»Ti trki so sodobni zahodni civilizaciji, kot je nastala po razsvetljenskem prelomu, imanentni. Medtem ko so se zahodne krščanske cerkve – rimskokatoliška in protestantske – posegov v polje njihovih simbolov skozi stoletja konfliktov že navadile, pa jasno vidimo, da imajo s tem veliko več težav ne le muslimani, temveč tudi vzhodne, pravoslavne cerkve in kar celotne družbe z večinskim pravoslavnim prebivalstvom (spomnimo le na Pussy Riot).
Podobno kot pravoslavje, kjer poznajo samoupravne nacionalne cerkve, imajo tudi islamske kulture nemajhne težave z idejo o ločitvi religije od politike, pri čemer problem dodatno zaostri islamska prepoved vsakršnega upodabljanja preroka, kot jo razume velik del muslimanov, zaradi katere je za milijone še najbolj nedolžna risba dojeta kot žalitev.
Trkov med svobodo mišljenja in njegovega izražanja, brez katerega si ne moremo niti ne želimo predstavljati našega sveta, in religijsko svobodo ne bo moč razrešiti brez poglobljenega premisleka o naravi prve. Vztrajanje pri brezkompromisnem smešenju muslimanov, ki so tako v globalnem, svetovnem merilu kot v posamičnih zahodnih državah bolj ali manj obrobna in neredko očitno diskriminirana manjšina, bo brez dvoma zmeraj znova povzročalo protestne, tudi nasilne odzive.
A dosledno izvzetje islamskih simbolov iz pravice do kritike in smešenja bi pomenilo konec svobode govora. Zato protiblasfemični zakoni niso rešitev. Namesto zakonskih prepovedi bo treba postopoma zgraditi kulturo, znotraj katere se bomo pri izvajanju pravice do svobode govora znali odgovorno samoomejevati. Veliko bolj ostri smo lahko pri smešenju centrov moči, neprimerno bolj zadržani bi morali biti pri norčevanju iz že tako deprivilegiranih.
V času, ko v imenu zaščite človekovih pravic in pravne države tiste, ki pravice in svoboščine razumejo drugače od nas, zapiramo v guantaname in abu graibe, jih tam zadržujemo brez vsakršnih sodnih procesov in jih na brutalne načine mučimo, se mi upodobitev preroka Mohameda s turbanom v obliki bombe, kar nekritično reproducira nevaren stereotip o islamu kot inherentno nasilni religiji, pač ne zdi smešna. Zavračanje tovrstnega smisla za humor po mojem ne izhaja iz splošnega manka smisla za humor, še manj pa ogroža pravico do svobode izražanja.
Ravno nasprotno: če nam je res kaj do svobode govora, se moramo v njenem prakticiranju odgovorno samoomejevati. S tem lahko za to temeljno pravico naredimo neprimerno več kot z vsemi novimi zaostritvami protiterorističnih zakonodaj in dodatnimi milijardami za državne represivne aparate.«
