Za enega najbolj iskanih vojnih zločincev moderne dobe Ratka Mladića je bila v Haagu 24. junija 1995 spisana obtožnica za genocid in druge vojne zločine. Mladić je bil leto dni pozneje odstavljen s položaja vojske Republike srbske in preseljen v ZRJ, kjer so ga dokončno upokojili leta 2001, po padcu Miloševićevega režima. General je takrat spoznal, da je napočil čas skrivanja. Pri tem naj bi mu pomagali številni člani srbskih obveščevalnih služb in vojske.
Mladić se je med letoma 2002 in 2005 skrival celo v središču srbske prestolnice, pozneje pa v Sremski Mitrovici in vasi Ljuba pri Šidu. Samo v Novem Beogradu je zamenjal sedem lokacij. Najraje je očitno bival v Ulici Jurija Gagarina, kjer je zamenjal kar tri zgradbe. Po nekaterih informacijah naj bi živel le nekaj blokov oddaljen od »Dragana Babića« oziroma Radovana Karadžića, a se po do zdaj zbranih informacijah nikoli nista srečala.
Vedno oborožen do zob
Viri – gre za ljudi, ki so mu pomagali pri begu – pričajo, da je imel pri sebi v nahrbtniku vedno stlačen lažji mitraljez in dve pištoli. Dolga leta mu je pri skrivanju pomagal Stanko Ristić, ki ga je vedno spremljal ob večernih izhodih. Mladić naj bi bil tudi do njega skrajno sumničav, zato je često spreminjal urnike in načrte sprehajalnih poti. Čeprav mu je Ristić zagotovil mobilni telefon, ga Mladić nikoli ni uporabljal v stanovanju. Kopalnico in stranišče je uporabljal samo, kadar je bil v stanovanju prisoten še kdo. Znebil se je tudi vse embalaže od zdravil in jo skrbno zažigal.
Volnene nogavičke
»Šlo je za stroge previdnostne ukrepe. Med pogovori je zaradi strahu pred prisluškovanjem pustil teči vodo, po stanovanju pa se je gibal v volnenih nogavicah,« je povedal Rasim Ljajić, nekdanji predsednik Nacionalnega sveta za sodelovanje z mednarodnim sodiščem v Haagu. Stanovanja je redko zapuščal, če pa že, je to storil pozno zvečer, ko je s sinom Darkom odšel na sprehod do Save. Soproga Bosiljka ga je obiskovala enkrat na teden. Ob petkih so jo nekdanji Mladićevi soborci odpeljali do hotela Bristol, kjer jo je prevzel nekdo od njegovih varnostnikov in jo odpeljal v Mladićevo stanovanje. Od moža naj bi odhajala ob nedeljah zvečer.
Aretacije jatakov
Še iz turških časov v Srbiji vedo za tradicijo »jatakov« – ljudi, ki so skrivali hajduke pred Turki. Ko so oblasti aretirale nekatere pomembne »jatake«, je Mladić razumel sporočilo. Januarja 2006 je odpustil še zadnjega varnostnika in od takrat bežal sam. Februarja se je oborožen pojavil v stanovanju Krsta Jegdića, kjer ga niso pričakali z navdušenjem, čeprav je Krsto brat Mladićeve soproge Bosiljke. »Krstova žena mu je dejala: »Prosim vas, ne delajte nam tega že zaradi mojega sina, opazujejo nas.« Takrat naj bi ji Ratko odgovoril: »Mar veš, koliko takih mi je umrlo v naročju?« Tako je o dogodku pričal Bruno Vekarić, nekdanji pomočnik tožilca za vojne zločine. Krsto Jegdić je nato Mladića odpeljal v 30 kilometrov oddaljeno Moštanico in ga namestil v nedokončano hišo brata Miroslava. Še vedno se ne ve, kdo je izdal Mladićevo lokacijo, a po prijavi so 6. aprila v vas prišli pripadniki specialnih enot in policije.
Spektakularna brca v prazno
Sledila je filmska predstava pripadnikov srbskih specialnih enot, ki so obkolili hišo in udrli vanjo. Prečesali so vse prostore, toda v njih niso našli pobeglega generala. Potrkali so na vrata sosednje hiše, vendar jim nihče ni odprl. Ko so po neuspešni akciji obrnili hrbet in razočarano zapuščali vas, jih je z okna neodprte hiše opazoval Ratko Mladić. »Ratko Mladić je bil dva metra oddaljen od pripadnikov državnih organov in že takrat bi ga lahko odpeljali v Haag,« neuspeh opisuje Ljajić. Mladića so aretirali šele leta 2011. (mv)
