O vas sem prvič slišala pred več kot desetimi leti iz ust enega bolj simpatičnih ljubljanskih klošarjev Toneta O'Kralja. Kako sta se srečala in zakaj ohranjala stike?
Vedno sem rada dajala denar klošarjem in nisem ena izmed tistih, ki bi jih obsojala. Mislim si, da ima vsak od njih svojo življenjsko zgodbo, ki ga je pripeljala na cesto. Tone pa mi je bil kot pojava še posebej zanimiv, nekoč sem se z njim zapletla v razgovor na cesti in tako se je rodilo dolgoletno prijateljstvo. Ima zelo zanimivo življenjsko zgodbo, zgradil je nekaj hiš, ima več otrok, potem pa je vse pustil in se s kolesom odpravil po Evropi. Je zelo razgledan gospod. Nekoč mi je potarnal, da potrebuje računalnik, in ker smo takrat v službi (vodila je slovensko izpostavo multinacionalke Unilever, op. a.) odpisovali stare računalnike, sem mu enega priskrbela. Z možem sva tudi prispevala za njegovo operacijo oči, nazadnje pa sem z njim govorila v času karantene – poklicala sem v dom starostnikov v Radencih, kjer zdaj biva, in se me je takoj spomnil.
Je še vedno tako vedrega duha?
Ja, je. Najprej je bil strašno presenečen, da sem ga klicala. Prvič, ko bova na tistem koncu, ga bova z možem tudi obiskala.
Tone vam je gotovo hvaležen za prijateljstvo, prav tako pa je hvaležna in ponosna na vas Anita Ogulin iz Zveze prijateljev mladine. Botrstvo je vaša ideja, kako je vzniknila?
Sem otrok Kolinske, kamor sem prišla skoraj takoj po diplomi na ekonomski fakulteti in se tam ogromno naučila. Ko sem leta 2000 prehajala v multinacionalko, so se moji dohodki povišali in odločila sem se, da bom del sredstev vračala družbi. To je bilo tudi obdobje afer v humanitarnih organizacijah (Rdeči križ, Unicef) in pojavilo se je veliko nezaupanje. Denar sem želela dati konkretni osebi, a v svojem okolju nisem poznala nikogar, ki bi bil take oblike pomoči potreben. Vsi se namreč gibamo v nekih zaprtih krogih in ne vidimo tistih, ki pomoč potrebujejo. V Nedeljskem dnevniku sem spremljala rubriko Iskrica v žalostnih očeh in poklicala novinarko, ki je pisala te socialne zgodbe, ter ji povedala, da bi rada štipendirala nekega otroka. Tako sem prišla v stik s štajersko družino s tremi otroki, štipendirala sem jih deset let. Postali so trgovec, mizar in frizerka, in ko je prišla do poklica tudi najmlajša, sem svoje poslanstvo v tej družini zaključila. Ta moja desetletna izkušnja je bila ključna za koncept projekta Botrstvo.
Vedela sem, da je treba pomagati več slovenskim otrokom – to se je snovalo leta 2009, ko še nismo bili v ekonomski krizi, a so že bili starši, ki otrokom niso zmogli plačati počitnic na morju ali dodatnih zunajšolskih dejavnosti. To je bila tudi moja osnovna ideja: plačevati tisto dodatno, ne hrane. Potem sem na nekem dogodku pocukala za rokav Anito Ogulin in ji predstavila idejo. Ko Anita začuti, da bi lahko pomagala otrokom, je takoj za.
Naivno sem si predstavljala, da bo boter vedel, kateremu otroku pomaga, da bo do njega imel neposredni dostop, a so me ljudje iz humanitarnih vod poučili, da to ne bo šlo, saj lahko prihaja do zlorab tako na eni kot drugi strani ter hude stigmatizacije. Zato zdaj boter ve, kdo je otrok, pozna njegovo ime in starost, življenjsko zgodbo oziroma okoliščine ter približno s katerega konca Slovenije otrok prihaja.
Besedo o botrstvu ste potem začeli širiti s pomočjo svoje socialne mreže …
In nekje se potem ustavi. Zato mi je bilo hitro jasno, da brez medijev ne bomo uspeli. Zopet je vmes poseglo naključje – ali pa tudi ne – da sem na nekem novoletnem sprejemu srečala Natašo Zanuttini, urednico Vala 202. Nastalo je desetletno partnerstvo, veliko sodelovanje in podpora. V tem projektu so se poklopile energije: Anita Ogulin kot obraz humanitarnosti z vso svojo srčnostjo, na drugi strani vodilni radijski medij z vso podporo Jane Vidic in Nataše Zanuttini ter moji ideja, znanje in menedžersko vodstvene izkušnje. Gre namreč za vodenje malega podjetja, saj smo v desetih letih botrstva zbrali več kot 21 milijonov evrov. V projektu smo imeli 11.000 otrok, 9.000 botrov, ogromno transakcij. Bistvo projekta je, da boter daruje 30 evrov in toliko otrok tudi dobi, nič ne odbijemo za svoje stroške.
Ali otrok dobi denar na svoj račun?
Temu se poskušamo izogibati. Imamo različne družine, v nekaterih niti ne znajo ravnati z denarjem, tako da če se le da, gre denar neposredno na osnovne šole, kjer svetovalne delavke in psihologinje spremljajo otroka, ali na centre za socialno delo oziroma društva. Denar gre nekomu zanesljivemu, ki skrbi, da ima otrok nekaj od tega denarja.
Rešujete ljudi oziroma otroke, in kar je bistvo, ustvarjate prihodnost, ki je drugače ne bi bilo. Šola pogosto ni dovolj, otrok se pogosto najde v kakem drugem talentu.
Točno za to smo v okviru Botrstva ustvarili sklad Talenti, iz katerega plačujemo športne treninge (nogomet, gimnastika, ples …), spodbujamo glasbene, likovne talente. Za to starši nimajo denarja. Je pa pomembno, saj otroku pomaga pri dvigovanju samopodobe.
Četudi ne bo vrhunski pianist ali športnik na olimpijskih igrah …
Točno tako. Morda otrok ni najboljši v šoli, je pa na treningu ali v glasbi in se tam uveljavlja. Iz omenjenega programa izhaja veliko uspešnih zgodb. Ena od teh je glasbeno nadarjena deklica, ki je v glasbeni šoli igrala na izposojeni violini. Potrebovala je boljšo in k sreči smo za to izvedeli ter ji to omogočili, potem smo ji plačevali še ure. Ker je takšen talent, so se po srednji glasbeni šoli zanjo potegovali trije glasbeni konservatoriji iz tujine: Salzburg, Zagreb in Dunaj. Zdaj študira na Dunaju. Brez tovrstne pomoči ta deklica nikoli ne bi bila violinistka.
V Sloveniji je pod pragom tveganja revščine kar 41.000 otrok!
To je zelo visoka številka. Zopet se lahko lotimo obsojanja, ampak dejstvo je, da mnogi otroci živijo v nemogočih razmerah, in z botrstvom so te zgodbe prišle na plano. Radijka Jana Vidic pa je postala glas otroka, kar je ljudi izjemno ganilo. Odziv na te resnične zgodbe je neverjeten.
Vaša življenjska vloga je torej voditi – tako v tem projektu kot sicer na poklicni poti.
Malo mi je to bilo že položeno v zibelko. Predvsem v multinacionalki, v mednarodnem okolju, se izjemno veliko dela na razvoju ljudi, kadrov, ker se zavedajo vrednosti zaposlenih, timskega dela. Unilever me je naučil ogromno, tako na strokovnem področju kot o delu z ljudmi. Imeli smo zelo dobro izpeljane letne razgovore, začrtane karierne poti zaposlenih, določanje kompetenc posameznika in kompetenc, ki jih mora izboljšati, načrtovali smo izobraževanje za posameznike – vse to v letih med 2000 in 2008. V Slovenijo vse to prihaja s prevelikim zamikom. In mene so prav trenirali v vodenju, razvijanju vodstvenih kompetenc, načinu komunikacije, timskem delu. To je bil moj največji kapital.
Pri vodenju ste se 80 odstotkov ukvarjali z ljudmi, z odnosi! To me je precej presenetilo.
Absolutno. Za dobrega vodjo je ključno, da ima rad ljudi, da se lahko z njimi ukvarja, saj bodo le tako dali od sebe največ. Ključen je tim, timsko delo, saj sama ne znam in ne morem narediti vsega. Tako v Unileverju, nato Drogi Kolinski in Mercatorju, kjer sem zaključila kariero kot pomočnica predsednika uprave, je v sejni sobi z velikimi črkami pisalo: Nihče ni popoln, tim pa je lahko. In ta napis je tudi v sejni sobi Zveze prijateljev mladine Moste-Polje.
Ste v teh letih ugotovili, da je človek nedoumljivo bitje ali da nas je lahko pogruntati?
Mislim, da nas je lahko pogruntati. Ključno sporočilo pa je, da je vsak v nečem dober, a ni nujno, da to tudi počne. Iz človeka moraš potegniti znanja in kompetence, v katerih je najboljši. Potem bo dal največ od sebe. Kljub vsemu učenju mislim, da je dober vodja rojen. Del teh kompetenc prineseš z genetiko. Sicer pa, zakaj bi bili vsi vodje? Pri nas se množično dela napaka, da odličnega strokovnjaka postavimo za vodjo, in ker ne zna voditi tima, se zgodi kolaps. Na tak način pogosto uničimo strokovnjaka, saj če je človek neuspešen kot vodja, se takoj zaznamuje tudi kot na splošno neuspešen.
Ob vsem tem se ponuja vprašanje: v politiko pa ne bi vstopili?
Niti slučajno. Sem preveč neposredna in netaktična v reakcijah, pa še kakšen razlog bi lahko našli. To, da vedno poveš, kar misliš, ni vedno dobro.
V Unileverju smo izvajali odlično metodo 360 stopinj odziva – kjer na določena vprašanja dobiš vsako leto odgovore in mnenje o sebi. Od svojega nadrejenega, sodelavcev in podrejenih. Pri tem sem se obrusila in naučila, da ni vedno modro spontano in neposredno odreagirati, že govorica telesa oziroma izraz na obrazu me je pogosto izdajal. To so mi namreč pogosto očitali. Prepričana sem, da se me po tem številni sodelavci spominjajo v negativnem in pozitivnem smislu.
Sprva pa ste želeli postati novinarka.
Da, a se starši s študijem novinarstva niso strinjali, saj takrat to ni bil najuglednejši poklic. Potem sem se vpisala na ekonomijo.
Se vam zdi, da so imeli starši prav, ali ste do njih čutili kakšno zamero?
Vpisala sem se na ekonomijo, ker pa sem bila od nekdaj malce uporniška, sem brez vednosti staršev poslala prošnjo na RTV. Tam so me preizkusili in dobila sem štipendijo. Že prvo leto fakultete sem opravila obvezno prakso v dnevnoinformativnem programu TV Slovenija in ostala tam štiri leta kot dežurna novinarka. Tako da sem del te svoje želje oddelala. Ravno dovolj, da sem spoznala, da je to izjemno težek poklic brez točnega urnika. Potem sem tik pred diplomo že imela prvega otroka in se odločila preiti v mirnejše vode.
Se je pa verjetno tudi delovnik v gospodarstvu, sploh na vodilnem položaju, izkazal za nič kaj prijaznega?
Ena najboljših odločitev naju z možem je bila, da sva imela otroke mlada. Prvemu sinu je kmalu sledil drugi. In oba otroka sta prva leta odraščala v socializmu, ko je bil moj delovni ritem vseeno drugačen, kot je danes. Doma sem bila ob treh popoldne, doma ti niso zvonili telefoni ali čakala elektronska pisma – nisi bil ves čas priključen na vse. Vse skupaj je bilo bistveno lažje in imela sem razumevajočega moža in starše, ki so mi pomagali.
Kako je bilo mogoče, da so kljub temu podjetja delovala? In kako ste bili lahko vi kot vodilni kader doma v spodobnih urah?
Tudi sama se to sprašujem. Konkurenca je bila manjša. Današnji tempo je pogojevan s konkurenco, z bojem na trgu in nenehno rastjo, profitom. Dokazovati se moraš osebno in kot podjetje na trgu – in to je brutalno. Zdaj je res hudo. Ko sem bila na vodilnih položajih, sta bila otroka že samostojna, veliko lažje je bilo zvečer delati za računalnikom, odgovarjati na pošto, pripravljati predstavitve, odhajati na mnoge službene poti … Danes mi je žal za marsikatero mamico, saj zapostavljajo svoje kariere. Zelo težko je loviti ravnotežje med poslom in družino.
Prepletanje zasebnega in poklicnega je zelo pomembno – če ima nekdo probleme doma, tudi v službi ne more biti učinkovit, to ste nekje že dejali.
Tako je. In zopet bom omenila multinacionalke, ki so že pred desetimi leti govorile o ravnotežju med zasebnim življenjem in delom. Zelo se je poudarjalo, da si morajo ljudje vzeti čas tudi zase in za družino. Tudi pri nas se večja podjetja vse bolj zavedajo tega. Vsi imamo kdaj težave, saj pridejo bolezni, nastopijo vzgojni problemi – to obdobje je treba prebroditi in zaradi tega te morajo v službi tudi razumeti. Ampak tega je danes veliko manj kot včasih.
Ker ste delali s toliko blagovnimi znamkami, moram vprašati še tole: bili smo ponosni na mnogo slovenskih blagovnih znamk, razmišljamo o tem, kaj vse je bilo naše, a zdaj nič več. Domnevam, da na te »izgube« gledate povsem drugače kot navadni državljani, ki se na to odzivamo zelo čustveno.
Na to gledam popolnoma drugače. Živimo v globalnem svetu, kjer lastništvo ni tako pomembno kot to, da je lastnik dober, da razvija podjetje, blagovne znamke in skrbi za zaposlene. Še vedno mislim, da so Cocta, Donat, Barcaffe, Čokolešnik, Zlato polje, Maestro, Argeta slovenske blagovne znamke, samo lastniki so od drugje. Vse omenjene blagovne znamke so dobre, saj so na vseh prodajnih policah, potrošniki jih lahko kupijo, nenehno se razvijajo. Droga Kolinska oziroma zdaj Atlantic Grupa je ohranila vso proizvodnjo v Sloveniji, raste, se širi, blagovne znamke so prepoznavne regionalno in globalno. V čem je problem? Jaz ga ne vidim.
Fructal je bil v zelo slabi koži, danes je to cvetoče podjetje, kot je bilo nekdaj, ne glede na to, da je lastnik iz Srbije. Enako lahko govorimo o Palomi, Radenski, obeh pivovarnah in še bi lahko naštevali.
Ste kdaj razmišljali o tem, kakšna je vaša vloga v svetu?
Sem, pogosto. Verjamem v usodo in nekaj, kar je že vnaprej določeno. Mislim, da je moje poslanstvo v tem življenju pomagati drugim. Seveda sem delala tudi napake – verjamem, da nekaj ljudi goji zamere do mene, saj če si na tako visokem položaju, je to neizbežno. Ne morejo te imeti vsi radi. To moraš sprejeti, saj moraš dajati tudi odpovedi, pogosto sporočati neprijetne novice in to ni lahko, ampak je bilo zaradi sprememb na trgu neizbežno. Sem pa vedno podpirala ljudi, ki so odprti, pošteni, delavni, sposobni.
Zelo mladi ste izgubili brata. Kako zelo vas je to zaznamovalo?
Stara sem bila 31 let, on pa je bil štiri leta mlajši, umrl je za rakom, zelo na hitro. Bila sva zelo povezana in to te zaznamuje za vse življenje. Ko danes gledam nazaj, se zavedam, da me je to utrdilo. Takrat sem morala biti močna. Za obdobje njegove bolezni in kasneje s starši sem morala biti močnejši del družine. Bratove smrti nisem imela časa odžalovati in mislim, da mi je to pustilo posledice. Menim, da poteka proces žalovanja vse moje življenje. Take zgodbe zaznamujejo družino, a naredilo me je močno, zaradi česar sem mogoče lažje izpeljala marsikaj drugega.
Kakšna je vaša želja za Botrstvo v prihodnosti?
Idealno bi bilo, da nekoč ne bi bilo več potrebno. Nekateri so me vprašali, ali ni botrstvo potuha državi, jaz pa besede potuha ne maram. Ne gre za potuho, bi pa res za to morala poskrbeti država. Bojim se, da vedno bolj padamo v birokratizacijo, centri za socialno delo so zasuti s papirji, za teren nimajo časa in ne poznajo razmer tam. Dokler pa je tako, kot je …
Boste z veseljem popravljali to, česar državi ne uspe?
Točno tako. Ljudje Botrstvu zaupajo, ker jasno komuniciramo, delamo z minimalnimi stroški. Že pred leti smo uvedli zunanjo revizijo projekta, kot jo imajo vsa podjetja. Zdaj je revizija vpeljana tudi za celotno delovanje Zveze prijateljev mladine Moste-Polje. To nam in donatorjem daje zagotovilo, da delamo pravilno.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
