Plini so dobili svoje ime, ker imajo dobo trajanja manj kot šest mesecev. A kljub kratki življenjski dobi je škoda, ki jo povzročajo, znatna in bi se glede na poročilo, ki je bilo v ponedeljek objavljeno v časniku Nature Geoscience, utegnila še povečati.
Približno 90 odstotkov plinov nastane v oceanih, med drugim jih proizvajajo morska trava in alge ter fitoplankton. So del običajnega cikla tanjšanja in obnavljanja ozonske plasti. Preostalih 10 odstotkov pa proizvede človek in izhajajo iz industrijskih kemikalij na osnovi klora, kot je diklorometan. Proizvodnja tega narašča.
Pred študijo raziskovalcev na univerzi v britanskem Leedsu so znanstveniki vedeli le malo o učinku tovrstnih kemikalij, rezultati pa so presegli vsa pričakovanja. "Bili smo precej presenečeni, ko smo videli, kako velik je bil učinek plinov VSLS," je dejal vodilni avtor študije Ryan Hossaini z univerze v Leedsu.
Kot ocenjuje ekipa znanstvenikov, so plini VSLS na Antarktiki odgovorni za 12 odstotkov škode na ozonski plasti, je dejal Hossaini. Na globalni ravni je učinek še bolj drastičen - v nižji stratosferi gre kar 25 odstotkov izgube ozonske plasti pripisati plinom VSLS. Še ena pomembna ugotovitev študije je, da proizvodnja diklorometana narašča. Od 90. let preteklega stoletja so se ravni na številnih delih sveta podvojile, zatrjuje Hossaini.
K sreči plini VSLS niso niti približno tako škodljivi kot klorofluoroogljiki (CFC), ki jih je v poznih 80. letih prejšnjega stoletja zaradi njihovega izjemno škodljivega učinka na ozonsko plast prepovedal Montrealski protokol. A kot opozarja Hossaini, je eden od virov plinov VSLS iz diklorometana prav proizvodnja ozonu prijaznih kemikalij, ki so nadomestile klorofluoroogljike.
Plini VSLS, ki jih proizvaja človek, niso vključeni v Montrealski protokol in običajen potrošnik lahko naredi le malo za zmanjšanje njihove proizvodnje, saj se uporabljajo predvsem v težki industriji. Bi pa bil po mnenju Hossaina čas, da se te snovi vsaj pojavijo na radarjih pristojnih regulatorjev. Četudi pa bi nam uspelo zmanjšati proizvodnjo teh plinov, bi lahko vse toplejše podnebje bistveno prispevalo k deležu, ki nastane v naravi. Zaenkrat je še težko karkoli natančno napovedati, a Hossainijeva ekipa sumi, da bi lahko globalno segrevanje vodilo v izločanje velikih količin plinov VSLS iz oceanov v atmosfero.
