63-letni Aigali Supugalijev iz vasice Tomarly v Kazahstanu bi v prerani grob kmalu spravil svojo nečakinjo, potem ko je ta od šoka skoraj doživela srčni infarkt. Čeprav ne gre za prvi primer osebe, ki so jo svojci zaradi takšne ali drugačne zmote pokopali, ko je bila ta še kako živa, pa je primer vendarle poseben, saj so Supugalijevo smrt potrdili celo analizo DNK.
Njegovi sorodniki so ga za pogrešanega razglasili 9. julija, ko se je v vasi za njim nenadoma izgubila vsaka sled. Aigaliju, neporočenemu samcu, se namreč ni zdelo vredno, da bi svoje znance obvestil o ponudbi za štirimesečno delo na eni od bolj oddaljenih kmetij. Medtem ko so ga v vasi pogrešali, on pa je nekje daleč stran kmetoval, so v bližini njegove hiše našli truplo. Bilo je v tako slabem stanju, da je bila identifikacija nemogoča, a so svojci pomislili na najhujše, zato so naročili analizo DNK. Zle slutnje so se potrdile, saj je ta pokazala, da obstaja kar 99,29-odstotna verjetnost, da je pokojni dejansko Aigali. Oblasti so izdale uradni mrliški list, Aigalijev brat Esengali pa je organiziral pogreb. Čez dva meseca so doživeli šok.
»Ko se je Aigali vrnil živ in zdrav, je mojo hčerko Saule ob pogledu na "mrtvega" strica skoraj vzel infarkt,« pravi Esengali, ki v jezi dodaja, da je analizi DNK slepo verjel ter posledično za pogreb in vse obrede zapravil veliko denarja. »A ne gre samo za denar. Koga smo pokopali? Morda ga iščejo njegovi sorodniki?« se sprašuje. Aigalijevi sorodniki so sicer odločeni, da kljub veselju, ki ga čutijo ob njegovi vrnitvi iz onostranstva, proti strokovnjakinji Akmaral Žubatjrovi, ki je izvedla DNK analizo, vložijo odškodninsko tožbo. Ta se brani z argumentom, da se v primeru smrti ne gre zanašati zgolj na 99,29-odstotno verjetnost, temveč so potrebni še drugi indici. »Prav tako ne smemo pozabiti na preostalega 0,08 odstotka,« pravi.
