28. decembra bodo južni sosedje glasovali na predsedniških volitvah, izpostavljamo najbolj zanimivega kandidata.
Opisujejo ga kot mladega, lepega, simpatičnega in naravoslovno izobraženega, zaradi česar osvaja srca volivk in volivcev, še preden zares spregovori. A predvolilna soočenja razkrivajo njegovo temnejšo stran. Vprašanju voditelja soočenja na televiziji RTL, kako bi glasoval na morebitnem referendumu za prepoved splava, se je sprva poskušal izogniti, rekoč, da zagovarja vsa živa bitja na Hrvaškem in da so njegova temeljna vprašanja ekonomska, nato pa se je po tem, ko se mu je fizično zaletelo, le izrekel, da na to vprašanje ne more odgovoriti.
To pa ni edino vprašanje, na katero Sinčić nima odgovora. Njegova ideološka podstat je namreč tako šibka, da bi kateri od zlobnih jezikov porekel, da se je izobraževal na spletnem iskalniku Google in pri tem med brskanjem po teorijah zarot ni šel dlje kot tri iskalne strani globoko. Kot svojo osrednjo točko izpostavlja dolžniško suženjstvo, pri čemer tega ne razdela globlje od politične floskule. Razlog za vse hrvaške težave vidi v domači korupciji tajkunov in mednarodnem bančnem sistemu, pri čemer obeh procesov ne analizira, ampak ju predvsem demonizira, hkrati pa ne ponuja alternativnega gospodarskega modela. Napoveduje reformo centralne banke, a ne navaja, kako naj bi jo izvedli. Pri reformi ključnih institucij bi se oprl na tajne službe, ki bi jih usmeril v iskanje kriminalcev, za razliko od zdajšnjega pregona političnih nasprotnikov.
Ne glede na ugotovljeno Sinčić nastopa kot resen kandidat. Po nedeljskem soočenju mu ankete Jutarnjega Lista napovedujejo 25-odstotno podporo javnosti.
Svoje politične nasprotnike je na predvolilnem soočenju kljub temu obtožil, da so najemniki in izvajalci tujih interesov, iz te kritike je izvzel le sebe, z besedami, da »ni nikogaršnji privesek«. Kot še eno v vrsti rešitev za Hrvaško vidi lustracijo vseh tistih politikov, ki »so Hrvaško pripeljali na rob bankrota«.
Sinčićeva agenda je tako razmeroma nedefinirana; na deklarativni ravni je sicer naperjena proti neoliberalni ideologiji, a pri tem ne ponuja nobenih konkretnih rešitev, niti ne napoveduje socialističnih ali socialdemokratskih alternativ. Nasprotno, njegova politična retorika je prepojena s hrvaškim nacionalizmom in interesi (hrvaškega) ljudstva, kar je sicer pričakovano, glede na to, da naši južni sosedi vse, kar ideološko spominja na socializem ali komunizem, povezujejo z velikosrbsko agresijo, Slobodanom Miloševićem in skorumpirano tranzicijo.
