Pri konservativcih je vse dogovorjeno. Za edino resno kandidatko velja Nathalie Kosciusko-Morizet, ki jo pogosto imenujejo kar NKM. Njena socialistična nasprotnica na županskih volitvah, ki bodo marca 2014, bo Anne Hidalgo, namestnica sedanjega pariškega župana. V predvolilno tekmo se bo zagotovo vključilo še nekaj žensk iz manjših strank, vendar po splošnem prepričanju nimajo resnih možnosti za zmago.
NKM in Hidalgova sta že začeli posredno obračunavati, zlasti glede vprašanja varnosti in turizma v Parizu. Njuna stališča o tem, kakšen Pariz bi bil najboljši za 2,3 milijona prebivalcev in 29 milijonov vsakoletnih obiskovalcev, so izrazito različna.
Kosciusko-Morizetova se zavzema, da bi bile trgovine v glavnih turističnih predelih Pariza odprte tudi v nedeljo, saj tako mesto ne bi izgubljalo turističnih skupin na račun Londona. Zatreti namerava tudi tatove, ki oblegajo podzemne železnice in glavne znamenitosti, kot sta Louvre in Eifflov stolp.
Hidalgova odgovarja, da je francoski sistem namenjen prebivalcem, vendar si ne želi, da bi čez vikend opusteli Pariz postal kot »anglosaksonska mesta, ki obratujejo 24 ur na dan«.
NKM je inženirka, v politiki sta bila že njena ded in oče. Bila je že županja v pariškem predmestju Longjumeau, pod bivšim predsednikom Nicolasom Sarkozyjem je vodila ministrstvo za ekologijo, trajnostni razvoj, transport in stanovanjska vprašanja. Na lanskih predsedniških volitvah je bila tiskovna predstavnica Sarkozyja ob
spodletelem poskusu za ponovno izvolitev, še vedno pa je poslanka v francoski narodni skupščini.
Anne Hidalgo, namestnica župana Bertranda Delanoeja, ki po dvanajstih letih zapušča položaj, slovi po nenaklonjenosti javnemu pojavljanju. Vztrajno zavrača prošnje za intervjuje, v redkih javnih nastopih se skrbno obdaja s podporniki. Vendar pa bi ji v tekmi za županjo lahko uspelo na račun Delanoejeve priljubljenosti in pariškega sistema posrednih volitev.
Le pet od štiridesetih največjih francoskih mest ima trenutno županje, kar je odraz težavnosti, s katero se ženske pririnejo do vrhovnih političnih položajev.
»Ženske v spopadu za Pariz dokazujejo, da se je Pariz razvil v mesto,« pravi Hidalgova.
»Res je, da v francoski politiki ni dovolj žensk,« pravi Kosciusko-Morizetova. »Kot inženirka pa opažam, da je tudi malo inženirjev.«
Glavni kandidatki imata tudi več skupnih točk: obe podpirata gradnjo javnih stanovanj, zavzemata se za omejitev dizelskih vozil, obe podpirata tudi istospolne poroke, ki so jih v Franciji pred kratkim legalizirali.
Politični analitiki ugotavljajo, da v Franciji še nikoli niso imeli tolikšnega števila predvolilnih kandidatk. Vse po vrsti so mladostne in živahne, s sodobnim slogom, kar je v popolnem nasprotju z običajno francosko predstavo o starih, sivolasih politikih brez življenja.
Strokovnjakinja za vprašanja spola s slovite pariške Sorbonne pravi, da so francoske političarke v 'nemogočem položaju'. »Ko se obnašajo preveč kot ženske, pravimo, da se obnašajo preveč kot ženske. Če se ne obnašajo dovolj kot ženske, jim očitamo, da niso dovolj ženske.«
