Štirje prostovoljci, Kelly Haston, Anca Selariu, Ross Brockwell in Nathan Jones, so v nedeljo po 378 dneh zapustili simulacijo bivalnega okolja na Marsu, a dejansko nikoli niso zapustili Zemlje. Člani posadke so tako več kot leto dni preživeli v Nasinem prvem simuliranem Marsovem habitatu v vesoljskem centru Johnson v Houstonu, ki je bil zasnovan z namenom, da bi znanstvenikom in raziskovalcem pomagal predvideti, kako daljše bivanje v izolaciji in s strogimi pravili in omejitvami vpliva na ljudi.
Kelly, Anca, Ross in Nathan so v 3D natisnjen bivalnik, ki je meril le 160 kvadratnih metrov stopili 25. junija lanskega leta. Skupino so sestavljali raziskovalec, inženir, zdravnik urgentne medicine in mikrobiolog, ki so bili izbrani iz velikega števila kandidatov, ki so se prostovoljno prijavili za ta projekt. Nihče od izbranih ni bil sicer usposobljen za astronavta.
Na prvi tovrstni misiji (prvi misiji bosta sledili še dve: ena se bo začela prihodnje leto in že ma izbrane kandidate, za tretjo pa še ni znano kdaj točno bo) so se člani posadke osredotočali na vzpostavitev možnih pogojev, ki bi pričakali astronavte na morebitni pravi ekspediciji na Marsu, opravljali so sprehode po vesolju (Marswalks), gojili zelenjavo, da bi z njo dopolnjevali svoje zaloge hrane in vzdrževali bivalni prostor in opremo.
Opravljali so tudi izzive, s katerimi bi se lahko spopadla prava posadka na Marsu, vključno z omejevanjem hrane, izolacijo in zamudami pri komunikaciji (22 minut traja, da pride sporočilo iz Marsa na Zemljo in prav toliko tudi nazaj) med Zemljo in habitatom, je sporočila NASA.
Steve Koerner, namestnik direktorja vesoljskega centra Johnson, je dejal, da se je večina poskusov prve posadke osredotočala na prehrano in na to, kako ta vpliva na njihovo telo in delovanje. Ta misija je bila "ključna, ko se pripravljamo na pošiljanje ljudi na rdeči planet," je dejal. "Ločeni so bili od svojih družin, dani na skrbno predpisan načrt obrokov in podvrženi številnim opazovanjem," je dejal Koerner. "Mars je naš cilj," je dejal in projekt označil za pomemben korak pri ameriški nameri, da postane vodilna v globalnem prizadevanju za raziskovanje vesolja.
Štirje prostovoljci, ki so se pojavili po tem, ko je na vrata habitata potrkal Kjell Lindgren, astronavt in namestnik direktorja letalskih operacij in oznanil, da je misija končana, so zatem spregovorili o hvaležnosti, ki so jo imeli drug do drugega in tistih, ki so potrpežljivo čakali zunaj, ter o izkušnjah, pridobljenih za bodočo misijo s človeško posadko na Mars.
Brockwell, letalski inženir posadke, je dejal, da mu je misija pokazala pomen trajnostnega življenja v korist vseh na Zemlji. "Zelo sem hvaležen, da sem imel to neverjetno priložnost eno leto živeti v duhu planetarne pustolovščine vznemirljive prihodnosti, in hvaležen sem za priložnost, da živim z idejo, da ne smemo virov uporabljati hitreje, kot se obnavljajo in ne smemo proizvajati odpadke hitreje, kot jih lahko predelujemo nazaj v proizvode," je dejal Brockwell.
Mikrobiologinja Anca Selariu pa je odgovorila na večkrat vprašano vprašanje, zakaj ravno Mars. "Zakaj na Mars? Ker je to mogoče," je rekla. "Ker lahko vesolje združi in izvabi najboljše iz nas. Ker je to odločilni korak, ki ga bodo naredili 'zemljani', da osvetlijo pot v naslednja stoletja."
