Kot navihano deklico smo jo, trinajstletno, prvič videli v oglasu za pijačo naše mladosti in odtlej je simpatična televizijska voditeljica in igralka, z diplomo ekonomske fakultete, v medijih in pred kamerami. Kljub velikanskemu uspehu Katarina ostaja trdno na tleh in v Sloveniji. Decembrske dneve preživlja na turneji z novo predstavo, katere režiser je tudi zanjo zelo pomembna oseba – Lado Bizovičar, o prihodnosti pa, zaradi vraževernosti, raje ne razpravlja.
V mladih letih zaprisežena alternativka ste postali prva in edina Slovenka, ki vam je zares uspelo v filmih najvišjega ranga. Kdaj ste sami pri sebi ugotovili, da ste tako rekoč zvezda, in kakšen je bil za vas ta trenutek?
Vsa ta fama ni pomembna za srečo. Zame je najpomembneje, da lahko delam in se ukvarjam s tem, kar me veseli. Sicer se po medijih preganjam že od svojega trinajstega leta, tako da sem nekako rasla s tem, da me ljudje prepoznajo. Ne, nekega prelomnega trenutka ni bilo. Bolj se smatram kot »work in progress«.
Na katerega je vaš Lado (Bizovičar op. a.) bolj ljubosumen, na Ala Pacina, Leonarda DiCapria ali Matthewa McConaugheyja?
Haha, Lado me zelo spodbuja in je vesel zame. Občasno tudi on pride na kakšno snemanje in se običajno zelo dobro ujame z igralci in ekipami.
Je Leonardo DiCaprio tudi zasebno tako privlačen, kot je v filmih?
Je zelo karizmatičen, šarmanten in zabaven.
Ste za hojo po rdeči preprogi v visokih petah morali kaj vaditi?
Ne, hoje v petkah sem vajena. Je pa res, da imam v vsakodnevnem življenju večinoma čevlje brez pete. Ker tako hitreje pridem od točke A do točke B.
Kaj od vsega, kar se vam zadnja leta dogaja, štejete za svoj največji uspeh?
Da lahko delam tudi na tujih trgih, ne samo v Sloveniji. Da si lahko širim obzorje, spoznavam nove ljudi, dobivam nove izkušnje, rastem. Da vem, kaj si zares želim, da vem, ob kakšnih ljudeh sem srečna, da vem, da je prav, kadar zaupam sama sebi.
Kako je vse skupaj »porušilo« ali spremenilo vaše dosedanje življenje?
Porušilo se ni nič, na zunaj pa se tudi ni kaj dosti spremenilo. Se je pa veliko spremenilo v meni, na znotraj. Pozitivno! Recimo, da sem končno dobila malo več samozavesti. V sebi sem končno bolj mirna, osredotočena. Najbrž je to povezano tudi z leti. Nepomembne stvari, ki so mi še pred leti kravžljale živce, me danes ne spravijo s tira. Lažje ločim zrno od plevela ... Hm, težko je razlagati notranje občutke.
Zanimivo je, da ste pravzaprav diplomirali na ekonomski fakulteti, še prej pa ste bili zelo pridna učenka na bežigrajski gimnaziji. Vas je snemanje oglasa za pijačo naše mladosti po naključju vrglo v svet filma in bi se drugače sedaj ukvarjali s posli, trgovanjem in podobnim, ali vas je ves čas vleklo v ta svet?
Ja, že kot dekletce sem želela delati TV-oglase. Veliko sem risala in pisala, bila sem bolj umetniški otrok. Pa vedno sem rada nastopala. Zaradi sodelovanja pri plesni skupni Mojce Horvat sem dobila cockto, zaradi cockte povabilo na avdicijo za TV-film Peklenski načrt in tam sem začutila, da je to moj svet. Razmišljala sem o študiju na AGRFT, a sem se odločila, da grem na ekonomijo. Mislim, da si pri 18 letih absolutno premlad, da bi se suvereno odločil, kaj želiš. Bila sem precej zmedena, na katero fakulteto naj grem. Na bežigrajski gimnaziji se je večina dijakov odločala med ekonomijo, pravom ali medicino. Tudi to je vplivalo name. Ampak mi ni žal, sem ponosna diplomantka ekonomske fakultete. Sem pa diplomirala s temo tržno komuniciranje slovenskega filma –da sem nekako povezala študij s tem, kar me je zares zanimalo.
Vsem nam je jasno, da je dobiti vlogo v hollywoodskem ali filmu najvišjega ranga strašansko težko. Koliko avdicij ste pravzaprav morali narediti doslej?
Doslej sem imela že veliko avdicij, jih ne štejem več. Res pa se mi včasih zdi, kot da igram na loteriji (smeh). Vloge v visokoproračunskem filmu s svetovno znanimi igralci ne dobiš vsak dan.
Na vseh teh avdicijah in snemanjih menda sploh niste imeli nobene treme. Večina nas bi, na primer ob Alu Pacinu, zmrznila od razburjenja. Ali vas je sploh česa strah?
Seveda me je. Strah me je drugih stvari, da se kateremu od mojih bližnjih kaj zgodi ali da kateri zboli ... Pri poslu pa je tako, da je ob koncu dneva to samo služba, samo projekt. Življenja ne bo konec, če avdicije ne naredim.
Je tudi to ena od skrivnosti vašega uspeha? Nekoč ste dejali, da je svetlolask z modrimi očmi na milijone.
Kaj pa vem. Mogoče pomaga to, da se ne jemljem preresno. Potem pa je vse stvar tega, kako se odrežeš na avdiciji, ali si pripravljen, ali ustrezaš liku, ki so si ga zamislili … Recepta ni.
V Scorsesejevem Volku z Wall Streeta gre za zgodbo o pohlepu, prevarah, seksu, drogah … Je vzdušje v Hollywoodu podobno in kakšno je pravzaprav vse to kolesje? Gre za velik biznis, brezosebnost in tekmovalnost ali je še kaj prostora za romantiko?
Vzdušje na vseh dosedanjih snemanjih je bilo izredno prijetno, zabavno in zelo profesionalno. Ko spoznaš Hollywood iz te perspektive, je videti vse krasno. Živeti v LA (Los Angelesu, op. a.) pa pomeni večna vprašanja: »kaj si«, torej kaj delaš, namesto »kdo si«. Kar pa se romantike tiče, jo je na primer v snemanje filma Danny Collins zagotovo vnesel 84-letni Christopher Plummer, ljudem najbolj poznan iz filma Moje pesmi, moje sanje, ki je delal še v obdobju zlate dobe Hollywooda. Razlagal mi je, kako je bilo nekoč. Zgodbe o Marilyn Monroe pa Elisabeth Taylor … Nepozabno!
Menda ostajate trdno na tleh in v Sloveniji. Ste razmišljali, da bi se preselili v Hollywood ali v London in bi bili bližje dogajanju?
Ni vse zlato, kar se sveti. Za zdaj mi ustreza, da imam bazo v Sloveniji, potujem pa na snemanja v tujino.
Kaj trenutno počnete in kaj vas čaka v bližnji in daljni prihodnosti?
Trenutno sem po vsej Sloveniji s Ko ko komedijo, v kateri igram z Ano Marijo Mitič in ki je najin prvi skupni projekt z Ladom. Oba je k sodelovanju povabila Urša Alič iz Špas teatra. O prihodnosti pa ne bi … Sem vraževerna (smeh).
