Po Netanjahujevi volilni zmagi bodo sicer verjetno zopet vsi govorili, da je treba mirovni proces nadaljevati. Tako bodo tudi Palestinci verjetno sporočili, da so se pripravljeni pogajati naprej, morda pa bo celo Netanjahu potegnil nekaj všečnih potez in vstopil v pogajanja, je povedal poznavalec Bližnjega vzhoda.
A, kot je poudaril, je dejstvo, da so Palestinci v izgubljenem položaju. Vprašanju izraelsko-palestinskega spora se namreč pridaja preveč personalen oziroma strankarski pridih. Zadeva je veliko bolj strukturna kot strankarska oziroma personalna - izraelska politika se ne razlikuje, ko gre za to, da se ves čas krši mednarodno pravo, naseljuje judovske naseljence in uničuje možnosti za nastanek suverene in življenjsko sposobne palestinske države.
Vse pomembne izraelske stranke od nastanka Izraela leta 1948 - laburisti, Likud in Kadima - so namreč delovale proti nastanku suverene in življenjsko sposobne palestinske države. Razlika med temi grupacijami je zgolj v tem, da so proti palestinski državi delovale z različnim stilom.
Medtem ko je Likud deloval agresivno, glasno in kljubovalno in je tudi na deklarativni ravni zavračal nekatera bistvena načela, ki jih je sprejela mednarodna skupnost, na primer načelo rešitve dveh držav, so laburisti ves čas delovali bolj subtilno in sofisticirano, v načelu tudi sprejemali rešitev dveh držav, v praksi pa podobno kot Likud ali pa še intenzivneje uničevali možnosti za nastanek suverene in življenjsko sposobne palestinske države, je pojasnil Šterbenc.
Kot primer za to je navedel, da je izraelska laburistična vlada 27. junija 1967 tiho in diskretno anektirala vzhodni Jeruzalem kot mesto in tudi 64,5 kvadratnega kilometra Zahodnega brega - kar vse skupaj predstavlja anektirani vzhodni Jeruzalem. To je bil tihi, a odločilni korak. Na drugi strani je Likud 30. julija 1980, ko je bil na oblasti, sprejel ustavni zakon, s katerim je pompozno razglasil Jeruzalem za večno in nedeljivo prestolnico Izraela in s tem razburil mednarodno skupnost.
Kot je še poudaril Šterbenc, je sam bližnjevzhodni mirovni proces, ki naj bi se začel 13. septembra 1993 z mirovnim sporazumom iz Osla, dejansko le velik konstrukt. Nikoli ni bil pravi mirovni proces, temveč proces, ki lahko vodi le v konflikt, napetost, vojno ali trajno nestabilnost na Bližnjem vzhodu. Danes po mnenju Šterbenca zelo težko govorimo o tem, da je sploh še mogoča rešitev dveh držav.
Končni cilj Izraela je bil po njegovem mnenju vedno anektiranje Zahodnega brega oz. Judeje in Samarije. Ko gre za Palestince, pa je Šterbenc izpostavil, da že vse od začetka tako imenovanega mirovnega procesa vlada absurdna situacija, ko Palestinci sami, torej okupirano ljudstvo, nosijo vojaško in upravno breme okupacije, ki bi ga sicer morala nositi okupacijska sila, torej Izrael.
Palestinci so tako v izgubljenem položaju. Verjetno edina možnost, da se vsaj začnejo boriti za boljše mesto pod soncem, pa je, da se palestinska uprava razpusti in tako Palestinci ne opravljajo več levjega deleža za okupacijsko silo, je poudaril Šterbenc.
