»Gre za skupen problem, to ni le problem Italije, Malte, ampak je to evropski problem. Vsi moramo solidarno sodelovati pri njegovem razreševanju.« - Karl Erjavec
Sredozemsko morje postaja največje grobišče na svetu. Pot upanja za tisoče ljudi, ki si želijo v Evropi zgraditi novo življenje, postaja pot, gotove smrti. V preteklih letih je v Sredozemlju umrlo na tisoče nemočnih ljudi, med njimi veliko mater in otrok. Evropski politiki so po vsaki tragediji vzklikali »nikoli več«, a nato samo pogledali stran.
Italija je po tragediji pri Lampedusi, ko je pred dobrima dvema letoma umrlo 400 ljudi, v Sredozemlju začela vojaško operacijo Mare Nostrum, a od vseh evropskih držav ji je na pomoč priskočila le Slovenija z vojaško ladjo Triglav. Ostali evropski partnerji so le nemo opazovali, solidarnosti z Italijo, v katero se je od začetka leta zateklo slabih 25.000 priseljencev, pa niso pokazali. Pozabili so na temelje moderne Evrope, kar so človekove pravice, solidarnost in človeško dostojanstvo.
Ko je Italija končala svojo operacijo, je Evropa zagnala veliko manjši Triton, a pomanjkanje finančnih sredstev in malo število vojaških ladij so bili »uspešen« recept za novo tragedijo.
Devetsto mrtvih na dnu Sredozemlja
1600 ljudi je že umrlo v letu 2015 med prečkanjem Sredozemskega morja.
Evropa je v noči na nedeljo izgubila še zadnji del svoje kredibilnosti. Domneva se, da je v največji tragediji v Sredozemskem morju do zdaj umrlo najmanj 900 ljudi, med njimi vsaj 200 mater in 50 otrok. Stara ribiška ladja je v nedeljo zgodaj zjutraj približno 100 kilometrov severno od libijske obale poslala klic na pomoč. Italijanska obalna straža, ki je klic prestregla, je na kraj napotila portugalsko tovorno ladjo, ki je plula v bližini. »Ko smo videli tovorno ladjo, se je večina oseb na ladji nagnetla na eno stran ladje in ta je v nekaj minutah potonila,« je dejal eden izmed 28 preživelih. Italijanska mornarica je na kraj napotila več deset ladij, ki so iz morja potegnile 24 trupel.
Zgodbe, ki jih pripovedujejo preživeli, so srhljive. Mladenič iz Bangladeša, ki je svojo rodno državo zapustil v upanju po boljši prihodnosti, je dejal, da so večino ljudi tihotapci zaklenili v podpalubje ladje. »Ljudje so umrli zaprti v kletki kakor miši. Niso imeli možnosti preživeti. Imel sem srečo, da sem bil na palubi in da znam plavati,« je dejal mladenič.
Evropa je v preteklih letih za reševanje bank namenila stotine milijard evrov, ni pa bila zmožna najti nekaj sto milijonov evrov za pomoč soljudem in preprečitev tragedij v Sredozemlju. Libija, ki je postala odskočna deska tihotapcev ljudi, je to postala po zaslugi Zahoda. Libiji smo pred leti »podarili« demokracijo, financirali upornike, ki so zrušili Gadafija, in s tem uspeli povsem uničiti državo. Tako smo ustvarili ploden teren za tihotapce z ljudmi.
Izredno srečanje
Politika se je pričakovano nemudoma odzvala na novo tragedijo. Včeraj je v Luxembourgu potekalo izredno zasedanje notranjih in zunanjih ministrov unije, v četrtek pa bo na to temo tudi izredni vrh EU, a po toči zvoniti je prepozno.
Kruta resnica, ki jo upa povedati le malokdo, je, da si nobena evropska država ne želi sprejeti beguncev. Postali smo družba individualistov, ki ji je malo mar za trpljenje drugih. Mar nam je za solidarnost in mar nam je za delitev bremen. In dokler se takšna tragedija ne bo zgodila pred našimi očmi, bomo vse skupaj še naprej le nemo opazovali.