Njegovo domovanje je postajalo pretesno za vse, zato je moral razmišljati o alternativi, ki se je danes razvila v pravo mačje zavetišče s 160 mačkami, kjer deluje tudi urejena veterinarska soba.
Po osemnajstih letih prostovoljnega dela, posvečenega mačkam, ima Cociani pomislek: »Skrbi me, ker postajam star in ne vem, kakšna bo usoda zavetišča. Vendar upam, da bo nekdo prevzel moje oziroma naše poslanstvo in ga vodil naprej. Najteže je bilo vse to ustvariti, zdaj ko je to veliko bolj utečeno, bo nedvomno laže,« je za Svet24 povedal vodja zavetišča.
Giorgio se je na poti do mačjega zavetišča srečal z mnogimi ovirami, vendar ga vse to ni ustavilo. Čez leto si ne privošči dopusta, saj si ne predstavlja, da ga ne bi bilo več kot sedem dni. Urejati mora vse birokratske zadeve zavetišča, čeprav verjame, da je to le izguba časa. »Večino svojega časa preživim tukaj. Imam srečo, da me obkroža odlična ekipa prostovoljk,« brez zadržkov pove. Njegov prvi maček je bil Doro, ime je dobil po lepih zlatih očeh. »Sam je prišel pred moja vrata, in to v drugo nadstropje. Še zdaj ne vem, kako je zašel tja, saj glavna vrata odpirajo le prebivalci soseščine.
On je postal gospodar, ne samo stanovanja, ampak mojega življenja. Z ženo sva se mu morala prilagajati, ne pa obratno,« z nasmeškom pojasni Giorgio. Najstarejši predel, kjer so naselili prve mačke, je podstrešni del hiše, kjer poležava nekaj več kot sto mačk. Kosmatinke imajo na voljo večje število foteljev, mačjih praskalnikov, polic za plezanje ter seveda hrano in vodo. Tam so predvsem tiste mačke, ki ne najdejo domovanja, in tiste z zdravstvenimi težavami. Ob tem nam naš gostitelje pojasni: »Mi mačk ne uspavamo, vse dokler ne ugotovimo, da izredno trpijo. Slepota ali poškodba, ki mački življenja ne ovira in ji ne povzroča bolečin, niso razlogi, zaradi katerih bi mačke uspavali.« Stroškov imajo tudi veliko. Veterinarske stroške rešujejo tako, da najamejo veterinarja za eno ali dve kirurški uri na teden, v tem času pa opravi vse preglede in večje število kastracij ali sterilizacij. To je veliko ceneje in tudi učinkoviteje. Ravno zato so odvisni od podpore ljudi dobrega srca. Ustanovitelj društva je prepričan, da je prav to ključnega pomena za delovanje zavetišča. Podpornikom je namenil posebno pohvalo: »Tržačani so res dobrega srca in izredno radi pomagajo. Prinesejo nam donacije v obliki hrane ali denarnih sredstev. Nimamo nobenih posebnih olajšav, občina nam pomaga le z nekaj sredstvi za izvajanje akcij sterilizacij in kastracij.«
Gattile ima nad mestom še zunanje zavetišče. Tam prostovoljke oskrbujejo 140 mačk v ograjenem prostoru, kjer lahko vsaka najde svoj kotiček. Med grmovjem imajo muce postavljene svoje hiške, ki dajejo občutek mačjega naselja. Giorgio pove, da letno oddajo od 300 do 400 mačk. Vedno naraščajoče število zapuščenih mačk pa je odgovornost družbe, saj se ne zavedamo pomena sterilizacij in kastracij, ki so edina rešitev za zmanjšanje mačje populacije. »Problem niso živali, temveč vedno ljudje. Najbolj me razjezi, ko želijo mačjega mladiča posvojiti 80-letniki, ki ne bodo dočakali odraslosti mačke. Kaj pa bo z njo, ko bo odrasla? Pripeljali jo bodo v zavetišče, ko bo že velika, in tukaj bo ostala za vedno,« opiše Cociani.
V Italiji zavetišče za mačke ni obvezno. Tako je Tržaško zavetišče edino v Furlaniji - Julijski Krajini, najbližja podobna ustanova je v Monfalconeju in Pordenonu. Čeprav Giorgio ne pozna vseh mačk po imenih, saj jih je preveč, so nekatere prebivalke azila, ki so mu posebej pri srcu. Tiste, ki ga ob prihodu v njegovo »življenjsko službo« vedno pozdravijo. Zasluženo, saj je on sam mačkam posvetil celo svoje življenje.
