Erika Spevan je med pogovorom veliko jokala. Pravzaprav je jokala ves čas. Pa ne zato, ker bi se smilila sama sebi, temveč zato, ker se je, kot je dejala, prvič v vsem njenem življenju nekdo spomnil nanjo in ji pomagal. Te dni so ji iz sosednje mariborske ekonomske šole, v kateri profesor Boris Krabonja ustanavlja dobrodelno društvo, prinesli nekaj hrane in plačali nekaj položnic. Hvaležna je profesorici, ki jih je opozorila na njeno revščino in ji tudi sama pomagala.
Erika Spevan ni nikoli kopičila dolgov. Vedno si je odtrgala od ust, samo da je lahko plačala stroške stanovanja, saj se nadvse boji izgubiti ta delček doma, ki ji veliko pomeni, še zlasti zdaj, ko je sama, bolna in obnemogla. »Poleg pokojnine dobim še 40 evrov na račun telesne okvare in 40 evrov socialne pomoči. Da ne bi izgubila teh dodatkov, moram vsakih nekaj mesecev obnavljati prošnje. Za letos in prihodnje leto so me oprostili plačila za stavbno zemljišče, kar znaša sedem evrov. Vsak najmanjši drobiž mi veliko pomeni. Na žalost moram enkrat na mesec k pedikerju, kar stane 21 evrov, vendar pa je to nujno, ker sem težka sladkorna bolnica in moram paziti, da se mi na nogah ne naredijo rane, ki bi se lahko zagnojile. To je moj edini luksuz. Poleg sladkorne bolezni imam oslabelo srce, tako da so me zaradi pešanja srca enkrat že oživljali. Imam tudi probleme s holesterolom in pritiskom. Pa tudi čustveno zadnja leta nisem v najboljši koži. Zelo pogosto jokam,« je hlipala Erika.
Pomagajmo Eriki Spevan, da bo v njeno skromno domovanje posijalo malo več sonca in da bo končno zaživela malce mirnejše življenje. V 57 letih njenega življenja se je nakopičilo preveč bolečine in problemov.
(OKVIR) Izjemoma smo prosili Zvezo prijateljev mladine, da zaradi hude stiske odpre račun za Eriko Spevan. Z morebitnimi dobrodelnimi prispevki bodo poskrbeli za redno plačilo položnic in druge nujne stroške gospe Spevan.
ZPM Lj. Moste Polje
Proletarska c. 1, Ljubljana
TRR: SI56 0201 2002 0297 991 (NLB, d.d.)
Referenca/Sklic: SI00 452.
Po plačilu položnic ne ostane nič. Ko Erika dobi pokojnino, se takoj odpravi v Delavsko hranilnico, kjer so provizije najmanjše, in takoj plača vse položnice. Teh je najmanj za 120 evrov. Občasno se jim pridruži še kakšna iz prejšnjega meseca ali pa mora plačati kakšne izredne stroške. Tudi za zdravila je treba dodati nekaj denarja. »Saj se ne pritožujem, vedno sem bila skromna. Če je zelo hudo, se zjočem in grem naprej. Zagotovo pa je bilo življenje do mene od nekdaj zelo kruto.«
Erikina starša sta imela pred poroko oba otroke iz prejšnjih zakonov, tako da jih je bilo skupaj z njunimi skupnimi otroki dvanajst (pri tem, da vsi otroci niso preživeli). Eriko so še kot dojenčico dali v jasli doma za otroke iz revnih družin, njeno sestro pa so dali v posvojitev neki družini na Pohorju. Spominja se, da so govorili, da jo je oče prodal za kilogram zaseke. Erika je bila v domu do šestega razreda osnovne šole, ves ta čas svoje družine v glavnem ni videvala, nato pa so jo poslali v internat. Oče je imel epilepsijo, pa tudi mama je bila bolna in se je zelo težko premikala. Ko je bila Erika stara trinajst let, je pobegnila iz internata in prišla domov. A je ta svoj korak kaj kmalu obžalovala. »V domu in v internatu sem imela red in mir, doma pa je bilo nevzdržno. Ves čas vik in krik. Z nami so grdo ravnali, oče nas je pretepal za vsako malenkost. Tudi mama je bila velikokrat tepena. Bratje pa so radi in tudi pogosto kaj spili. Želela sem se vrniti v internat, a tega nisem znala izpeljati.«
Kruto življenje. Že kot dekle je začela delati v tovarni oblačil. Likala je srajce in bila zelo pridna. Poročila se je, rodila hčerko … A mož je veliko pil in zapravljal tisto malo denarja, kar so ga imeli. V petindvajsetem letu je zbolela za rakom. Odstranili so ji maternico in jajčnike, ne da bi ji pred posegom povedali, kakšna bo operacija. Bila je osupla in prestrašena, ko je po operaciji začutila hude hormonske spremembe, in šele takrat je izvedela za pravi razlog vseh teh težav. Postala je drugačna, občutljiva in jokava. Kar je popolnoma razumljivo, saj je v teh mladih letih čez noč padla v menopavzo. V času, ko je bila v bolnišnici, mož ni plačeval stanarine. Vse je zapil in končno ga je zapustila. Ostali sta sami s hčerko. Ker zaradi bolezni kot likarica ni več dosegala norme, so jo premestili na delovno mesto snažilke. Edina lepa stran tega obdobja je bila ta, da si je med sodelavkami našla kar nekaj prijateljic, tako da so si med seboj pomagale. Erika je vedno rada pomagala drugim, varovala je otroke, likala … Tako je spoznala gospo Zvezdano; likala ji je perilo, medtem ko je bila ona v službi. Nanjo se lahko še danes obrne in neskončno ji je hvaležna, da ji je pred časom poravnala račun za elektriko, ko se ji je enkrat in edinkrat nabralo za 500 evrov poračuna. Zvezdana je račun plačala, Erika pa ji je nato ta denar vračala po obrokih. Sin ene od kolegic ji je posodil denar, da si je lahko kupila pralni stroj. Tudi njemu je denar vrnila po obrokih, zadnjega šele zdaj, ko je dobila regres. »Nikogar nočem izkoriščati, vedno sem skromno živela. Kar je v tem prostoru pohištva, je vse iz druge roke. Ta stari televizor sem dobila od birmankinega sina. Kar ne morem brez njega, saj je to edino, kar imam. Pa ta mali kanarček je moja velika ljubezen. Zdi se mi, da živim le še zaradi njega.«
Le eno desetletje spoštovanja in sreče. Hčerka je, na žalost, z njo pretrgala stike, menda zato, ker naj bi ji Erika ob neki priložnosti rekla, da zanjo več dobrega kot ona naredi botrica. Botrica živi na vasi in Erika jo ima še vedno zelo rada. Če bi si lahko privoščila, bi jo večkrat obiskala, ker so tam vsi zelo prijazni, pa še kakšno piško ji podarijo. A kaj ko ni nikoli dovolj denarja za avtobus. Tudi tašča ji včasih pošlje kakšno zelenjavo, po kolinah pa tudi kakšno klobaso. Sestra in njen mož, ki živita v Celju, ji ne moreta pomagati, saj sta še bolj bolna kot ona. En brat že od otroštva živi v domu, drugi je živel v zavetišču in je letos umrl. S težavo in v solzah je Erika naštevala, kdaj in kam je revščina razmetala vse njene sorodnike.
Prevečkrat je bila v življenju brez strehe nad glavo. Ko je bila dekle, jo je k sebi vzela sodelavka, ona pa ji je v zameno za to varovala otroka. Po ločitvi od moža je živela v najemniškem stanovanju; bilo je tako mrzlo, da se je po stropu in stenah nabiralo ivje. Vse je bilo belo in ledeno. Nato je dobila sobico v Mariboru, ko so hišo podrli, pa je dobila to nadomestno stanovanjce. »Eno desetletje se je zdelo, da se me je bog končno usmilil. Pripeljal mi je partnerja, bil je ljubezniv, priden in dober. Skupaj sva bila deset let, nato pa je zbolel in pred šestimi leti umrl. Zelo ga pogrešam. Vse je znal urediti, za vse je znal poskrbeti.« Erika je med drugim povedala, da je znal rešiti tudi največji problem, ki ji od časa do časa zagreni življenje. V hiši imajo namreč greznico, in to za tri stanovanja, ki se pogosto zamaši in takrat vsa nesnaga steče v njeno kopalnico.
Erika si ne more privoščiti sanj. Opazila sem, da je v stanovanju dokaj mrzlo, Erika pa mi je pojasnila, da varčuje pri kurjavi, pa ne le ona, temveč tudi soseda, s katero si delita plinsko peč. Ker je bolna, bi rada imela topleje, a soseda dovoli kuriti le dve uri zjutraj in še nekaj časa po 18. uri. »Sicer pa je bolje tako, saj me zimske položnice že tako uničujejo. Tudi štedilnik je tak, da porabi preveč elektrike. Rada bi imela boljšega, a si ga ne morem privoščiti. Zelo sem srečna, da sem iz šole dobila kar nekaj konzerv jedi, ki si jih samo pogrejem. Dobila sem tudi deset kilogramov krompirja, olje, riž …, moke pa nisem hotela vzeti, ker je še nekaj imam. Človek ne sme vzeti več, kot potrebuje.« Dve okni, ki ju ima Erika v svojem stanovanju, sta popolnoma dotrajani, tako da v sobo in kuhinjo prodira mraz. A še sanjati ne sme o tem, da bi ju zamenjala. Pravzaprav sploh o ničemer ne sanja, zanjo je dovolj, da ima streho nad glavo in da ji njen kanarček Piki tako lepo prepeva. Včasih pride iz kletke in ji dela družbo.
Všeč ji je bil venček iz svežih smrekovih vej, ki sva ji ga prinesli. »Včasih sem vedno imela venček, zadnji dve leti pa si ga nisem mogla več privoščiti,« je priznala Erika, ki jo je naše darilce tako ganilo, da je imela znova solzne oči.
