V sredo bodo vse oči na Apeninskem polotoku uprte v Napolitana, ki bi lahko tradicionalni nagovor ob prehodu v novo leto izkoristil za napoved odstopa. Da se namerava od položaja posloviti, je 89-letni predsednik posredno nakazal že pred dnevi, danes pa se tako vsi sprašujejo le, ali bo to storil na silvestrovo ali bo dal državi še nekaj časa. Nekateri poznavalci ugibajo, da bi lahko Napolitano počakal na 13. januar, ko se bo z govorom premiera Mattea Renzija v Evropskem parlamentu de facto končalo polletno predsedovanje Italije EU.
Sosedi se predvsem bojijo, da bo odstop Napolitana oz. nezmožnost soglasja okoli njegovega naslednika, iskanje katerega je zadnje tedne že v polnem teku, državo pahnilo v novo negotovost. Italija je sredi najhujše povojne krize, premier Renzi pa mora zato uvesti pomembne reforme.
Najmanj, kar ob tem potrebuje, je zastoj zaradi volitev predsednika države. Dokler trajajo te volitve, parlament namreč ne sme odločati o ničemer drugem. Senat pa bi se moral že januarja znova lotiti volilne reforme. Z novim zakonom bi stranka, ki bi zmagala na volitvah, dobila jasno parlamentarno večino, kar bi predstavljalo pravo revolucijo v državi, kjer je nestabilnost vlade način življenja.
Vprašanje je tudi, ali bo novi predsednik mednarodno spoštovanemu Napolitanu segel vsaj do kolen. Najstarejši predsednik kake evropske države in krizni menedžer številka ena v Italiji se po burnih osmih letih na položaju, ki jih je zaznamovalo več menjav vlad, noče iti več.
"Kos je bil enemu najtežjih predsedovanj v državi, zelo je utrujen," je v enem izmed intervjujev dejal Napolitanov svetovalec Emanuele Macaluso. Kot je posvaril, sedaj državi grozijo najbolj kaotične volitve predsednika v zgodovini. Te besede v Italiji, kjer so bile zadnje volitve ponižujoča igra, nekaj pomenijo, komentira nemška tiskovna agencija dpa.
Napolitanu, nekdaj pristojnemu za zunanjo politiko v komunistični stranki, gre zahvala, da Italija v zadnjih letih ni popolnoma strmoglavila. Zadnji premierji so lahko stolčke zasedli le zato, ker je predsednik uspešno posredoval med podivjanimi strankami.
Prvi bivši komunist na čelu Italije se je želel umakniti že lani, a je spričo kaosa ob predsedniških volitvah, ko sprtim strankam po več krogih ni uspelo najti kandidata, aprila 2013 pristal, da ga je na koncu parlament z volitvami potrdil za še en mandat. "Italija ne sme več uprizoriti takšnega ponižujočega spektakla," je posvaril Napolitanov svetovalec Macaluso.
Italijanskega predsednika volijo predstavniki obeh domov parlamenta in 20 italijanskih dežel, skupno 1007 predstavnikov. V prvih treh krogih glasovanja je za izvolitev potrebna dvotretjinska večina oziroma 672 glasov, v vseh nadaljnjih krogih pa zadošča že absolutna večina 504 glasovi.
Po pričakovanjih bo Renzijeva Demokratska stranka (PD) kot prva predstavila predsedniškega kandidata in skušala druge stranke prepričati, naj ga podprejo. A ob zadnjih volitvah se ni PD niti v lastnih vrstah uspelo poenotiti o kandidatu. "Ne sme priti do ponovitve leta 2013," je Renzi posvaril svojo stranko.
V iskanje kandidata se želita vplesti tudi nekdanji premier Silvio Berlusconi in njegova Naprej Italija. Berlusconi sodeluje z Renzijem pri pomembnih reformah, a v zameno za to zahteva ugodnosti zase. Če bo podprl Renzijevega kandidata, bo od novega predsednika pričakoval milo obravnavo, ko gre za njegovo obsodbo zaradi utaje davkov, se bojijo člani PD.
Berlusconi je kot možnega kandidata za predsednika že omenil nekdanjega premierja Giuliana Amata, vedno znova pa je na tapeti tudi ime nekdanjega dvakratnega premiera Romana Prodija. A slednji ima minus, ker mu je na volitvah predsednika spodletelo že lani.
Dobre možnosti pripisujejo tudi finančnemu ministru Pieru Carlu Padoanu, mednarodni in domači ugled pa uživa predvsem predsednik Evropske centralne banke Mario Draghi, zaradi česar je tudi vedno znova predmet debat. A da bi se Draghi odrekel službi v Frankfurtu, naj bi bilo le malo verjetno, navaja dpa.
