Iz sramežljivega in zaprtega koroškega dekleta se je preobrazila v svetovljanko, ki se je predvsem zaradi stika z Italijani in njihovo neposrednostjo začela počasi odvijati iz kokona nekomunikativnosti. Najbrž po slabi vožnji nikoli ne bo sposobna nasmejana stopiti pred novinarje, je prepričana. Še vedno je občutljiva, a veliko bolj trdna in zrela kot pred leti, ko so jo mediji hudo ranili. Rana se je celila izredno dolgo.
Ljudje jo na belih pobočjih s tistimi trdimi količki zelo pogrešajo, ona pa v Gorici, kjer živita s partnerjem Andreo Massijem, zelo pogreša svoje koroške prijateljice in najbližje. Predaleč so moje ljube osebe, in kadar se mi zahoče kavice s prijateljicami, jih nimam na dosegu roke, je povedala s potrtostjo v glasu. Eno leto premora bo izkoristila za pisanje diplome in opazovanje sveta okoli sebe. Bila je sproščena, nasmejana, prijazna in zelo lepa. Topla dama.
Vam je uspelo v napornih letih profesionalnega športa, ov tako silovitih vrhovih, kot ste jih dosegli, ohraniti najboljšo prijateljico ali celo dve iz mladosti?
Sem ohranila, saj sem to namenoma počela. Ko najdeš nekoga, ki te pozna in podpira toliko časa, je zelo dragoceno. In lažje je negovati že vzpostavljene vezi kot vzpostavljati nove. To sem vedno počela, saj potrebuje vsak odnos neki vložek – tudi prijateljstvo. S tistima dvema najboljšima prijateljicama smo vedno ohranjale stike in sta mi zelo blizu. Kadar gremo na kavo, se v trenutku zaklepetamo.
Pa se jima lahko res popolnoma odprete in poveste vse?
Ja, precej. V zadnjem času sem postala veliko bolj odprta, tako in tako pa se ve o meni toliko, da sta že iz medijev obveščeni, kaj se mi dogaja. Bolj sem jaz tista, ki ne ve, kaj se dogaja njima.
Je imel na vas s svojo odprtostjo in neposrednostjo pomemben vpliv tudi Andrea (Massi)?
Zagotovo je veliko vlogo pri mojem odpiranju imel tako Andrea kot okolje, v katerem živim. Italijani so veliko bolj odprti, komunikativni, in odkar sem v Gorici, se družimo z njegovimi prijatelji, ki se veliko pogovarjajo, nimajo težav z nobeno temo. So topli, dobronamerni, pozitivni, veseli, in ob vsaki skupni večerji se je debatiralo še pa še. Od začetka sem bila pri tem zelo utrujena, saj tega jaz, ki sem iz Črne prišla zaprta, sramežljiva in nekomunikativna, nisem bila vajena. Na trenutke sem nekomunikativna še zdaj, z izjemo intervjujev, ko se prav prisilim, da govorim. (smeh) Taka sem pač po značaju, vendar sem se zelo spremenila, tako da bolj povem, kar mislim. In pri tem mi je zagotovo veliko dal italijanski jezik. Da si to, kar si, in se sprejemaš takega, kot si. Ter to tudi poveš. Seveda ima taka neposrednost tudi slabe plati, saj te zato ne dojemajo vsi kot krasnega, a se mi zaradi odkritosti zdi, da se lahko bolje izražam kot prej.
Novinarji so vas večkrat označili za malce posebno, celo muhasto. Previdno so delali z vami, saj niso vedeli, ali jim boste kaj zabrusili, jih kam poslali. Zdi se mi, da vas je tako obnašanje delalo še zanimivejšo. Ste bili vedno taki ali ste se morali naučiti skrivati čustva, morda zadnje čase tudi kaj požreti, češ, smeh je za TV-kamere nujen?
No, malo sem se že naučila, da moram biti v cilju pač na razpolago, a se do konca kariere verjetno nikoli popolnoma ne bom mogla naučiti, da bi se ob slabem rezultatu v cilju lahko smejala in debatirala z novinarji, kaj je bilo dobro in kaj ne. Predvsem se vidim kot nekoga, ki pokaže, kar čuti v tistem trenutku. Ali je to veselje, žalost ali to, da ti gre nekdo na živce, nekdo drug pa ti je všeč. To je del življenja in jaz to pokažem. Logično je, da se nekomu, ki mi ni všeč in mu to tudi pokažem, moja neposrednost ne bo zdela fajn. Ampak to so moji občutki, ki sem jih kazala, in novinarji so z vso pravico povedali, da sem kdaj muhasta, da nočem dati intervjuja in podobno. Dejansko sem občutljiva, stvari se me dotaknejo, in to se tudi vidi – ljudje me precej z lahkoto berejo. Mislim pa, da ljudje najbolj cenijo spontanost. Zdi se mi pomembno, da v določenih trenutkih pokažeš, kar čutiš. Hkrati pa je že šport tak – ne moreš se pretvarjati in tlačiti čustev. Le tako lahko napreduješ in greš v zastavljeno smer. Če pa kopiraš in delaš samo po navodilih drugih, te to takoj ovira pri razvoju in ne boš dosegel takih rezultatov, kot bi jih lahko, če bi izhajal iz sebe.
Pa tudi naporno se je neprestano pretvarjati, potvarjati čustva.
Absolutno. A sem tudi to počela nekaj časa in me ni pripeljalo daleč.
Športniki ste po prvih uspehih nenadoma vrženi pred kamere in mikrofone – vas sploh kdo pripravi na komuniciranje z mediji?
So nas, imeli smo eno uro takega izobraževanja, na njem so nas opozarjali, kaj naj delamo. Pri meni je bila prva tema moj koroški naglas, ki naj bi ga odpravila oziroma naj bi se mu izogibala. Po mojem se ta sploh ne sliši več – zdaj me zafrkavajo, da govorim koroško z italijanskim naglasom. Name zelo močno vplivajo izrazi iz okolja, v katerem sem dlje časa, in če so mi všeč, jih takoj »pojem«. Kadar sem na Koroškem ali pa imam pred sabo sogovornika s tistega konca, pa začnem takoj uporabljati koroške izraze. Glede medijev je bila moja največja šola, ko sem prišla iz Črne vsa sramežljiva in prestrašena, vržena pred vso Slovenijo – kar naenkrat te začno vsi prepoznavati, pisati o tebi, in to so velike stvari. Takrat nisem imela prave zaščite in zgodile so se mi stvari, ki jih ne bi privoščila nikomur. Ne vem, ali se spomnite, ampak pojavile so se fotografije, na katerih naj bi bila popolnoma razgaljena. Čeprav to nisem bila jaz, šlo je za fotomontažo, je bilo že prepozno. Ko gre taka stvar enkrat ven, je ne ustaviš več – sploh v obdobju interneta. To je bila največja šola v odnosu do medijev. Takrat sem jih zaradi te izkušnje precej zasovražila in sem imela nekaj časa takšen odnos do vseh. Rekla sem, da se bom s tem ukvarjala, ko bom imela čas in bom nehala s kariero, ampak zdaj je od tega preteklo že toliko časa, da je te dogodke nesmiselno pogrevati. ZDAJ zame ni problem govoriti o tem, vendar sem se čez to prebijala res veliko časa. Take stvari te spremenijo – postaneš previden, s kom se pogovarjaš. Problem je, da se te take reči v razvoju še bolj dotaknejo. Že za odraslega je hudo, če pišejo neresnice o tebi, ko pa si mladostnik, je to res popolnoma nepošteno do tebe – v medijih kot javna oseba nimaš prave zaščite. Nihče pa te ne uči najpomembnejšega: spontanosti – bodi to, kar si. To bi moralo biti poudarjeno! Če si Korošec, govori koroško, če si Primorec, pač reci alora … Seveda so izjemne, uradne priložnosti, ko se boš potrudil govoriti brez naglasa. Tako je kot v šoli: rečejo ti, kaj vse se moraš naučiti, in pika. Ja že, ampak kako si pri tem razvijal svojo osebnost, je pa drugo vprašanje.
Namignili ste, da bi pri usmeritvah lahko pomagali novim rodovom smučarjev oziroma športnikov. Bi jih lahko učili zmagovalne miselnosti?
Tako in tako že nenehno dajem kakšne informacije v javnost – takšne, za katere mislim, da so za mlade dobre in se lahko z njimi poistovetijo. Tako je tudi z novim projektom, energijsko pijačo Win energy, ki so si jo zamislili v podjetju Vama Trade iz Nove Gorice. Želeli so si športnika, ki bi se poistovetil s tem izdelkom. Sprva sem bila skeptična, saj pred tekmami po navadi nisem pila tovrstnih pijač, razen v redkih primerih. Potem pa sem začela razmišljati širše in ugotovila, da s podporo temu projektu lahko prenesem pozitivno sporočilo. Ne bom zavajala in rekla, da boste s požirkom te pijače postali zmagovalec, menim, da je zgolj pozitivna energija v športu tista, ki te lahko pripelje do najvišjih mest in je nujno potrebna. Nihče še ni zmagal iz sovraštva. S takimi sporočili že dajem določene smernice mlajšim rodovom.
Bi vas zanimala v prihodnosti strokovna funkcija v Slovenski smučarski zvezi? Kaj bi bilo treba spremeniti, da bi bilo več Tin Maze?
Dokler se medijsko pojavljam, imam možnost spregovoriti o stvareh, o katerih sicer ne bi mogla, in to širšemu krogu ljudi. Osebno bi mi morda bilo v interesu sodelovati s kakšnim tekmovalcem na bolj individualni ravni – na poti na vrh, biti ob njem ves čas. Če bi v njem videla potencial, bi mi bilo to zagotovo v veselje. Smučarski zvezi letos pomaga Andrea in tudi sama posredno sodelujem pri tem, saj se veliko pogovarjava.
Pri vas obstaja nevarnost, da vas »ugrabi« kakšna tuja ekipa.
Ja, seveda. Ne osredotočam se samo na Slovenijo, kjer je zadeva kompleksna – več različnih meni žal nenaklonjenih dejavnikov. Letos sodelujem s Stöcklijem in Milko, in že oni imajo precej tekmovalk, za katere se počutim kot nekakšen mentor – morda zanje celo bolj kot za kakšnega domačega. Čeprav sem največ časa preživela prav z našimi fanti letos spomladi in mislim, da jim je bilo v veliko veselje. Mlajšim tekmovalcem res ogromno pomeni, če si lahko izmenjamo informacije in da nekaj vložiš v delo z njimi. Ko sem kot mlada tekmovalka lahko gledala Špelo Pretnar in Urško Hrovat, sem imela ob tem prav velike oči in potrebovala sem to. Prenašanje svojih spoznanj in izkušenj na druge je lepo delo.
Za katero smučarko pa zdaj navijate?
Za vsako posebej. Pri športu se najbolj boriš s samim sabo in vsaka vožnja je zgodba zase. Če lahko oni v tistem trenutku zmagajo v sebi, ne proti drugim, je to napredek. Navijam za tiste, ki napredujejo, in za tiste, ki jim je težko, pa vseeno nekaj naredijo. Smučanje je individualen šport – kadar si na startu, si sam, in točno vem, kako je tam gor. Takrat niso pomembni drugi, takrat ni pomembno, ali kdo navija zame ali za Lindsey – takrat imam borbo s sabo, da pridem dol. Zato si vsak po svoje zasluži spoštovanje.
Pred vašim nastopom, še posebej v drugih tekih, smo si pred televizijo grizli nohte, nekateri so bili celo tako živčni, da niso zdržali pred sprejemnikom. Kako pa ste se pred startom z napetostjo spopadali vi?
Mislim, da je to zato, ker me večina gledalcev ne pozna v celoti. Jaz vem, da bom iz sebe iztisnila to, kar bo na koncu najboljše zame. Gledati tekmovalca, ki ti je pri srcu, je res težko, zato trenersko delo zadnje čase še posebej cenim. Prav zaradi takih hudih situacij se nočem lotiti tega posla in spoštujem vse trenerje, ki so delali z mano in se živcirali zaradi mene. Zame ni tako stresno, kot si mislite. Jaz sem tisti akter, ki vem, kaj lahko naredim in kaj bom naredila. Neki gledalec je do začetka tekme delal nekaj drugega, jaz pa sem se na to pripravljala že od 4. ure zjutraj, ko sem vstala, tekma je ves dan v moji glavi, naredim svoj program, veliko ogrevanja in toliko ponovitev, da je na startu pred mano »samo« še vožnja.
Res drži tisti že velikokrat slišani rek, da je vse v glavi?
Vse je zelo povezano. Glava in telo. Zato je moj najtežji del sezone poletje – takrat si gradim bazo, delam stvari, ki jih ljudje ne vidijo. Količina in intenzivnost poletnih treningov sta tako zahtevni (vsaj pri našem sistemu dela), da so zimske tekme pravzaprav lahke. Trening naj bi bil napor, tekme pa so samo še šov, užitek.
Je smučanje oziroma vrhunski šport pretežno moški svet, tudi okrog tekmovalk? Okoli vas so bili sami moški, z izjemo fizioterapevtke Nežke Poljanšek nekaj časa.
Vrhunski šport je nasploh moška stvar, res. Tako da moramo biti ženske, ki se gremo to, malce moški tipi, če hočemo biti uspešne. Tisto pretirano občutljivost, ki je značilna zame, moraš kdaj pozabiti in biti precej hladen pri tem, kar delaš. Sicer pa je smučanje samo po sebi precej moški šport, saj morajo trenerji na proge nositi šope kolov (20 kg), vrtati luknje v progo zanje – to so moška dela, že sam vzpon na ledenik je naporen. Tako da res prevladujejo moški, razen pri fizioterapevtih, kjer imajo ženske v ženskih ekipah veliko vlogo, saj potrebuješ neko protiutež. Zadnje čase sem imela fizioterapevtko, in to me je res razbremenilo. Čeprav sem vedno znala uživati v moški družbi, sem zadnje čase vedno bolj potrebovala žensko družbo; opažam, da starejša ko sem, bolj jo potrebujem. Kot otrok sem bila zelo fantovska, delala sem vse, kar so počeli fantje, bila sem zelo tekmovalna. Ampak če si ves čas z moškimi, ne neguješ ženske plati; če te nenehno obdajajo moški, ne moreš odpirati ženskih tem, saj kakorkoli se že trudijo, ne razumejo vsega. (smeh) Pa saj nekaj časa ti še gre, ampak čez čas vidiš, da res potrebujemo druga drugo. To spoznanje mi je predvsem zadnji dve, tri leta koristilo.
»Iz Črne sem prišla vsa sramežljiva in prestrašena, vržena pred vso Slovenijo – kar naenkrat te začno vsi prepoznavati, pisati o tebi. Takrat nisem imela prave zaščite in zgodile so se mi stvari, ki jih ne bi privoščila nikomur.«
Dejali ste, da so vam prav stresni trenutki v karieri največ dali. Kaj ste spoznali o sebi – da nimate omejitev, da ste dosegli vse, kar se da?
Naredila sem res nekaj izjemnega, predvsem tisto sezono rekordov. Še zdaj sem presenečena sama nad sabo, kako mi je uspelo držati tak ritem, s kakšno lahkoto sem to odsmučala. Da prideš do tega, moraš čez veliko ovir, in še vedno jih ni dovolj – ko se spravljaš do meje, ko ti glava pravi ne, pa utišaš ta glas v sebi in narediš – ker to moraš. In ko to zanikaš kakšnih dvestotisočkrat, je kar utrujajoče. Nisem mogla več, zato sem si zdaj na koncu rekla: saj si zmagala, umiri se malo.
So stresne trenutke razbijali tudi pogovori z Andreo o povsem drugih rečeh?
Na treningu je stoodstotno osredotočen in zahteva maksimum, po treningu pa me je znal razbremeniti z govorjenjem o različnih temah. Je zelo razgledan, ve ogromno stvari, tako je na primer začel govoriti o drevesih, o zgodovini (sicer me ne zanima) … Pomembno je bilo, da je govoril nekaj drugega. Všeč mi je, da ni obseden s treningom, in zna izklopiti. Tega ne morem reči za mnoge trenerje, ki še po treningu debatirajo o njem. Zadihaj, govori o čem drugem!
Kaj novega pa ste o drevesih izvedeli od Andree?
Oh, ne samo o drevesih, tudi o travah, kaktusih in drugih rastlinah – vse to imamo doma in on za vse skrbi, saj to obožuje. Vsakič, ko pride kdo na obisk, sprašuje, kdo nam ureja vse to rastlinje. Nekdo nam seveda ob odsotnosti pomaga pri zalivanju, ker na Primorskem brez zalivanja vse propade. Sicer nimava vrta, imava pa precejšen del, kjer so v veliki večini kaktusi – ker preživijo dlje časa brez vode. Veliko sva odsotna in je to najbolj priročno. Andrea obožuje vrt, naravo in drevesa, zato imava travo v nulo urejeno, listje pograbljeno. Njemu hiša ne pomeni toliko kot drevesa okoli nje. Pred kratkim so se zaradi močne burje podrla tri, zares lepi bori, in je bila kar tragedija.
Del vaše kariere je tudi vajin odnos, ste dejali. Sta pa imela res eno tako pravo pripravo na zakon! Slišala sem, da če se katera od športnic zaplete s trenerjem, naj bi se to sodelovanje čim prej nehalo. Bi lahko funkcionirali s partnerjem nekje daleč od sebe?
Ne, ne bi mogla. Zato pa sem imela vedno nekoga iz okolice, kjer sem se gibala; nikoli nisem mogla razviti odnosa z nekom, s katerim se ne bi videvala. Zame je bilo to, da sva lahko bila z Andreo skupaj, pomembno. Selili smo se iz kraja v kraj, domov si tako rekoč sploh nisva več želela, ker sva bila drug ob drugem in nisva imela potrebe iti domov, tako kot večina trenerjev, ki ima doma družino. Zato je bilo težko najti ljudi, ki so bili pripravljeni biti neprestano z nami naokoli.
V znani ameriški televizijski seriji je glavni protagonist svoji ljubezni dejal: ti si moj dom.
Točno to. Kadar sem bila ob njem, sem se počutila doma. Kadar greva zdaj vsak po svoje, je prav čuden občutek, češ kje pa si. Ampak prav prija, ker malo pa se vseeno nasitiš drug drugega, saj je biti 24 ur neprestano skupaj tudi naporno.
Zdi se mi, da je ena vaših velikih zmag tudi to, da ste ohranili svoje zdravje. Kako vam je to uspelo?
To je največja zmaga. Naj najprej potrkam po lesu. Veliko vlogo ima najbrž moj strah pred padci – že od malega se jih bojim. Tega si nisem dovolila, četudi sem zaradi tega smučala 40 odstotkov počasneje. Strah me je bilo pasti, ne vem, zakaj. Ko sem imela dve leti, me je oče dal v sneg, da bi mi pokazal, da padec pač ni nič takega. Ni me prepričal. Ne vem, od kod izvira ta strah. Poškodb ne dopuščam, zato sem letos, ko je poškodovanih toliko smučark, že pomislila oziroma se sprašujem: ali res nimate občutka, kje je meja, koliko ste utrujene, kaj se vam dogaja, da se ne morete prej ustaviti? Prav jezna sem. Jaz sem bila res previdna, ker v smučanju se hitro kaj zgodi. Nepredvidljive situacije in reakcije, agresiven sneg, koleno ti lahko obrne v trenutku, tako da sem potrebovala veliko ogrevanja in ponovitev, da sem se počutila varno. Morda sem tudi zato potrebovala toliko let, da sem si upala v smuku tako smučati in se prepričati, da sem na smučeh stabilna.
Kar nekako samoumevno je postalo, da v paket z vrhunskim smučanjem sodijo tudi te silovite, strašne poškodbe.
To je narobe. Zadnjič sem nekega šestletnega fantka, ki je skakal in si že obrnil nogo, prav okarala in mu precej ostro rekla, da se mora bolj paziti. Ne vem, ali sem samo jaz tako previdna ali se drugi ne zavedajo resnosti poškodb, češ, bodo že zdravniki uredili. Pozabljajo na previdnost. Ali se ne bojijo bolečine?
Če bi mi kdo rekel, naj dam svojega otroka smučat, bi me bilo strah: prvič, od kod bom dobila denar, drugič, vrhunski šport je postal katastrofa za telo. Kaj bi takemu staršu rekli vi?
Za preventivo pred poškodbami lahko starši največ naredijo s tem, da poskrbijo, da so otroci fizično dobro pripravljeni, da gredo teč, trenirajo, delajo trebušnjake, da imajo dobre trenerje. Da ne začno prehitro s fitnesom, ampak postopoma, spoznajo različne podlage snega, ne da gredo takoj na proge; da se učijo, doživljajo različne situacije, da pri otrocih ne delajo kvalitete, temveč gradijo osnovo, da se prepreči poškodbe, ki se dogajajo ravno zato, ker so nekateri mladi zelo sforsirani in z nepravilno fizično pripravo.
»Moj najtežji del sezone je poletje. Količina in intenzivnost poletnih treningov sta tako zahtevni, da so zimske tekme pravzaprav lahke.«
Po vsem, kar ste doživeli, bi usmerili v smučanje svojega otroka?
Zakaj ne? Smučanje je zelo lep šport in vsak šport je koristen; otroci morajo početi čim več stvari. Mislim, da je pomemben razvoj in čim več igre: na snegu, odbojke, nogometa, gimnastike, tenisa, igranje klavirja …
Seveda smo brali zapise, da si želite postati mama in da je to povsem normalno. Če bi res v tem letu premora postali mama, vaša vrnitev ne bi bila več vprašanje?
Res je. Ni pa čisto res, da je v tem športu popolnoma nemogoče združiti materinstvo in aktivno kariero – so tudi že bili primeri. Kje pa je problem? Ogromno je potovanj, že tako je ogromno prtljage, z otrokom pa bi je bilo verjetno še več; potem bi bilo treba imeti še varuško … Dalo bi se že, vendar je kaj takega za ženske bistveno težje kot za moške.
Kje se vidite čez leto, dve, morda pet?
Upam, da bom imela družino in nekaj stvari, ki me bodo veselile. Ne potrebujem veliko. Ljudi, ki jih imam rada, in oni mene.
