David in Kuanlin sta v Sloveniji na študijski izmenjavi že od februarja. David prihaja iz Kolumbije, Kuanlin pa iz Tajvana. Fanta povesta, da sta se spoznala prav na izmenjavi in predavanjih, oba obiskujeta študij ekonomije in menedžmenta. Pravita, da pri nas preživljata čudovito obdobje, in Slovenijo opisujeta kot čudovito državo, ki se lahko pohvali z gostoljubnimi in dobrosrčnimi ljudmi. Za pot iz Ljubljane sta najprej izbrala vlak do Maribora, a sta tam precej hitro ugotovila, da so zaradi praznika številne avtobusne linije ukinjene in tako nimata prevoza do Apač.
Topel sprejem
»Preden sva se odpravila v Apače, sva na domači spletni strani poiskala kontakt in prosila za nasvet, kaj obiskati ob prihodu v kraj. Že po elektronski pošti nama je informatorka Karmen prijazno pomagala in poslala obilo napotkov. No, tako sva se iz Maribora, kot nama je svetovala Karmen, z avtobusom odpeljala do Podgrada in tam poklicala taksi, ki naju je odpeljal do nastanitve. Soba je bila lepo urejena in nova. Privoščila sva si kosilo. David je naročil puranji zrezek z gobami, jaz pa ocvrt sir, oba menija sta vključevala še juho in solato. Po kosilu sva se malce spočila in se nato s taksijem odpravila v Apače, pričakovali so naju namreč v Hiši dobrot Apače, kjer prodajajo lokalno hrano in nudijo lokalne informacije ter brošure. Tam sva prevzela električni kolesi in srečala Karmen, s katero sva si ves čas dopisovala po elektronski pošti in se pogovarjala po telefonu. Bila je zelo prijazna in ustrežljiva. Pripravila nama je košaro za piknik z domačim medom, hladnim mesom, mangovim jogurtom, slovensko pogačo, kruhom, jabolčnim sokom in piškoti. Veliko nama je povedala tudi o poteh, ki sva jih nameravala prevoziti s kolesi. Pred odhodom sva obiskala še slaščičarno in si privoščila odličen sladoled ter ledeno kavo, nato pa začela svoje popotovanje. Lahko povem, da sta bili električni kolesi v veliko pomoč pri premikanju in spoznavanju poti ob reki Muri,« pove Kuanlin.
Oče panonskih hrastov
Po kolesarskih poteh sta kmalu prispela do kolesarsko-pohodniškega mostu, ki povezuje Slovenijo in Avstrijo. Tam je bilo nekaj stojnic in ljudi, ki so se hladili v vročem popoldnevu. »Našla sva prijeten kotiček, ki služi kot izposojevalnica knjig, tam pa je tudi žig s simbolom kolesa, ki si ga lahko natisnete na majhno brošuro, ki vas vodi po zanimivih točkah teh krajev. Malce sva postala, nato pa pot nadaljevala do Turistično-rekreacijskega centra Zgornje Konjišče. Tam se nahaja Oče panonskih hrastov, deblo starega hrasta, ki datira v leto 1350, pod čudovito s slamo krito streho. Sprehodila sva se naokoli, nato pa našla čudovito senčno mesto, se usedla in uživala v dobrotah iz košare,« v eni sapi opiše Kuanlin.
Gostoljubje je bilo zgovornejše od besed
Nato sta se odpravila do bližnje kmetije s konji. Tam ju je sprejel Tomaž in ju že ob prihodu pogostil z domačim vinom. »Po ogledu kmetije in konjev naju je Tomaž povabil k prijatelju, kjer se družijo vsi v kraju. Čeprav smo imeli nekaj težav pri sporazumevanju, smo se dobro razumeli, saj je bilo njihovo gostoljubje zgovornejše ob besed. No, oni so nama ponujali špricar, midva pa sva z njimi podelila dobrote iz košare. (smeh) Bila je zabavna noč z zelo gostoljubnimi domačini. Naslednje jutro so naju v gostišču pogostili z odličnim zajtrkom, nato pa je po naju prišla Karmen s svojo mamo in skupaj smo se odpeljali do izhodišča za rafting, ki ga vodi Ribiška družina Mura – Paloma. Tam se je začela naša rafting avantura. Reka je bila razmeroma mirna, zato lahko povem, da je bila plovba čudovita izkušnja, primerna je tudi za družine. Med potjo smo se ustavili še pri Murturmu – kovinskem opazovalnem stolpu v Avstriji, se povzpeli do vrha in uživali v panoramskem razgledu tako na Slovenijo kot Avstrijo. Razgled je bil naravnost osupljiv. Po krajšem postanku smo nadaljevali pot do kolesarsko-pohodniškega mostu, od koder so naju odpeljali na Tomaževo kmetijo, kjer sva prevzela kolesi; odpravila sva se do Pogleda, kraja, ki ponuja čudovite razglede. Vmes sva se ustavila v Vinotoču Celec in si privoščila osvežitev, potem pa sva se vrnila v kraj, kjer sva prenočevala, in se poslovila od prijaznega lastnika. Preverila sva možnosti avtobusnega prevoza, a ga žal iz Apač ni bilo, za pomoč sva prosila Karmen in ponudila nama je prevoz do Maribora.
Ne moreva izraziti, kako hvaležna sva za to doživetje. Imela sva najboljšo lokalno izkušnjo do zdaj, z odlično hrano, razgledi, in kar je najpomembnejše – s pristnim gostoljubjem domačinov. Sprejeli so naju za svoja in tako sva doživela veliko več, kot sva pričakovala. Zahvaljujeva se vsem, ki so naju spremljali na potovanju. Vsem pa toplo priporočava, da obiščejo Apače, čudovit kraj z zanimivimi aktivnostmi in prijaznimi ljudmi. Zagotovo ne boste razočarani,« zaključi Kuanlin.
