Vojna je kruta stvar, četudi traja samo 10 dni. Suhoparni statistični podatki kažejo, da je med 27. junijem in 7. julijem 1991 na naših tleh vojna zahtevala 76 žrtev: 19 na slovenski strani, 45 na strani JLA in 12 tujih državljanov. Slovenska stran je imela 182 ranjenih, JLA pa 146. Enote Teritorialne obrambe so zajele 4693 pripadnikov JLA in 252 pripadnikov zvezne milice oziroma policije. Nekdanji štabni polkovnik JLA Živomir R. Podovac v svojem zapisu na spletni strani intermagazin.rs trdi, da smo Slovenci med vojno zagrešili številne vojne zločine. Tako naj bi pripadnike JLA in člane njihovih družin trpinčili in jim grozili. Večje število naj bi jih odpeljali v taborišča, ki naj bi bila v Postojni, Kranju, Domžalah in v Dolu pri Hrastniku.
V Kranju naj bi pripadniki TO ujetnike trpinčili, se na njih drli in jih tepli s palicami za bejzbol, verigami in železnimi palicami. Številne od njih naj bi slekli do golega, nato pa jim za 10.000 dinarjev prodajali oblačila. Enega izmed vojakov naj bi usmrtili s strelom v tilnik, življenje naj bi izgubil tudi en civilist. Ujeti vojak Nebojša Trivan naj bi pričal: »Okoli 19.20 je pripadnik TO s puško na mah ubil vojaka, s katerim sem skupaj stražil.« Podovac trdi celo, da naj bi nekaterim celo izdrli zobe z zlato prevleko, in ravnanje z ujetniki primerja s taborišči Aschwitz in Dachau. Ujetnike srbske narodnosti naj bi nato po več mesecih agonije natovorili na živinske vagone in jih poslali v Beograd.
