Zgodba je bila prijetna poživitev neprestanega razpredanja o volitvah, a za na videz banalnim dogodkom se skriva resna grožnja okolju. Takole je bilo: neko noč, nedolgo tega, je na štajerskem avtocestnem počivališču na zaplato trave poleg bencinske črpalke nekdo iz stiroporne škatle stresel rake. Blago zmedeni so se odpravili na ogled okolice, pa so jih zasačili in začeli pobirati, račjo invazijo pa so tudi zelo prisebno takoj sporočili naprej. V dveh dneh so nabrali okrog osemdeset rakov, nekatere že mrtve, druge še zelo žive, ampak niso bili več dolgo, ker so nazadnje ves ulov uničili.
Navidez zabavna zgodbica skriva resno grožnjo: ubežni raki, se je izkazalo, so tujerodna in zelo invazivna vrsta, močvirski škarjar se jim reče (Procambarus clarkii) ali tudi luizijanski rak. Ker so tako zelo agresivni in požrešni, so prepovedani v celotni Evropski uniji. Kar jih pa sploh ni ustavilo, da se ne bi razširili po vsem svetu, ne ozirajoč se na meje. In se pristojni malce bojijo, da je kljub bliskoviti nabiralni akciji kakšen rak brez vizuma ostal na slovenskih tleh in da se utegnemo z invazijo vsiljivih rakov kmalu spopasti tudi pri nas. Ena pobegla samica z jajčeci je za kaj takega povsem dovolj. Nekateri svetujejo zelo radikalen ukrep: zastrupiti okolico in skupaj s potencialnimi račjimi ubežniki pobiti tudi ves drug vodni živelj. Za zdaj so se odločili, da bodo še malo počakali.
Zoprni, a okusni
Ta velika nadloga je v resnici dokaj majhna, za človeško dlan velik rdeč rak (čeprav ga najdete tudi v drugih barvah) meri od 5,5 do 12 centimetrov, je pa strašansko požrešen vsejedec in zelo hitro opustoši svoje okolje, ker poje vse, od vodnega rastlinja do ribjih jajčec in paglavcev. Povrhu prenaša bolezni in je zato v Evropski uniji tako zelo nedobrodošel, da so ga prepovedali vnašati ali gojiti. Zakaj se je voznik tovornega avtomobila s tujo registracijo odločil rake stresti ravno na počivališču Lopata, zakaj jih je odvrgel ob črpalki, ko vendar vsak butelj ve, da so tam kamere, in kako je prepovedane rake sploh spravil v državo, so pa vprašanja, ki bodo najverjetneje ostala brez odgovorov.
Mala rdeča zgaga je doma na jugu ZDA in na severu Mehike, v ameriški zvezni državi Louisiani, kjer imajo že od 18. stoletja radi rake na krožniku, pa so prvi prepoznali njihovo komercialno vrednost. Vse do štiridesetih let prejšnjega stoletja so prodajali rake, ki so jih nalovili v naravi, leta 1949 pa je pridelovalec riža po pobrani zadnji žetvi pustil svoja polja poplavljena in rakom omogočil nemoteno razmnoževanje. Raki z račjih farm so še dandanes najdragocenejši vodni pridelek v državi.
V samo nekaj letih so škarjarji začeli delati zgago po vsem svetu, ponekod so jih prinesli rejci, ki so jih nameravali gojiti za prodajo, kje so jih v naravi spustili ljudje, ki so jih imeli za domače ljubljenčke, marsikje pa sploh ne vedo, kako so raki zašli k njim. Morda so jih prinesle reke, morda so pripešačili sami, saj lahko po suhem premagujejo večkilometrske razdalje. Vsekakor pa so zdaj tam in delajo škodo. Odredbe in prepovedi jih ne ustavijo. Uničiti in prepoditi jih je pa tako rekoč nemogoče. Kaj storiti, kaj storiti?
Ščurki
V kontinentalno Afriko, ki nima svojih rakov, so jih zanesli ljudje in danes močvirski škarjarji pustošijo v Ugandi, Keniji, Egiptu, Južnoafriški republiki, Zambiji in Sudanu. V kenijsko jezero Naivasha so škarjarja naselili v sedemdesetih, v rekordnem času je zavzel celotno jezero, uničil vodne rastline, ki so bile dom in hrana številnim ribam ter drugim živalim. Nato so bili na vrsti polži in sladkovodni raki iz rečnih pritokov, ribiči so se pritoževali, ker so jim škarjarji uničevali mreže. Danes so razširjeni po velikem delu Kenije.
V Egipt so se močvirski škarjarji priselili v osemdesetih in zavzeli reko Nil, v kateri nimajo nobenega naravnega sovražnika. Topla voda in obilica hrane jim tako prijata, da se množijo dvakrat hitreje kot druge vrste. Tudi nilski ribiči jih iz srca črtijo, ker jim z ostrimi kleščami razparajo mreže in se polastijo njihovega ulova. V Egiptu škarjarju pravijo »nilski ščurek«. Vendar imajo eno dobro plat – prebivalstvo ščitijo pred nevarnimi paraziti, ker so polži, ki parazite prenašajo, njihova najljubša hrana.
V Španiji so nadležni raki povzročili pravo vojno med okoljevarstveniki in prebivalstvom – leta 2016 so ekologi dosegli, da je vlada močvirske škarjarje prepovedala, to pa je povzročilo hudo jezo med prebivalstvom, saj so se ponekod sredi hude gospodarske krize cele vasi preživljale z gojenjem rakov. Okoljevarstvenikom so precej grozili s smrtjo, a groženj niso uresničili.
Živela svoboda
Tudi v Severni Ameriki raki niso krotko ostali v domači Louisiani, našli so jih že v številnih zveznih državah, kjer nimajo kaj iskati, a najbolj nenavaden razlog za težave z raki lahko navedejo v Oregonu: mehko srce in konec šole. Ker je precej očitno, da raki iz Louisiane niso na lastno pobudo preplezali Skalnega gorovja, so slednjič ugotovili, da so jih v oregonske reke in jezera spustili dobrosrčni osnovnošolski in srednješolski učitelji ter njihovi učenci. Med letom učenci v akvarijih vzgajajo različne živali, pogosto so to raki, da se otroci poučijo o njihovem življenjskem ciklu, ob koncu šolskega leta, tik preden šole opustijo, pa zverinice – od zlatih ribic do rakov – najraje spustijo v naravo. Iz spuščanja živali iz učilnic na prostost na začetku poletja naredijo cel žur in jim je zraven še toplo pri srcu, da delajo nekaj humanega. Večina osvobojenih živalskih vrst ni invazivna, raki so pa bili – ampak učitelji tega niso vedeli, ker posebne trgovine, v katerih šole naročajo živali za učilnice, tega niso jasno označile in ker so bili učitelji premalo poučeni. Neki raziskovalec je izprašal okrog 2000 učiteljev v ZDA in Kanadi in izkazalo se je, da je vsak četrti izpuščal živali. A kaj storiti? Evtanazija ni beseda, ki jo v učilnicah radi slišijo. Pa so naredili anketo med šolarji, kaj storiti z živalmi ob koncu šolskega leta. Imeli so nekaj precej izvirnih idej, med drugim so nekateri predlagali, da bi jih pojedli. Hecno, natanko tako razmišljajo v Berlinu.
Pa dober tek
Da bi se rakov znebili tako, da jih servirajo na krožniku, so ljudje že večkrat predlagali – v domači Louisiani konec koncev raki niso problem, ker jih pojedo, preden bi utegnili povzročati težave –, a beseda je meso postala šele letos v Berlinu.
V nemški prestolnici so se zavedeli, da utegnejo imeti težave, lani poleti, ko so začeli ljudje v mestnem parku Tiergarten opažati »jastoge« in »orjaške škorpijone«, ki so bili v resnici močvirski škarjarji. Po eni od teorij naj bi jih v parku odvrgel nekdo, ki jih je gojil v akvariju in je šele po tem, ko so mu požrli vse rastlinje, z rahlim faznim zamikom spoznal, da tako ne bo šlo. Mestne oblasti so nad rake poslale prostovoljce z mrežami – zakon o krivolovu prepoveduje, da bi ljudje to počeli na svojo roko –, malo so pa upali, da bodo preostale rake uničili lisice in rakuni, ki so se tudi namnožili v parku.
Iz tega ni bilo nič. Letos so škarjarji še vedno tam in prav fino se imajo. No ja, so si potem rekli berlinski velmožje, če ga ne moreš premagati, ga pojej – in so dali nekemu lokalnemu ribiškemu podjetju dovoljenje, da lovi rake in jih prodaja restavracijam. Dovoljenje velja do konca letošnjega leta. Menda so rakci prav okusni, če jih očistite v slani vodi in nato žive skuhate v vreli vodi, začinjeni s kajenskim poprom, česnom, čebulo, limono, soljo in lovorovimi listi. Pustite jih vreti štiri minute, nato pokrite stati 5–20 minut, potem pa dober tek!
Spravite ta recept, morda vam bo že kmalu prišel zelo prav.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
