mikrobiologije, specialista klinične mikrobiologije z Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani.
Pogovor z njim je bil temeljit, čeprav bi se ob vseh vprašanjih, ki jih dan za dnem bruha medmrežje, lahko pogovarjali celo popoldne. Kot del medicinske stroke ima Ihan pozitivno mnenje o cepljenju. V Sloveniji je cepljenje proti nekaterim otroškim boleznim, kot so davica, tetanus, oslovski kašelj, hemofilus influence tipa b (Hip) ter otroška paraliza (DiTePer) in ošpice, mumps in rdečke (OMR), obvezno – z zakonom določeno. Civilne iniciative za prostovoljno cepljenje so že nekaj časa zelo aktivne, vendar je zame kot mamo debata o prostovoljnem ali obveznem cepljenju popolnoma nesmiselna, če v isti sapi dokazujejo, da je cepljenje škodljivo. Če je cepljenje res škodljivo, se sploh ne želim pogovarjati o obveznem ali prostovoljnem cepljenju, ker cepljenja kot družba potemtakem sploh ne smemo več dovoliti!
»Nobenega racionalnega dvoma ni, da cepiva delujejo. Tisoče študij kaže na to, da če cepite, telo naredi protitelesa, in tisti, ki ima protitelesa, ne zboli. Če kdo tega ne verjame, potem niti ne verjame, da imamo v telesu jetra in ledvice, da kri teče od srca v tkiva in ne obratno. Če se postavlja ta dvom, se lahko dvomi tudi o Newtonovem zakonu, o soncu kot središču osončja … Govorimo o racionalnem konstruiranju sveta, kot ga poznamo od Grčije naprej. Vsak ima sicer pravico dvomiti in se iti vzporedna življenja, ponovna rojstva, ampak to ni del življenja, ki smo ga v družbi sprejeli in ga slikamo kot realnost. Potem pač v nič od tega ne verjamemo,« odgovarja Ihan.
Ali je res, da so kombinirana cepiva prepovedana v štirih državah?
»Nesmisel. Kombinirana cepiva so trend stroke, saj zaradi manjšega števila cepljenj in vnašanja pomožnih snovi v organizem tega manj obremenjujejo.«
Nezaupanje v farmacijo
Je ves ta dvom o cepivih posledica rastočega nezaupanja v farmacijo, ki je postala sinonim za pohlep in kovanje enormnih dobičkov na račun malega človeka? »Nezaupanje v farmacijo je del širšega strahu, širše frustracije ob dejstvu, da smo zelo natančno vpeti v mehanizme družbe in da nismo tako svobodna bitja, kot si predstavljamo. Jasno je, da nam ti družbeni predalčki oziroma programi, po katerih moramo delovati (tako in tako imamo vse sprogramirano), omogočajo določeno lagodnost in varnost in da zunaj protokolov ni preživetja. Eden od takih družbenih protokolov je tudi zaposlitev – če si v tem mehanizmu, ga preklinjaš, ko pa nisi v tem, je še trikrat huje. Država je pravzaprav nasilje racionalnih pravil, s katerimi vzpostavlja red,« je nazoren Ihan.
Naš otrok ni naša last
Cvetober slovenskega zdravstva je prepričan o cepljenju kot enem najpomembnejših dosežkov sodobne medicine – to je po njihovem mnenju naša vrednota in dolžnost. Zagovarjajo obvezno cepljenje in ohranitev sedanjega sistema, ki je po njihovem dober in učinkovit.
Na drugi strani Ihan dopušča uvedbo prostovoljnega cepljenja, češ da bi se lahko zgledovali po večini zahodnoevropskih držav, kjer je cepljenje prostovoljno. »Zdi se mi, da družba na neki stopnji razvoja lahko pride do tega, da se sami odločamo tako glede cepljenja kot nekaterih drugih stvari in za svoja dejanja ljudje sami prevzemamo odgovornost. Pri nas smo bili vajeni, da je v zdravstvu odločala država, in se ljudje o tem niso spraševali. Smo pač vajeni po socialistično dobivati ukaze. V Nemčiji ali Skandinaviji, kjer je cepljenje že od nekdaj prostovoljno, pa se cepljenje ni razvilo kot državna obveznost, temveč od nekdaj velja, da so cepiva pridobitev.«
Potrdilo o cepljenju je pogoj za vstop v vrtec. Ni res. »20. člen zakona o vrtcih kot pogoj za sprejem otroka v vrtec določa, da starši predložijo potrdilo pediatra o zdravstvenem stanju otroka. Iz potrdila izhaja samo navedba, da je otrok zdravstveno sposoben, da se vključi v institucionalno varstvo. Cepljenost otroka ni pogoj,« odgovarjajo z ministrstva za izobraževanje, znanost in šport.
In četudi je tam cepljenje prostovoljno, dosežejo tako visoko precepljenost kot pri nas, ponekod celo višjo. »Do pred kratkim pri nas zaradi zakonov še iz socializma sploh ni bilo mogoče financirati cepljenja, če to ni bilo obvezno – kar je pravzaprav anomalija. Socialistična država je enačila financiranje z obveznostjo. Pri nas do cepiva HPV, ki je sedaj brezplačno in prostovoljno, ni bilo te kategorije. V drugih razvitih državah je praksa: bolj ko je država zainteresirana za neko cepljenje, bolj ga financira. Cepljenje ni obveznost, temveč ugodnost, ne spada k reševanju življenja oziroma bolezni, ampak je preventivni ukrep.«
Če bo cepljenje postalo prostovoljno, je mnoge strah, da bo kar naenkrat poraslo število necepljenih otrok. To se sprva res lahko zgodi. »Zdaj se morajo starši, ki imajo pomisleke glede cepljenja, oborožiti z argumenti in iti skozi procedure, na koncu se jim sicer ne zgodi nič hudega, imajo pa sitnosti. Njihovi otroci bodo ob uvedbi prostovoljnega cepljenja še vedno ostali necepljeni, medtem ko se lahko pri starših, ki sicer niso proti cepljenju, zgodi 'šlamparija'. Saj veste, če nekaj ni obvezno, pač določen delež staršev ne bo dal cepiti otroka, ker bo zanje tako lagodnejše. Ob tem se pojavi vprašanje, ali je vredno poizkusiti. Dejstvo je, da če se ukine obvezno cepljenje, bo treba veliko investirati v informiranje ljudi, kar pa je še pomembnejše, je investicija v zbiranje podatkov in analize. Po takem ukrepu bi morali natančno slediti, koliko necepljenih se je okužilo s katero od bolezni, kaj je bilo z njimi, kaj se je vzporedno dogajalo s cepljenimi otroki. Vse zato, da bi starši že čez nekaj let (in ne šele čez deset) dobili podatke, kaj tvegajo, če otrok ne cepijo. To je najmanj, kar bi morali narediti. In takega sistema naša zdravstvena oblast na žalost še ni izdelala, čeprav bi ga že zdavnaj morala,« razloži Ihan, ki osebno ni proti uvedbi prostovoljnega cepljenja, ob predpostavki, da sta zagotovljena obveščenost in sledenje. Meni, da se na tak način lahko dogovorimo, da damo staršem neko možnost, ki je sicer na drugih področjih nimajo. »Vi nimate možnosti, da otroka ne pošljete v šolo. Napačno si namreč predstavljamo, da imamo na drugih področjih kaj več svobode. Saj je nimamo. Če je človek opravilno sposoben, lahko odloča sam o sebi pri vsakem zdravstvenem ukrepu – človeka ne moremo prisiliti v nobeno zdravljenje. Tukaj pa starši odločajo za otroka in otrok ni njihova last! Tako kot ne moreš odločati, da otroka ne pošlješ v šolo (tako smo se kot družba sporazumeli), ne glede na to, kako svobodomiseln si. Brez šolanja ima lahko otrok uničeno prihodnost, prav tako je s cepljenjem – lahko se zgodi, da bo nekoč nekam odpotoval, ne bo cepljen, okužil se bo, postal invalid ali celo umrl. In kot starš si mu zapečatil usodo – ali je to res pravica starša, da lahko škoduje svojemu otroku?«
Koliko bolnih otrok nas bo izučilo?
Zelo lahko tudi pozabljamo, s kako hudimi otroškimi boleznimi so se v preteklosti že srečevali. Kar 75 odstotkov otrok z davico je na primer umrlo! V Siriji je zaradi vojne močno upadla precepljenost in lani se je tam po petnajstih letih zopet pojavil virus otroške paralize.
V večini zahodnoevropskih držav imajo kljub prostovoljnemu cepljenju podobno visoko precepljenost z osnovnimi cepivi kot pri nas. Le pri ošpicah je precepljenost malce slabša zaradi pogostih kampanj o nevarnem cepivu. Zato pa se v teh državah pojavlja več ošpic kot v Sloveniji. »Prav zaradi tega nas je malce strah uvedbe prostovoljnega cepljenja. Naši infektologi so proti prostovoljnemu cepljenju, saj jih je strah, da bodo v prehodnem obdobju imeli polne bolnice. Smo namreč pred dilemo: imamo dober sistem, ki deluje – ali je torej v tem trenutku nujno investirati v spremembo? Ta prehod bi bil precej draga in obsežna akcija in v tem času bi radi čim manj napolnili bolnice. Saj potem, ko ljudje vidijo posledice, itak naredijo, kot je prav. Ampak v vmesnem času, ko bodo ljudje to spoznali, pa imamo bistveno bolj napolnjene bolnice in veliko otrok, ki bi zaradi necepljenja težje zboleli. Ti otroci najbrž ne bi bili za tak ukrep – lahko težje zbolijo ali postanejo invalidi zaradi posledic bolezni. In najbrž ne bi bili za to, da so objekt šolanja nacije – da se ljudje na njihovih primerih naučijo ponotranjiti koristnost cepljenja. Seveda bi se bilo treba tudi izjemno potruditi, da bo samo dvajset otrok pri vsakem cepivu zadostna šola, ne pa 200 otrok. Ker če se prostovoljno cepljenje uvede in se nato ne sledi in ne obvešča, se zna zgoditi, da bo treba za tako 'šolo' žrtvovati 200 otrok – ker tega ne bomo opazili, ker bodo informacije nejasne, ker ljudje ne bodo verjeli, ker ne bodo videli številk in ne bodo videli primerov.«
Prostovoljno cepljenje lahko torej zelo hitro uvedemo, vendar se je treba zavedati, da mora biti za takim ukrepom program sledenja posledic in hitrega informiranja javnosti. To pa seveda stane. S stališča nekega epidemiologa je tak ukrep pri našem obubožanem zdravstvu neumnost, saj nam bo pobral kakšnih 50 milijonov evrov dodatnih stroškov! Samo zato, da bomo iz sedanje dobre precepljenosti v desetletnem prehodu, ko se bo precepljenost poslabšala, predvidoma prišli zopet nazaj na sedanje stanje. S stališča državljana oziroma civilne družbe pa je prehod na svobodno odločanje velika pridobitev. Mnogo bolje je, da se ljudje cepijo, ker to dojemajo kot vrednoto in lastno odločitev, kot pa pod vtisom prisile.
Manipulacija s podatki
Eden od argumentov nasprotnikov cepljenja je, da so bila cepiva uvedena, ko je smrtnost zaradi nalezljivih bolezni (npr. ošpic) upadla za 95 odstotkov. »Manipuliranje s podatki o umrljivosti in zbolevnosti je ena od najpogostejših manipulacij 'proticepilcev'. Smrtnost je odvisna od zdravstvene oskrbe in od razvitosti bolnic. Od številnih bolezni v razvitem zdravstvenem okolju človek naj ne bi umrl, saj imamo na voljo respiratorje, intenzivne oddelke, antibiotike … Smrtnost je izključno znak kvalitete zdravstvenega sistema, cepiva pa napadajo obolevnost! Nasprotniki cepljenja pa neprestano kažejo grafe smrtnosti, ne obolevnosti,« pojasni Ihan.
Starši se verjetno ne odločamo za cepljenje zato, da nam otrok ne bi umrl, ampak da nam niti ne bi zbolel. Vsakomur je jasno, da je dolgotrajno bolnišnično zdravljenje otroka pravo breme – tako za otroka kot vso družino, in da je verjetno bolje, da dobi cepivo, kot pa da otroku ves mesec dajejo koktajle močnih zdravil.
Je pa po drugi strani res, da cepljenje ni stoodstotna garancija. Med tisoč ljudmi se vedno najde nekaj takih, ki po cepljenju ne bodo naredili protiteles in ne bodo zaščiteni – zaradi raznih razlogov (tega ne moremo predvideti). Za nekatere ljudi vemo, da jih ne smemo cepiti (npr. imunsko ogroženih: z revmatizmom, levkemijo), še več pa je takih, ki se na cepivo ne odzovejo. Pri teh ljudeh je pomembna kolektivna imunost, ki jo dosežemo s precepljenostjo populacije, ki mora biti vsaj 90-odstotna.
Torej je povsem mogoče, da bo moj cepljeni otrok čez nekaj let potoval v drugo državo, se okužil in zbolel? »To je vedno možno in se lahko zgodi, ker cepiva niso stoodstotna.« Zakaj potem cepimo? »Ker nam to še vedno daje 70-, 80- ali 90-odstotno verjetnost, da ne bo zbolel. Izključno zaradi tega,« odgovarja Ihan.
Kaj se zgodi cepljenim, ko je necepljenih preveč?
Če si cepljen in si se na cepivo odzval dobro, se ne boš okužil. Primer: v vrtcu imamo dvajset otrok, polovica je necepljenih, razsaja gripa. Verjetno bo zbolelo vseh deset necepljenih, med cepljenimi bo zbolel eden ali dva. Če bi zbolela polovica cepljenih, bi lahko že govorili o zelo slabem učinku cepiva. Podobno je z drugimi cepivi, zato prihaja do občasnih izbruhov tudi med cepljenimi. Epidemija ošpic je bila nazadnje v Sloveniji v 90. letih, ko je zbolelo 500 otrok, pet jih je umrlo – kljub visoki precepljenosti, saj smo imeli v določenih letih manj učinkovita cepiva in je prišlo do tako imenovanih »lukenj«. Kako lahko pride do nekakovostnega cepiva in kdo je za to kriv?
Kdo naj se cepi proti gripi? Nekatera cepiva imajo izjemno slab učinek. Cepivo proti gripi ima v zdravi mladi populaciji od 70- do 75-odstotno učinkovitost, v starejši populaciji pa je celo zgolj 50 odstotkov verjetnosti, da nastane dovolj protiteles. Zato je pri gripi bolje, da se v družini s starejšimi ogroženimi člani cepi mlajši del družine. Mlajši lažje razvijejo protitelesa, niso kužni in tako zaščitijo starejše. Ena izmed slovenskih zdravnic se je vprašala, kako lahko naredijo cepivo proti gripi za naslednje leto, če ne vemo, kateri virus bo takrat razsajal. »Saj vemo, ker se gripa seli z južne na severno poloblo in cepivo, ki se ga naredi za nas, je proti tisti gripi, ki je že razsajala v Avstraliji. Cepivo za gripo moramo obnavljati vsako leto – ne samo zaradi spreminjanja virusa, ampak ker proti gripi naš imunski sistem ne naredi protiteles, ki bi zdržala več kot leto ali dve.«
»Cepiva proizvajajo samo velike farmacevtske tovarne, ki si to lahko privoščijo. Morate vedeti, da cepiva niso najbolj profitabilna, za povečevanje dobička so bistveno boljše tablete. Cepiva niso hvaležna zadeva, ker imajo omejen rok, ogromno se jih lahko pokvari, zato so včasih ogromne težave pri dostavljanju cepiv, ker se v enem letu lahko sfižijo v treh obratih. Tovarne dajo na trg cepivo, naredijo študije, za to pristojne komisije jih ocenijo ter pri ocenah o učinkovanju cepiv lahko napačno predvidijo, da je dvakratno cepljenje proti neki bolezni dovolj, nakar se čez pet ali deset let izkaže, da so ta protitelesa že izginila. Ker se tiste generacije več ne cepi, zanjo velja, kot da ni cepljena, zato je ob prihodu epidemije ta generacija prizadeta. Epidemija je tako lahko posledica napačne presoje komisije izpred petnajstih let,« razloži Ihan. In za napačno presojo nihče ne odgovarja? »To sta biologija in zaresno življenje, v katerem si prizadevamo za pozitiven izid, nihče pa ni čarovnik ali bog, da bi bilo vse idealno ali stoodstotno, tako kot na vseh drugih področjih. Zato včasih učinki niso takšni, kot bi si želeli, vendar je ob cepivih vseeno malokaj na svetu, kar je prihranilo ljudem toliko trpljenja.«
Imamo pri nas več kombiniranih cepiv, ker smo bolj revna družba od avstrijske, kjer imajo več enojnih (posameznih) cepiv? »Avstrija je družba, ki ima na voljo več registriranih cepiv, mi pa smo predvsem bolj regulirana družba. Cepljenje je pri nas izrazito stvar državne uprave, kar pomeni racionalno držo in nabave, ki služijo državnemu cepilnemu načrtu. In ne temu, da bi vsak starš posebej kombiniral, kaj bi in česa ne bi. Če se država odloči, da precepi nacijo za davico, tetanus in oslovski kašelj, je logično, da bo naenkrat cepila za vse troje, to je tudi v korist otrok, ki jih enkraten odmerek cepiva manj bremeni kot trikraten obisk pri zdravniku.«
