Z nedeljskim finalom svetovnega prvenstva v Moskvi se je končal letošnji največji športni dogodek. Po tekmovalni plati so na nogometnem SP največ odnesli Francozi, kljub porazu v finalu so bili z doseženim zadovoljni Hrvati, nogometaši, navijači in vodilni možje pri krovni zvezi Fifi pa tudi zaradi dobro izvedenega tekmovanja.
Pred velikim finalom je bilo vprašanje, ali se bo Hrvaška zapisala v zgodovino kot najmanjša država po Urugvaju, ki bi osvojila naslov prvaka, ali pa bo Francija prvemu naslovu iz leta 1998 dodala še drugega. Uresničil se je drugi scenarij, po 4:2 so pokal za zmagovalca visoko dvignili Francozi, Hrvati pa so v en glas ugotavljali, da ne smejo biti žalostni, ampak ponosni, ker so prišli tako daleč.
Precej pred njimi so se s prvenstva poslovili številni favoriti in njihovi največji zvezdniki. Navijači so med izločilnimi boji skorajda že pozabili, da so bili svetovni prvaki pred štirimi leti Nemci, saj se je elf precej nepričakovano poslovil že po skupinskem delu SP. Le za odtenek bolje se je godilo še nekaterim favoritom - Argentinci so z Lionelom Messijem odšli domov v osmini finala, prav tako Portugalci s Cristianom Ronaldom, Brazilci z Neymarjem so zdržali do četrtfinala ... Angleži so po uspešnem začetku že začeli verjeti, da so zmožni ponoviti leto 1966, nazadnje pa ostali brez medalje. Belgijci so po mnenju mnogih igrali najbolj privlačen nogomet, nadarjena generacija je končno izkoristila priložnost za dokazovanje in iztržila vsaj tolažilno nagrado, tretje mesto.
Vrh je pripadel Francozom in Hrvatom. Francozi z nespornim vodjo ekipe Antoineom Griezmannom in vzhajajočo zvezdo Kylianom Mbappejem so pobrali smetano, Hrvatom je za tolažbo ob srebrnih medaljah ostal naslov najboljšega igralca SP, ki so ga prisodili Luki Modriću.
Francija se je z drugim naslovom svetovnih prvakov na večni lestvici pridružila tekmicama, ki imata tudi dvojček naslovov, Urugvaju in Argentini. Didier Deschamps je postal tretji v zgodovini (po Mariu Zagallu in Franzu Beckenbauerju) z lovoriko tako na zelenici kot na selektorskem stolčku. Finale je z izidom 4:2 postregel z največ zadetki po znamenitem webmleyjskem med Anglijo in Nemčijo leta 1966 (tudi takrat je bilo 4:2), Mbappe pa je kot prvi najstnik po legendarnem Brazilcu Peleju leta 1958 zadel v finalu.
Po nogometnem SP v Rusiji so oči že uprte proti Katarju, ki bo organizacijo prvenstva prevzel čez štiri leta. Katarci priznavajo, da bo izziv preseči visoko postavljeno letvico Rusije, a tudi sami obljubljajo spektakel. Prvenstvo se bo prvič igralo v zimskih mesecih, ni pa še znano, ali se bo za nogometni Olimp potegovalo 32 ali 48 reprezentanc. Katar je do organizacije svetovnega prvenstva 2022 prišel pred osmimi leti na zelo kontroverzen način. Pospremili so ga očitki o korupciji, opozorila na kršitve človekovih pravic in pomisleki o datumu turnirja, ki bo zaradi visokih temperatur potekal pozimi. Katarci računajo, da bo 28-dnevni turnir na sporedu med 21. novembrom in 18. decembrom.
Zalivska arabska država se na prvenstvo že pripravlja, v Rusijo je poslala okoli 100 opazovalcev, ki so nad organizacijo pravkar končanega prvenstva navdušeni.
In ozadje SP? Postreglo je z več mejniki, nedvomno je bil največji uvedba tehnične pomoči oziroma tehnologije VAR (video sodniki). V prvem delu prvenstva so se sodniki za takšne pomoč odločali precej pogosto, v izločilnih tekmah manj. V finalu je za drugi zadetek Francije sodnik Nestor Pitana - tudi sam je postavil mejnik s petimi tekmami, ki jih je sodil, pri čemer je dobil tudi prvo in zadnjo na mundialu - spet pogledal posnetek in potem pokazal na belo točko. Po mnenju kritikov je bilo seveda kljub tehniki marsikaj spornega, a splošno mnenje je pozitivno: VAR je pomagal.
Druga zadeva je sama izvedba prvenstva. Če se se pred SP obiskovalci iz drugih držav bali, kako bo Rusom uspelo izvesti tako velik dogodek, so se strahovi med tekmovanjem razblinili. Rusija se je vsaj navzven pokazala kot prijazna in gostoljubna država, novi in prenovljeni stadioni so sijali v mundialskem blišču, incidentov ni bilo ali pa so jih Rusi spretno prikrili. Manjša napaka se jim je pripetila le v finalu, ko je na igrišče vdrlo nekaj pripadnikov znane skupine Pussy Riots in tudi nekoliko zaznamovalo zadnji dan SP.
Kako so padali goli
Pa še nekaj številk: letošnji mundial je postregel tudi s precej statističnimi rekordi (največ golov v sodnikovih dodatkih, največ enajstmetrovk), ni pa bilo novih rekordov po skupnem številu golov in gledalcev, za kaj takega so stadioni v Rusiji vendarle nekoliko premajhni. Majhno je tudi število rdečih kartonov, podelili so samo štiri, od tega dva kot posledica drugega rumenega. Ta številka je na SP najmanjša po letu 1982. Devet golov so Angleži dosegli iz prekinitev, kar je tudi nov rekord SP, deset pa je številka, ki so jo dosegli Belgijci, ko so ponudili deset različnih strelcev na SP in s tem izenačili dosedanja takšna rekordna dosežka Italije iz leta 2006 in Francije iz 1982.
Kar 19 golov pa je padlo šele v sodnikovem dodatku tekem, tudi to je nov rekord ter povečanje za sedem v primerjavi s SP 2014. Dosodili so tudi 29 enajstmetrovk, kar sedem več od dosedanjih največ dosojenih na SP 2002, 1998 in 1990.
Pri Fifi so se pohvalili, da so - resda po lastnih analizah - prišli do kar 99,32-odstotne natančnosti sodniških odločitev. Videosodniki so prišli od meje 95,73 odstotka pravilnih odločitev, uradno so morali posredovati v 19 primerih.
Skupno je na SP padlo 169 zadetkov, kar pri 64 tekmah daje povprečje 2,64 na tekmo. To je malenkost slabše kot v Braziliji 2014 (2,67), a na skupni lestvici vseh SP je letošnje po golih šele na 15. mestu. In še gledalci: povprečno jih je bilo na tekmah po 47.371, skupno pa nekaj več kot tri milijone.
