Evtanazija razburja. Primer evtanazije 83-letnega nevrološkega bolnika, ki jo je na željo svojcev opravil zdravnik, naj ne bi bil osamljen. Preiskovalci pa naj bi medtem naleteli na še eno sumljivo smrt, januarja lani. Domnevajo, da je bil bolnik evtanaziran. Zdravnik, za katerega sumijo, da je konec decembra lani evtanaziral 83-letnega bolnika, je trenutno suspendiran, UKC Ljubljana pa je uvedel interni strokovni nadzor, ki naj bi bil končan v roku nekaj dni.
Novica o evtanaziji je spodbudila številne odzive in vprašanja o etičnosti tega dejanja. Za slovenske zdravnike je po besedah Andreja Možine iz UKC Ljubljana »evtanazija ena najhujših kršitev medicinske deontologije«. Vendar so tudi taki zdravniki, ki ne mislijo tako, a v javnosti največkrat molčijo. Primer evtanazije v Sloveniji pa bo po mnenju mnogih pripomogel k temu, da bodo končno spregovorili tudi drugače misleči.
Renata Roban iz društva Hospic poudarja, da je »vsak primer svet zase in bi moral biti tudi tako obravnavan. V diskusiji o evtanaziji ni črno-belih odgovorov in odločitev. Javnost bi morali bolje poučiti o principih dobrega lajšanja telesnega in duševnega trpljenja, kar je sicer naloga paliative in še posebej hospica.« Kot je dejala Robanova, je poslanstvo Hospica stati na strani pacienta in podpirati njegove odločitve, še bolje pa je, če so te odločitve predhodno, od vsakega posameznika izražene v vnaprejšnji volji. »Tak dokument lahko vsakdo sam zapiše in ga tudi kadarkoli spremeni. Tako bi se lahko izognili mnogim dilemam ob težkih odločitvah, obenem pa bi bila spoštovana pacientova volja, kar sodi med osnovne človekove pravice,« je še poudarila predsednica društva Hospic.
Evtanazija je v Sloveniji trenutno prepovedana, kako pa je urejena v drugih državah v Evropi in po svetu? Večina evropskih držav nima zakonov, ki bi dovoljevali evtanazijo, najdejo pa se države, kjer je umor iz usmiljenja zakonit. Za začetek pa je treba pojasniti, kaj evtanazija sploh pomeni.
Beseda evtanazija izhaja iz grščine in pomeni smrt. Poznamo neaktivno, aktivno in pasivno evtanazijo. Pri pasivni gre za izrecno dejanje, namenjeno usmrtitvi (npr. s smrtonosno injekcijo), pri pasivni pa posameznika pustijo umreti naravno, tako da na primer ne opravijo operacije, ki bi lahko podaljšala življenje. Pri neaktivni evtanaziji pa posameznika odklopijo z aparatur, ki ga umetno ohranjajo pri življenju.
Tako je področje evtanazije v Evropi zakonsko urejeno v Belgiji, na Nizozemskem, v Luksemburgu in Albaniji. V Belgiji in na Nizozemskem so evtanazijo legalizirali leta 2002, pred tem pa sta imeli državi dolgo zgodovino primerov nepreganjanja zdravnikov, ki so pomagali pri smrti bolnikov. Leta 2009 pa je evtanazijo dokončno legaliziral še luksemburški parlament.
Z uzakonitvijo evtanazije se po trditvah enega izmed društev, ki deluje na področju zagovarjanja »dostojne smrti«, število takih smrti ni povečevalo. Tako evtanazija kot vzrok smrti predstavlja le tri odstotke vseh umrlih na Nizozemskem v enem letu.
Poseben primer je Švica, ki dovoljuje pomoč pri samomoru, kar pomeni, da zdravnik predpiše smrtonosno zdravilo, ki si ga nato bolnik vbrizga sam. Tako vse več tujcev, tudi Slovencev, hodi umirat v Švico, saj tamkajšnji kazenski zakonik pomoč pri samomoru šteje kot zločin le, če je storjen iz sebičnosti. V državi obstaja nekaj društev, ki pomagajo pri samomoru, cena njihove »storitve« pa se giba okoli 8000 evrov.
