Zakon, sprejet leta 2023, se bo uveljavljal postopoma, prvo spremembo je prinesel z lanskim januarjem, ko je uvedel oskrbovalca družinskega člana. To pomeni, da družinski član, torej sorodnik ali partner, ki nudi oskrbo upravičencu do dolgotrajne oskrbe (uvrščen mora biti v eno od dveh najvišjih kategorij, 4. ali 5.) in je zaradi tega »zapustil trg dela« (se odpovedal službi), za to prejema 1,2-kratnik minimalne plače, ima pravico do 21 dni dopusta (oskrbo varovanca za ta čas prevzame DSO) in usposabljanja. Doplačila so ukinjena, prav tako država obljublja, da se ne bo usedla na premoženje uporabnika.
Ni šlo gladko, predvsem pa ne hitro. V slabem letu so CSD-ji prejeli več kot 1600 vlog za oskrbovalca družinskega člana, ugodno so jih rešili dobro polovico, zaradi zapletenega postopka in zapletov z informacijskim sistemom je šlo zelo počasi, zaradi zelo visokega vstopnega praga za oskrbovance (ki ga mnogi niso dosegali) pa so dobro tretjino kandidatov morali zavrniti. Ocenjujejo, da imamo trenutno okrog tisoč oskrbovalcev.
Pa še nekje se je prav grdo zapletlo: statusa oskrbovalca niso priznali upokojencem, čeprav so (predvsem) upokojenke največja skupina neformalnih oskrbovalcev. Ali v prevodu: za oskrbovance največkrat skrbijo njihove žene, partnerke ali hčerke, a če so tudi same že upokojene, jim država, ki si zakon razlaga zelo črkobralsko (da ne izpolnjujejo pogoja, da morajo zapustiti trg dela, saj so trg dela ob upokojitvi že zapustile, na primer), odreka to, kar jim je bilo namignjeno, da naj bi dobile, torej dopust, 1,2-kratnik minimalca (ali 1,8-kratnik, če skrbijo za dve osebi) in ob tem še 40 odstotkov pokojnine, ki pripadajo tistim, ki se v pokoju reaktivirajo. Iz novele zakona, sprejetega tik pred koncem lanskega leta, je vse to izpuhtelo. Upokojene oskrbovalke tako še naprej brezplačno pomagajo svojcem, ob hudem pomanjkanju kadra pa hkrati neprostovoljno lajšajo tudi breme države. Minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac je zagotovil, da mora stvari požegnati ekonomsko-socialni svet, potem pa naj bi februarja, menda, stvar vendarle uredili.
Letos prihaja še več novosti: vzpostavitev vstopnih točk, uvedba prispevka za dolgotrajno oskrbo, začetek uveljavljanja pravic do dolgotrajne oskrbe v DSO, na domu, oskrbe na daljavo in do denarnega prejemka. Bomo vse razložili.
Januar
Z začetkom letošnjega januarja se vzpostavljajo vstopne točke, to je začetek procesa iskanja pomoči. Prosilec za storitve se obrne na pristojni CSD, tam ocenijo njegovo upravičenost do storitev dolgotrajne oskrbe, nato pošljejo k prosilcu domov ocenjevalca, ki odloči, koliko oskrbe in pravic mu pripada. Na lestvici je pet kategorij – višja ko je kategorija, več storitev prinaša, visoka kategorija namreč pomeni, da človek potrebuje veliko pomoči. Posebej za upravičenca izdelajo osebni načrt storitev, prilagojen njegovim potrebam. Sam izbere med oskrbo v instituciji, torej bivanjem v DSO, denarnim prejemkom ali pa oskrbo na domu. V slednjem primeru ima tudi pravico sam izbrati izvajalca storitev. Po novem bo – do leta 2028, ko bo država preračunala, ali si to še lahko privošči – dolgotrajna oskrba na domu brezplačna, prav tako kot socialnovarstvena oskrba v DSO (od 1. decembra naprej), tam bodo uporabniki morali še vedno plačati za nastanitev in hrano (vendar ne več, kot je zagotovljena pokojnina, trenutno 748 evrov), vse preostale storitve pa bo plačala država, ki bo sredstva zbirala z novim prispevkom za dolgotrajno oskrbo. Državni proračun naj bi k temu primaknil največ 190 milijonov evrov na leto. Če se bo izkazalo, da vse to ni dovolj, se nam po letu 2028 obetajo doplačila.
Julij
Z julijem prihaja tisto, kar je bilo deležno največjega nasprotovanja javnosti, to namreč ni pravica, temveč dolžnost: z julijem bomo začeli plačevati obvezni prispevek za dolgotrajno oskrbo. Zaposleni bodo plačevali en odstotek od bruto plače (po en odstotek pa bodo prispevali njihovi delodajalci), upokojenci pa en odstotek neto pokojnine. S.p.-ji, ki so hkrati delavci in delodajalci, bodo plačevali dva odstotka od bruto plače. Tako naj bi država zbrala 800 milijonov evrov na leto.
Julija prihajata tudi pravici do dolgotrajne oskrbe na domu in e-oskrbe.
Oskrba na domu pomeni pomoč pri vsakodnevnih opravilih, na primer oblačenje ali kuhanje, število mesečnih ur pa je odvisno od kategorije, v katero je uvrščen oskrbovanec. Takole: prva kategorija, na primer, prinese dvajset ur pomoči mesečno, peta pa 110 ur.
Vsi oskrbovanci, tako doma kot v ustanovi, imajo tudi pravico do storitve za krepitev in ohranjanje samostojnosti, sem spada tudi psihosocialna podpora. Storitve izvajajo različni strokovnjaki, namen je preprečevati, da bi se stanje oskrbovancev poslabšalo. Obseg te storitve, preveden v število mesečnih ur, je tudi tu odvisen od kategorije.
Zanimivosti
Ozaveščenost o pomenu zavarovanj se v Sloveniji iz leta v leto povečuje
E-oskrba ali oskrba na daljavo pa pomeni podporo, ki zagotavlja samostojnost in varnost v domačem okolju, ali v prevodu, različne pametne tehnologije, torej senzorje in alarme, povezane s podpornim centrom, ki deluje 24 ur na dan in zagotavlja pomoč, če se kaj zgodi, na primer pri padcih. Za te alarme in detektorje je treba ponudniku (to so podjetja, s katerimi bo država sklenila pogodbo) seveda plačevati, zato bo ta pravica sofinancirana s 25 evri mesečno in enkratno vsoto 50 evrov za namestitev opreme.
December
Za tiste, ki že bivajo v DSO, se bo financiranje spremenilo s 1. decembrom, takrat bo država prevzela plačevanje storitev dolgotrajne oskrbe, dotlej pa je treba še naprej plačevati celoten paket, se pravi oskrbo, namestitev in hrano.
Decembra se lahko začne uveljavljati tudi tretja možnost – tisti, ki se ne odločijo za bivanje v DSO ali za oskrbo na domu (ker imajo to že drugače urejeno), imajo pravico do denarnega prejemka (prej je bil to dodatek za pomoč in postrežbo). Tudi višina tega je odvisna od kategorije, takole narašča po kategorijah od ena do pet: 89 evrov, 179 evrov, 268 evrov, 357 evrov in 491 evrov v najvišji kategoriji.
Ali je pomoč ustrezna, bo z obiski preverjal koordinator dolgotrajne oskrbe, oskrbovance iz 4. in 5. kategorije bo obiskoval enkrat mesečno, 2. in 3. kategorije na tri mesece, oskrbovance iz prve pa na pol leta.
Pod črto
Ni idealen zakon, ampak kateri pa je? Vsekakor ni slabo zamišljen. In nepopoln zakon je še vedno veliko boljši kot nobeden. Kaj deluje in kaj ne, se bo pokazalo šele čez čas. Na začetku je skoraj gotovo treba računati z zapleti, zmedo in nezadovoljstvom. Vendar obstajajo obljube o izboljšavah – če se jih bodo seveda držali.
............
En velik AMPAK!
Pravice, kot so si jih zamislili v ZDO, so za zdaj v veliki meri še na papirju. Ali bo tudi praksa tako prijazna do uporabnikov, kot je zakon, se bo šele pokazalo, med »želeti« in »dobiti« je namreč še nekaj ovir, ki jih bo treba prej premagati. Zagotovo največja je pomanjkanje kadra – če ne bo ljudi, ki bi obljubljene storitve izvajali (in pri tem ne mislimo izčrpanih svojcev), bodo ostale mrtva črka na papirju. Ne, prenova plačnega sistema tega ne bo bistveno spremenila, kajti povišanje plač zaposlenim v DSO ni dovolj visoko, da bi njihova delovna mesta nenadoma postala privlačna, še vedno so tudi preobremenjeni, bolniške odsotnosti v tem sektorju daleč presegajo povprečje, vse to pa se potem prevede v omejene ali manj kakovostne storitve. In kaj vam potem pomaga pravica na papirju, ki je nima kdo izvajati? Imamo premalo DSO-jev, ampak še tisti, ki obstajajo, imajo ponekod prazne postelje, ker z razpisi ne privabijo dovolj delavcev.
Druga težava so silno zapleteni administrativni postopki na CSD-jih, kar pomeni dolgo, tudi večmesečno čakanje na pomoč – ampak tukaj gre za ljudi, ki preprosto nimajo časa čakati.
Kritiki financiranja dolgotrajne oskrbe dvomijo, da je sedaj zamišljeni sistem vzdržen, predlagajo večji prispevek iz proračuna in progresivno lestvico dajatev. Tudi denarni prejemek je prenizek, pravijo, moral bi biti primerljiv s tem, kar bo država plačevala za oskrbo v DSO-jih, namesto da se premočno opira na neformalne oskrbovalce, se pravi družinske člane. Imamo premalo DSO-jev, dnevnih centrov in oskrbovalnih sistemov na daljavo, premalo je pomoči ponoči in med vikendi. Osebje, ki takrat dela, bi moralo za to dobiti višje plačilo. Pa digitalna neenakost, vedno pogosteje uporabljan izraz – računalniško pismeni uporabniki (ali vsaj tisti, ki imajo take svojce) so tudi tu na boljšem.
To je samo nekaj pomislekov ob novem zakonu, na nekatere je ministrstvo za solidarno prihodnost že odgovorilo. Pomanjkanju kadrov se zoperstavljajo z izboljševanjem delovnih pogojev, boljšim plačilom, programi za motivacijo mladih, naštevajo. Pripravljajo smernice za poenostavitev in pospešitev postopkov na vstopnih točkah. Pri pobiranju prispevka so predvidene olajšave za finančno najšibkejše, na primer oprostitev plačevanja pri najnižjih pokojninah. Napovedujejo gradnjo novih DSO-jev in širitev dnevnih centrov. Uvajajo dodatke za delavce, ki bodo pripravljeni delati ponoči in med vikendi. Za tehnološko nepodkovane so na voljo brezplačni paketi osnovne opreme in usposabljanje.
Več zanimivih vsebin iz revije Jana lahko prebirate tudi na spletu.
