Na vroče ponedeljkovo popoldne me je pričakal doma, na svojem vrtu. Sedela sva na klopi za mizo poleg vrtne hiške, kjer ima 3D printerje, ki so njegova zadnja obsesija. Poznava se že tri desetletja – od takrat, ko sem po naključju prišla v ekipo revije Ž, ki ji je urednikoval. Zame je genij, ker sem ga imela priložnost opazovati pri delu, videla gore pošte, ki je prihajala na njegov naslov, občudovala njegovo vztrajnost, da je pri vsaki stvari, ki se je je lotil, prišel na vrh. Najini pogovori so bili pogosto kot pingpong – vsako moje vprašanje je zabil s kratkim odgovorom. Tokrat je bilo drugače. Morda zato, ker mu je malo dolgčas, saj je kot voditelj na dopustu, drugi izzivi pa mu ne zapolnijo celega dneva. Po pogovoru je odkolesaril v Mostec, kjer v zadnjem času pogosto igra šah.
Kako ste?
Kar v redu. Zdaj, ko smo končali sezono Piramide, se moram malo zamotiti, ker čez poletje oddaje pač ni. Živim normalno poletno življenje in tudi intervjuji mi pridejo čisto prav, še posebej s starimi znanci.
Imeli ste obdobje, ko si medijske pozornosti niste želeli. Pa je bilo tudi obratno, da ste komaj čakali, da boste v medijih?
Ko sem bil še mulc v Videošponu, sem bil prvega intervjuja strahotno vesel. Bilo je vznemirljivo, čeprav se niti ne spomnim, kateri je bil prvi. V časih Milijonarja pa je bilo intervjujev toliko, da mi je postalo zoprno, ker nisem znal česa novega povedati. Vprašanja so se običajno ponavljala. Vlekli so na plan ene in iste teme o biljardu in pokru … Težko je biti v intervjujih svež in originalen, če jih je preveč. Zdajle je bilo sicer nekaj odmora, tako da morda lahko poveva kaj svežega.
Ali pa na preteklost pogledava z drugimi očmi! Rekli ste, da ste imeli največ intervjujev v času Milijonarja. A že v času Videošpona in revije Ž ste v uredništvo nosili ogromne žaklje pošte. Niste bili takrat na vrhuncu?
Kar se pošte tiče, gotovo, ampak takrat še ni bilo interneta. Pošiljali so se razglednice in pisma. Po prihodu interneta pa je začela prihajata e-pošta, zdaj so v igri selfiji, kar je včasih malce mučno. Včasih so hoteli imeti ljudje avtograme, danes pa hočejo imeti selfi …
Pri Videošponu ste imeli še svojo blagovno znamko kavbojk! Kako to, da je za vas vrhunec vseeno Milijonar?
V časih Videošpona sem bil priljubljen med mladimi, pri Milijonarju pa tudi med starejšimi, ker je bila to značilno družinska oddaja, kar si takrat v televizijskem programu redko našel. Tudi temu pripisujem velik uspeh Milijonarja.
Že od začetka ste bili nekaj posebnega. Na začetku 90. ste naredili revolucijo v jeziku, opustili ste knjižno slovenščino pri nastopih na televiziji in radiu, tudi vodili ste drugače kot vsi pred vami – sproščeno. Kako zelo ste bili priljubljeni, je današnji mladini težko razložiti.
Joj, vedno zardevam, ko me kdo preveč hvali.
Kaj se še niste navadili na komplimente?
Ne, nisem se.
Danes ima lahko, na primer, Senidah deset milijonov ogledov na spletu, pa vseeno ogromno ljudi ne ve, kdo je. Domnevam, da nihče ne bo več tako priljubljen, kot ste bili vi takrat.
Danes je priljubljenost razdrobljena. Takrat je bilo manj znanih obrazov. Zaradi interneta, vplivnežev, množice videovsebin, pa televizijskih programov je znanih obrazov več. Težko se bo priljubljenost še osredotočila samo na enega.
Tudi globalnih zvezd ni več. Nove Madonne ali Michaela Jacksona ali Jamesa Deana ne more več biti, se strinjate?
Imate prav. Tudi več filmov in nadaljevank se snema in spet je priljubljenost razdrobljena. Včasih smo glavne zvezdnike znali našteti na prste obeh rok. Danes se seznam dobrih igralcev kar ne neha. Včasih sta bila pojem Pacino in De Niro, potem pa dolgo nič. Med ženskami pa Meryl Streep in spet dolgo nič. Danes pa gledam ameriški film z manj znanimi igralci, pa si vseeno rečem, kako noro dobri so. Morda je to zato, ker je bil včasih hollywoodski sistem narejen na zvezde. Filme se je oglaševalo glede na igralce: Clark Gable v V vrtincu, Greta Garbo v Ninočki. Zdaj pa je na plakatih večji naslov filma, spodaj pa z manjšimi črkami piše, kdo igra.
Ste kdaj razmišljali, da ste naredili napako, ko ste zajadrali med radijske in televizijske zvezdnike, čeprav ste še kot študent prejeli nagrado za igro in bi očitno lahko bili tudi kot igralec vrhunski?
Zagotovo nisem naredil napake! Če sva iskrena, se z Bakovičem, Škofom, Gojcem, Mandićem, Vargo, Novakom težko primerjam, kar zadeva igralske spretnosti. Saj sem zanimiv lik, igral sem v gledališču in bil pohvaljen, pa v filmih in enkrat dobil celo vesno za najboljšega igralca … Vseeno se pa zavedam, da nisem na njihovi ravni. Dobro je, da se včasih pojavim, in takrat se potrudim. Če pomislim za nazaj, mislim, da tudi osebnostno ne bi zmogel takšnega načina življenja: vsakodnevne vaje, vsakodnevno nastopanje v predstavah, ki niso vse zanimive za občinstvo in posledično uspešne. Tako da nisem naredil napake. Življenje me je porinilo tja – po srečnem naključju morda – kjer sem zavohal, da lahko pustim svoj pečat. Zagotovo ne obžalujem, da sem se lotil televizije. Seveda pa obžalujem, da v gledališču nisem toliko zaželen, da bi odigral kakšno vlogo, ker sem v očeh gledališke srenje nekakšen odpadnik, češ, ah, ta je šel pa na televizijo … Enako se je zgodilo legendarnemu Mitu Trefaltu. Tudi on je bil na AGRFT in je hotel postati igralec, a ko je zajadral na televizijo, ga gledališče ni več povohalo. Niti filmske vloge ni dobil.
Da ne omenjamo Marjana Šarca, ki bo tudi težko še kdaj igral. A vrniva se še malo v preteklost. Ko ste bili na AGRFT s prej omenjenimi, ste dobili nagrado za najboljšega igralca med študenti. Zakaj potem pravite, da so bili drugi boljši?
Že, že, a če bi si kdo zaslužil takrat nagrado, bi bil to moj sošolec Gojc, ki je neverjeten igralec in komedijant. Pred mano bi si nagrado zaslužil še kdo z akademije. A imel sem srečo, da sem že tam dobil vlogo v strahotni uspešnici Pod Prešernovo glavo, ta je še pred samostojno Slovenijo izjemno bridko, dobro in natančno kritizirala takratno stanje v državi. Imela je rekordno število ponovitev, okoli 160, če se prav spomnim. Igrali smo jo v MGL. V glavni vlogi je nastopal Zlatko Šugman. Če ta predstava ne bi bila tako uspešna, me komisija Borštnikovega srečanja še opazila ne bi! Bil sem samo v dveh prizorih, a ju je moj profesor Zvone Šedelbauer tako dobro zrežiral, pa tudi vloga je bila dobro napisana – v njej sem se kot panker uprl svojemu očetu Zlatku Šugmanu, ki je predstavljal oblast –, da je bila v tistih časih sprejeta s strašno naklonjenostjo občinstva. Ko sem se upiral očetu in zasmehoval sistem, je bilo občinstvo na moji strani. Seveda sem dobil aplavz. Tudi zato sem dobil Borštnikovo nagrado za mladega igralca. Seveda sem bil takrat mlad in »razpištoljen«, pa dobro pripravljen in veliko sem vadil, razmišljal o tem, zato si zaslužim, da me nekdo potreplja po hrbtu, a je bila nagrada splet okoliščin.
Tega se zelo podrobno spominjate, čeprav je odtlej minilo že več kot 30 let. Kako to?
Ker je bil to moj prvi odrski nastop pred občinstvom. Mislim, da sem bil v tretjem letniku. Stal sem na odru in občinstvo mi je ploskalo na odprti sceni. Le kako si tega ne bi zapomnil?
Ste si takrat zaželeli, da bi vam vedno ploskali?
Želel sem si že prej! Ne nazadnje sem se zaradi tega vpisal na AGRFT – naivno sem si želel slave, rož, dajanja avtogramov … Niti zavedal se nisem, kako težak je igralski poklic in koliko igralcev z akademije ne stopi v soj reflektorjev. Ne more biti vsak uspešen, hvala in slava gresta samo tistim, ki štrlijo iz povprečja. Povprečja pa je ogromno povsod, tudi v slovenskem teatru.
Če štrliš iz povprečja, poleg slave in hvale pride tudi vse negativno.
Seveda!
Ste si kdaj želeli biti povprečni?
Kadar je vsega preveč, predvsem pozornosti med Milijonarjem, se zasitiš in ugotoviš, da je vsa pozornost malo nezaslužena. Nisem tak genij, kot si ljudje predstavljajo.
Ampak v vsem, česar ste se lotili, ste bili najboljši! Imeli ste svojo revijo. Kdo je še imel svojo revijo? No, Oprah, hehe.
Že, že, nekaj pohval si človek že zasluži. A enkrat je bila v Delu lestvica najbolj priljubljenih in sem bil na prvem mestu, Milan Kučan pa na drugem. To je bilo pa malo preveč. Predvsem pa v takih okoliščinah nimaš miru na ulici. Kamorkoli prideš, se za teboj ozirajo oči, nekdo te opazuje in ocenjuje. Jaz pa nisem vedno v kravati in nimam vsak dan zloščenih čevljev. Ob tem pomisliš, kako ljudje morda zgroženo govorijo: Lej ga, kakšen navaden človek je to. Po televiziji kar sije, zdaj pa ga poglej tu, v trgovini, z vrečko …
Se pravi, da si ne glede na količino hval, nagrad in oboževanja še vedno ženete k srcu, če vas kdo kritizira?
Predvsem je težko prenesti odgovornost. Ljudje začno od tebe toliko pričakovati, da je normalna posledica notranja panika: Joj, kaj pa naslednjič? Kaj pa če projekt ne bo uspešen? Saša Lošić, ki je imel enako izkušnjo oziroma še večjo, ker je bil zvezdnik celotne Jugoslavije (in je še danes), mi je nekoč dejal, da je najbolj nevarno, če začneš verjeti temu, kar ti ljudje govorijo. Začneš verjeti, da si car, noro dober, genialec. To je hitra pot v pogubo. Kmalu sledi padec. Tega Loševega nasveta se še danes držim. Pametno je ostati skromen in na trdnih tleh, razumeti, koliko sreče sem imel v življenju, koliko priložnosti, in razumeti, zakaj se ljudje tako obnašajo. Do tega je treba imeti distanco. Distanca je nujna. Zvezdnikom resničnostnih šovov slava hitro stopi v glavo in se ne zavedajo, da bodo kmalu pozabljeni. Res uspešnih ljudi je pa ponavadi strah padca – da bodo ljudje rekli, lej ga, kako globoko je padel. Saj to do neke mere doživljam, ko govorijo, lej ga, včasih je bil v Milijonarju, zdaj pa kugle meče v neki Piramidi.
Ne glede na Lošev nasvet – ste torej imeli kdaj občutek, da ste najboljši?
Njegova pripomba verjetno ni padla naključno. V določenem trenutku sem se res začel obnašati malce preveč oholo, neprijazno. Moje vedenje na Viktorjih, ko sem na primer ob vsakem prejetem kipcu rekel samo hvala, že sodi v to kategorijo. Ko sem začel razmišljati o Loševi pripombi, sem spoznal, da ga ni dobro preveč biksati, spametuj se!
Verjamete, da vam je bila vaša pot usojena?
V usodo ne verjamem. Le strašno srečo sem imel. Je pa ta povezana tudi s pridnostjo, vztrajnostjo. Šest let sem delal na Radiu Študent in govoril iz glave. Odličen trening za to sem imel tudi na akademiji. Bil sem v letniku, ki je bil strašno priden. Še ob sobotah in nedeljah smo prosili hišnika, da nam je dal ključe in smo šli lahko na oder vadit. Hudo srečo sem tudi imel, da sem nastopal v uspešnih predstavah, recimo Klinika Tivoli je tudi imela ogromno ponovitev. To je bila spet dobra vaja. Vsako stvar, ki sem se je lotil, sem dobro proučil preprosto zato, ker me je začela zanimati, in sem jo študiral iz veselja, ne iz nuje. Hlepim po novih informacijah. Recimo pri biljardu in pokru sem prebral nešteto knjig, preizkušal, vadil – ne zaradi želje po uspehu, ampak iz zanimanja.
Na mnogih področjih ste bili najboljši, prvi. Prej ste govorili o Loši. Ta mi je povedal, da ste mu razložili vse o računalniku in internetu, ko je bil ta še nov, da je lahko komuniciral s svetovnimi zvezdniki.
Ja, na forumih se je pogovarjal z znanimi glasbeniki, jaz pa s svetovnimi teoretiki biljarda in pokra. To je bilo v časih, ko je bilo to povsem novo. Televizijskega nastopanja po drugi strani nisem študiral, ampak sem se zanesel na svojo pogruntavščino, da je pred kamero dobro biti takšen, kot si, in da se le osredotočiš na svojo nalogo. V Milijonarju sem držal formo spopada, nekdo hoče denar, jaz pa mu ga ne dam. Kar seveda ne pomeni, da tekmovalcu tega nisem privoščil. Užival sem, kadar sem ga skušal malo zmesti, a se ni dal. Takemu sem celo pomagal z odgovori in bil vesel denarja, ki ga je zaslužil. Takrat je tudi na POP TV, zasluga gre Branku Čakarmišu, prevladovalo prepričanje, da vsake toliko mora pasti glavni dobitek, čeprav to stane, a se dolgoročno bolj splača.
Se vam zdi, da se razpršenost zvezdnikov pozna tudi pri avtoritetah v družbi? Ali danes sploh še imamo avtoritete?
Seveda. V Sloveniji in na svetu imamo ljudi, ki izstopajo iz povprečja, vedo več kot drugi in se jim bo vedno splačalo prisluhniti – razen če bomo zanemarili kulturo in znanost; potem pa nas čakajo slabi časi. Če bo povprečje pameti in razgledanosti slabo, tisto, kar bo štrlelo ven, ne bo štrlelo prav daleč …
Kaj pa pravite na politike, ki objavljajo svoja mnenja na Twitterju? S tem so povsem znižali raven komunikacije. Zelo so vulgarni, žaljivi.
S tem je začel Donald Trump, ki je prvi pogruntal, kako močno politično orožje je Twitter. Prešel je vse meje spodobnosti, ker je razumel, da mu mešanje dreka prinese več koristi, pozornosti in ušes. Žal zadnje čase temu sledijo tudi naši politiki, ki jih Twitter ne zanima kot orodje komunikacije, ampak samo kot orodje političnega boja. Žalostno je opazovati, koliko laži, dreka, pljuvanja, nespodobnosti, nekulture je v tem političnem tvitanju. Ne verjamem, da so ti naši politiki kot osebe nespodobni, ker marsikoga poznam in se je moč z njim za mizo normalno pogovarjati. V živo ne komunicirajo na ta način, v medijih se pa spodobnosti namenoma odpovedo zaradi večje učinkovitosti pri volivcih.
Ali imajo ljudje raje tiste politike, guruje, ki niso boljši od njih? Ljudje se ne marajo primerjati z boljšimi, saj so potem manj zadovoljni s sabo, se strinjate?
Ljudje si želijo biti boljši in potrebujejo nekoga, ki ga gledajo navzgor. Najbuspešnejši so pa tisti, ki so spretnejši v komunikaciji, bolj načitani, pametni, a znajo stopiti s stopničke med ljudi. Zato vsi ameriški predsedniki stopijo iz avtomobila in gredo pozdravit množico, čeprav se je to nedavno Macronu maščevalo. Seveda je to hinavsko, a hkrati neizbežno, saj jim koristi. Trump je šel še dlje, znižal raven komunikacije in se s tem približal svoji volilni bazi in ameriškemu jugu, konservativnemu neintelektualnemu ljudstvu, govoril v enakem jeziku kot oni, ker jih je skušal nategniti, da je eden od njih. A potem si ga videl na televiziji, kako je stal z dvignjeno glavo kot Mussolini. Po eni strani nas je skušal prepričati, da je ljudski človek, da ima stik z ljudmi, vsi so bili njegovi prijatelji, na odru pa je našopirjen kot pav imel zraven Melanijo, urejeno kot iz izložbe …
Vam je bila všeč, dokler je bila še v Sloveniji? Prav v času, ko je začela manekensko pot, ste bili pogosto opaženi z manekenkami.
Ženske obožujem, še posebej lepa dekleta. Seveda mi je bila všeč, ta njena ameriška avantura pa mi pušča mešane občutke. Ne morem je občudovati kot nekateri, češ, kako daleč je prišla. Ampak ni prišla daleč, ker je recitirala Prešerna in Baudelaira in brala Dostojevskega, ni prišla tja s svojo spretnostjo komunikacije, prefinjenim občutkom za posel in magnetično osebnostjo …
Od nekdaj ste navdušeni nad tehnologijo. Nas bo ta rešila ali ugonobila?
Morala nas bo rešiti, to je naše edino upanje, predstavlja pa tudi veliko nevarnost. In največja je, da se preveč zanesemo na digitalizacijo. Vse je v oblaku, vse je v elektronskih zapisih. Distribucija hrane, prevozi, bančništvo, vse je odvisno od nje. Predvsem je pri tem kritična distribucija hrane, ki je preveč odvisna samo še od bitov. Kaj če se res zgodi, da nam elektromagnetni pok v trenutku sesuje internetno mrežo? Kaj če začnejo države z digitalno virusno vojno? Za London mi je znan podatek, da je v tem primeru samo dva dni stran od lakote, če se sesujeta komunikacijski in bančni sistem. Samo za dva, tri dni ima zalog, da lahko preživi! Če se sesuje komunikacija v velikih mestih, so posledice nepredstavljive. A vseeno – znanost in tehnologija sta naše edino upanje. Moramo si znati znanstveno in tehnološko zamisliti vedno večje zahteve sodobnega sveta. Pa še to: v enem trenutku je logično, da se moramo preseliti v vesolje, zavladati. To je človeška, če že ne nujnost, pa vsaj želja in ambicija.
In kaj bi rekli na splošno za svoje življenje, imate posebne želje? Kaj vas osrečuje?
Skrbi me edino negotova prihodnost. Ko sem bil mlajši, o tem niti nisem razmišljal. Nekaj bom že, sem si rekel. Zdaj sem pa v takem položaju, da če v prihodnosti zame ne bo več nobene oddaje, ne bom mogel postati prodajalec v Hoferju, da bom preživel družino. To so seveda prazni strahovi, se bom že znašel. Še veliko možnosti je, kaj lahko počnem: učim, predavam, morda, če bo sila, bom postal žleht in si naredil svoj kult. Si bom že izmislil nekaj za prodajo in obljubljal večno zdravje in bioenergijo. Pred leti sem za šalo razmišljal, da bi ustanovil svojo religijo. Nekaj let za tem so res naredili vesoljsko zombi cerkev, čeprav le zaradi štosa in kritike Cerkve. Imam znanje o indijski filozofiji, včasih sem meditiral, tako da imam osnovo terminologijo in vem, v kateri smeri je treba nakladati, da bodo naivni ljudje to popapcali in sprejeli. Če bom res tako žleht, si bom pač rekel: Prav, če je folk res tako neumen, in kar nekaj jih je, potem so si sami krivi. To je davek na neumnost. Samo operem si roke!
Še meditirate?
Včasih še, kadar imam kakšne skrbi, ki jih je v življenju veliko, če imaš družino, hišo, posle. Takrat začutim potrebo, da se umirim in meditiram.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
