Proti njeni volji si jo je na dan vzelo do 50 moških
J.P.
1. 7. 2015, 11.10
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:
Lee Ok-seon je ena od devetinštiridesetih še živečih žensk, ki so bile med leti 1932 in 1945 prisiljene delati v japonskih frontnih bordelih. Povečini je šlo za ženske in dekleta s korejskega polotoka. Po nekaterih ocenah naj bi jih bilo v spolno suženjstvo prisiljenih kar 200.000.
Twitter
Dan, ko so jo ugrabili, iz njenega spomina ne bo zbledel. Imela je le petnajst let. Zgrabili so jo kar na ulici, jo strpali v avtomobil in odpeljali v Yanjin, mesto na meji med Kitajsko, ki so jo okupirali Japonci, in Severno Korejo. Tam so jo nastanili skupaj s petimi drugimi ženskami in dekleti. Nekatere so bile celo mlajše od nje.
Wikipedia
Pod pretvezo izobrazbe
Njena tragična zgodba se je začela, ko je štela le sedem let. Ker starša nista imela denarja za njeno izobrazbo, se je ponudila neka ženska, da jo vzame k sebi in financira njeno šolanje. Starša sta na ponudbo pristala. Obljube so se izkazale za prazne – Lee Ok-seon je morala tlačaniti v restavraciji, ki je bila v lasti njene »mecenke«. Ta jo je pozneje prodala lastniku nekega puba, kmalu po tistem pa so jo ugrabili.
Twitter
Zaradi cepljenj proti sifilisu je postala neplodna.
50 na dan
Bila je ena od 200.000 žensk, ki so japonskim vojakom »nudile tolažbo«. Tudi do petdesetim na dan. Pogosto je bila tepena, občasno so ji grozili s smrtjo. S činom se je stopnjevala okrutnost, se spominja Lee. »Zaradi tepeža sem oslepela, oglušela in izgubila zobe.« Zaradi cepljenj proti sifilisu je postala neplodna, tako kot tudi številne druge. Enkrat ji je uspelo pobegniti, a so jo kmalu ujeli. Še danes ima brazgotino na roki, kjer je vojaški policist vanjo zarezal z nožem. »V njegovi pristojnosti je bilo, da me ubije. Ko me je vprašal, zakaj sem pobegnila, sem mu povedala, da sem bila lačna, prezebla in izmučena. Takrat me je porezal po roki,« je povedala sedeminosemdesetletnica.
Twitter
Boj za zadoščenje
Twitter
Zgrabili so jo kar na ulici.
Lee danes živi v bližini Seula v posebnem centru, namenjenem preživelim spolnim sužnjam. Te dni na kalifornijskem sodišču bije bitko z japonsko vlado, od katere skupaj s še enajstimi drugimi nekdanjimi spolnimi sužnjami terja dvaindvajset milijonov evrov kompenzacije za zlorabo, ki so jo morale prestati med drugo svetovno vojno. Leta 1993 se je Yohei Kono, takratni predstavnik japonskega kabineta, ženskam opravičil. Vendar pa je lani administracija Šinza Abeja dejala, da bo opravičilo proučila. Japonski premier očitno ni prepričan, da je vlada sodelovala pri siljenju žensk v prostitucijo. Namiguje celo, da so se ženske za dejavnost prostovoljno odločile in bile zanjo plačane. V Tokiu nadalje trdijo, da so ženske dobile kompenzacijo v okviru pogodbe, ki so jo leta 1965 sklenili z Južno Korejo. Vendar pa naj bi Seul denar, s katerim so Japonci hoteli poplačati svoje kolonialistične okrutnosti, porabil za infrastrukturne projekte. Problematika ostaja velika diplomatska ovira med obema narodoma. Čas pa se za te ženske, ki v povprečju štejejo devetdeset let, počasi izteka.
