Novice Svet24

Daniel in Martina sta v Ljubljani na študijski izmenjavi že dobrih šest mesecev. Povesta, da se pri nas počutita precej domače, Slovence pa opišeta kot izjemno vljudne, prijazne in dobrosrčne. Na vprašanje, kaj mislita o Sloveniji, povesta, da velja za prijazno deželo, izjemno čisto in da ponuja vse na dlani. Odlikuje jo tudi čudovita narava in uravnoteženost hribovitega sveta na eni in mediteranskega ter celinskega sveta na drugi strani.

arhiv

S kolesi do cilja

Daniel in Martina sta se na pot odpravila s kolesi. Predhodno sta si poiskala nekaj podatkov o občini prek spleta, ki sta jih večinoma našla na spletni strani Lovelytrips.com, poiskala pa sta tudi zemljevide za kolesarjenje do svojega cilja. Želela sta obiskati še turističnoinformacijski center, a je bil po njunih besedah zaprt.

Svet24

»Najino kolesarsko popotovanje se je začelo ob 9.30. Po kavi v lokalu Šuklje v Ljubljani sva se odpravila v nama neznan kraj. Lahko povem, da so slovenske ceste kot nalašč za kolesarske izlete. Ti so primerni za različne zahtevnostne stopnje. Presenetili bodo tiste, ki imajo radi vožnjo ob reki, poti čez hribe ali pa skozi vasi. Midva sva se odločila, da izbereva najhitrejšo pot, ki je vodila skozi vasi. Vreme je bilo prijetno za kolesarjenje, zato sva na poti zelo uživala. Vmes sva se ustavila v Domžalah, kjer naju je k ogledu premamila cerkev. Odločila sva se, da si jo na hitro ogledava ter v bližini poiščeva trgovino in se oskrbiva z nekaj vode in prigrizki. V cerkvi sva srečala prijazno gospo, ki nama je ponudila okusno domače pecivo. Zanimiva izkušnja, moramo priznati. Nato sva se odpravila še do tržnice, kjer sva se sprehodila mimo stojnic, ki so se šibile s svežo zelenjavo, siri, medom in suhim sadjem, za nakup katerega sva se tudi odločila,« pripoveduje Daniel. Nato sta nadaljevala pot ob reki, mimo dobske cerkve svete Martine. Vmes sta opazovala prijazne kmete, ki so obdelovali polja ter pozdravljala radovedne poglede konjev in krav, ki so ju z zanimanjem opazovali ob cesti. Po 24 kilometrih sta končno prispela do Lukovice in se tam usmerila proti kraju Brdo pri Lukovici, saj je bila tam njuna prenočitev.

arhiv

Škoda je zapuščene utrdbe

»Ko sva prispela ko krajevne table Lukovica, sva se najprej odpravila do gradu. Gre pravzaprav za zapuščeno utrdbo, ki spominja na neke druge, a mogočne čase. Grad je bil sicer zgrajen leta 1552, a nato uničen v drugi svetovni vojni. Tam je nekoč živel tudi sloviti slovenski pisatelj Janko Kersnik. Grad je dodatno uničil nedavni potres. Sprehodila sva se skozi drevored, nato pa se odpravila do Gostišča pri čebelici, kjer sva tudi prenočila. Odložila sva nahrbtnike in uživala v prijetnem ambientu, s panoramskim razgledom na čebelarsko poslopje. No, povedati moram, da naju je toplo sprejela prijazna receptorka, ki nama je ob registraciji ponudila dva kozarčka medu, ki je bil tako dober, da sva ga kupila nato cel liter. Kasneje sva ugotovila, da je na posestvu svoj čas ob kavi vsako jutro uživala tudi hči Janka Kersnika,« navdušeno pripoveduje.

arhiv

Oglušujoča glasba in vreščeči gostje

Svet24

Daniel in Martina sta se nato odpravila raziskat središče Lukovice, a tam bolj malo našla, kljub temu pa povedala, da kraj ohranja svojo lepoto. Med potjo sta ob glavni cesti opazila gostilno pri Bevku, ki je sicer veliko obetala, a sta ugotovila, da je žal zaprta. Po napornem vzponu sta vendarle prispela do jezera, dragulja kraja. »Preden sva se sprehodila okoli jezera, sva se ustavila še v lokalu Lušt'n pod hrastom in si privoščila lokalno hrano. Uživala sva v trenutku in hrani, ki so jo postregli, nato pa se sprehodila okoli ribnika ter nadaljevala vožnjo po okoliških krajih v soju sončnega zahoda. V kraju Videm pri Lukovici naju je očaral star hlev, ki je bil zgrajen v začetku 19. stoletja, ki je stal v bližini posestva Petra. Predstavili so nama svoje ekološke izdelke, ki jih sicer vsako soboto prodajajo na osrednji ljubljanski tržnici. Nato sva se utrujena, a zadovoljna odpravila do hotela, kjer naju je čakala večerja. A kljub romantičnemu vzdušju, ki ga na prvi pogled daje restavracija, se je izkazalo, da je bila povsem drugačna, kot sva pričakovala. Obedovala sva namreč ob oglušujoči rojstnodnevni zabavi. Poleg tega miza, za katero so naju posedli, ni bila niti očiščena niti pripravljena, zato sva le upala, da bo hrana zadovoljiva. V opravičilo nama je natakar ponudil kozarec hišnega vina, pa menim, da bi bilo bolje, če tega ne bi storil. Vino je bilo precej neokusno in ga je bilo težko piti. Tudi hrana ni izpolnila najinih pričakovanj, a sva bila tako lačna, da sva kljub vsemu vse pojedla. Vsaj kava je bila ena boljših, ki sva jih pila pri vas. No, potem sva se počasi odpravila v sobo, da bi legla k počitku, a so bučna glasba in glasni gostje preprečili, da bi oči zatisnila vse do četrte ure zjutraj. Naslednje jutro bi morala dobiti zagotovljen zajtrk (med osmo in deseto uro), a ni bilo nikogar ne v restavraciji ne na recepciji, le dva hišnika, ki sta nameravala očistiti ostanke prejšnje noči. Zato sva bila prisiljena zajtrkovati v vasi, a so bile restavracije zaprte, saj je bila nedelja. Razočarana sva ugotovila, da je edini kraj, kjer lahko kaj pojeva, bencinska črpalka. Po zajtrku sva nadaljevala proti čudovitemu gradu Krumperk, pot pa naju je vodila mimo pisanih vasic s kapelicami, manjšimi cerkvami, mimo številnih polj in gričev. Obiskala sva tudi Železno jamo, kamor naju je popeljal lokalni vodnik in nama prijazno podal številne zanimive informacije, nato pa sva se ustavila v gostilnici Jamarskega doma ter uživala v okusni beluševi juhi. Pozno popoldne sva se vrnila v Ljubljano, po čudovitih podeželskih kolesarskih stezah, ki vodijo do prestolnice.

arhiv

Svet24