Drži, da ste edini v celjski policiji, ki je bil na prizoriščih vseh umorov v zadnjih desetletjih v celjski regiji?
Da, skoraj na vseh. Gre za težko in zelo zahtevno področje dela. Ob koncu delovnega dne sem to vedno poskušal odmisliti, nisem živel s temi primeri. Nikoli tudi nisem štel, koliko je bilo hudih primerov kaznivih dejanj, vedno sem se ukvarjal z vsebino. V prvi vrsti je bila vedno skrb za oškodovance. Moj cilj je bil, da smo poskušali zanje storiti vse, kar lahko, in da smo bili do njih korektni. Škode, ki jim jo je nekdo s kaznivim dejanjem povzročil, ne moremo povrniti, lahko pa storimo vse, da so storilci za kaznivo dejanje kaznovani. To je bil ves čas moto moje kariere.
Se spomnite prvega primera, ko ste prišli na kraj umora? Kaj ste razmišljali? Vaš odgovor bo kot nasvet kriminalistom, ki bodo nekoč doživeli enako.
S prvimi preiskavami kaznivih dejanj in umorov sem se srečal že kot policist v Velenju. Vsaka smrt je huda, ne glede na to, ali je posledica kaznivega dejanja ali nesreče. Obravnaval sem tudi smrt petletnega otroka, kjer je sicer šlo za nesrečo. Seveda ta spomin v človeku ostane, vsem kriminalistom in policistom svetujem, naj nikoli ne primerjajo okoliščin žrtev s svojo družino, s seboj, s svojimi otroki. Delo morajo vedno opraviti profesionalno.
Po vseh preiskavah ste verjetno spremljali tudi sodne procese v večini primerov. Vam je bilo kdaj žal, da storilci morda niso bili obsojeni? Ob tem je treba omeniti, da so bili na Celjskem nekateri storilci za umore obsojeni na visoke kazni.
Kriminalisti smo sodne postopke spremljali in se tudi pogovarjali o njih. Toda če kdo ni bil obsojen, tega osebno nisem imel za poraz. Vedel sem, da smo v kriminalistični preiskavi naredili vse, zato se z izidom sodnega postopka nisem obremenjeval. Preiskave vedno usmerja tožilstvo, ki presodi, kdaj je primer zrel za sodno preiskavo in obtožnico. Tožilci na sodišču obtožnico zastopajo, zaslišani so priče in izvedenci, ki izdelajo izvedenska mnenja. Sodnega sistema nikoli nisem videl, kot da bi deloval proti policiji, če je bil kdo kaznovan z nižjo kaznijo ali če je bil oproščen. Čeprav drži, da so bile za določena kazniva dejanja v Celju izrečene res visoke kazni. Je pa nemogoče, tudi drugod po svetu, da bi bili vsi obsojeni. Včasih morda zbrani dokazi niso dovolj. Vem, da je policija vedno naredila vse, kar je lahko.
Se je kdaj zgodilo, da je bilo poročanje medijev v prid nekemu primeru? Ker najpogosteje slišimo, da policija o podrobnostih ne more govoriti zaradi interesa preiskav.
Pri preiskavah je tako, da nekaterih informacij, ki jih podaš javnosti, na primer informacije, ki bi se lahko v nadaljevanju uporabile pri poligrafskem testiranju, kasneje morda ne moreš uporabiti, saj so nekateri o tem že seznanjeni. To lahko škodi preiskavi in kasnejšemu sodnemu postopku. Sicer policija poda kar precej informacij javnosti. Kdaj pa kdaj mediji s poročanjem tudi pomagajo, predvsem pri iskanju pogrešanih ali iskanih oseb ali pri ropih, ko se zgodijo, storilca pa še niso prijeli. Razumem, da javnost in mediji želijo podatke, ker ljudi to zanima. Pomembno je, še posebej pri zahtevnih preiskavah, preučiti, katere informacije so to, da ne bi morda policija razkrila dokazov, ki bi jih kasneje lahko uporabila pri odkritju ali prijetju storilcev ter dokazovanju krivde na sodišču.
Omenili ste poligraf. V sodnem sistemu rezultati poligrafa niso dokazno sredstvo. Bi morali biti?
Poligraf je uporaben pri policijskem delu, saj z njim lahko pridobimo podatke o kakšnih povezavah, o tem, v katero smer lahko preiskujemo, in podobno. O tem, ali je poligrafsko testiranje lahko dokaz na sodišču, mislim, da bi bila z vidika stroke potrebna širša razprava oziroma ocena. Vsaka preiskava, sploh umora, in če storilec ni prijet na kraju, je kot mozaik oziroma sestavljanka. V najhujših primerih, ki so bili raziskani, so storilci »padli« na podlagi malenkosti in popolnoma pavšalnih stvari, ki so jih na začetku morda spregledali. Ko smo opravili dodatne pogovore z osumljenci, so se stvari povezale in sestavile.
Njena.si
Inina zgodba: to je recept za njeno popolno preobrazbo
Ko ste izsledili storilce kaznivih dejanj, ste jim kdaj verjeli, da so dejansko obžalovali svoja dejanja?
Velikokrat se pogovarjam tudi s storilci, ki so že prestali zaporne kazni, če jih kje srečam. Zame je bilo vedno pomembno, da sem imel tako z žrtvami kot s storilci korekten odnos. Več kaznivih dejanj se sploh ne bi zgodilo, če storilec v nekem trenutku ne bi imel sredstva, s katerim je dejanje storil. Huda kazniva dejanja so praviloma hipna odločitev – če ne govorimo o naročenih umorih. Gre torej za hitro jezo nekoga, in če ima pri roki nož ali pištolo, ju uporabi. Obravnaval sem primer moškega, ki smo mu povedali, da je žrtev, do katere je bil nasilen, umrla. Ko je to slišal, je dobesedno skakal od veselja. Kasneje se je zadeva obrnila in možakar je zaradi storjenega zelo trpel. Vsak, ki komu odvzame življenje, mora s tem živeti. Ni jim lahko, ker ne morejo kar odmisliti, da so nekomu vzeli življenje. Prepričan sem, da večina storilcev – če bi čas zavrteli nazaj – dejanja ne bi ponovila.
Omenili ste, da je Slovenija varna država. Ko se ozrete v svojo skoraj 40-letno kariero, kaj opažate? Česa je manj ali več, ko je govor o kaznivih dejanjih?
Ko sem začel delati v policiji, je bilo ogromno posredovanj zaradi nasilja v gostinskih lokalih, kjer je prihajalo do pretepov, poskusov uboja, celo do streljanja. Ni minila izmena, da ne bi zaradi tega posredovali celo večkrat. V zadnjih letih se je nasilje »preselilo« v domače okolje. V zadnjih letih opažam tudi porast nasilja med mladostniki, k čemur so prispevala tudi družbena omrežja. Tam prihaja do dokazovanja in posmehovanja iz žrtev, kar je zanje zelo hudo. Specifičnost nasilnih dejanj se je spremenila.
Morda nekoliko neprimerno vprašanje, a vendar ... Ljudje so pogosto pod vtisom filmov in nadaljevank. V njih umor razrešijo v eni uri. Ste kdaj prejeli kakšen klic, češ da policija mesece in mesece preiskuje, v filmih pa je vse tako elegantno in hitro rešeno? Vaši kolegi so mi že pred leti rekli, da je takšnih izjav ljudi kar veliko ...
Seveda. Policiji so nekajkrat – in to ravno pri zadevah, v katere so kriminalisti vložili res veliko truda – očitali, da ni storila nič. Policija o svojih preiskavah, načinih in metodah dela ne more govoriti javno. Samo prikrite metode dela terjajo veliko časa. Razumem vsakega oškodovanca, ki ima občutek, da je vsak dan preiskave predolg. Če bi bil kdorkoli od nas žrtev, bi verjetno menil enako. Ampak v vsaki preiskavi mora biti narejeno vse, kar se lahko, tudi tožilstvo oceni, ali je treba narediti še kaj, da zadevo preiščemo. Serije prikažejo primere, ki so igrani. Čeprav tehnologija v tujini glede dokazovanja in preiskav sledi ni veliko pred nami. Za nestrokovno javnost je to, kar vidi, preprosto. V resnici je treba vedeti, da je v preiskavo vsake sledi vloženo ogromno dela, truda in celo večletnega napora. Res je, da je v filmih to videti preprosto.
V serijah pogosto vidimo, da kakšnemu kriminalistu na zaslišanju »poči film« in je do storilcev neizprosen. Kako vam je v zaslišanjih najbrutalnejših in hladnokrvnih storilcev uspelo ostati popolnoma miren? Marsikdo ne bi zdržal.
Vsak, ki stori kaznivo dejanje, je prav tako človek. Na te stvari gledam profesionalno. Kriminalist mora znati vzpostaviti tako imenovani zlati most, da se lahko s storilcem normalno pogovarja, čeprav vsi osumljenci ne želijo govoriti. Seveda ne gre za to, da bi dejanje odobravali, ampak za vedenje, da bo storilec za svoje dejanje odgovarjal. Vedno sem v teh razgovoril ostal profesionalen in poskušal izvedeti predvsem motive in okoliščine. Tudi zaradi žrtve, da smo vedeli, kako in kdaj jo zaščititi, kajti zoper vse storilce niso vedno odrejeni pripori. Zaščita žrtev je ključna, bistven pa je motiv. Nikoli nisem pomislil, da bi bil na teh zaslišanjih do koga nasilen zato, da bi spregovoril. Fizična sila je bila uporabljena predvsem pri aretacijah, a še to samo, če se je kdo upiral in ga je policija morala obvladati. Iz izkušenj lahko potrdim, da so storilci povedali ključne stvari za preiskavo vedno, ko so bili pogovori normalni in brez pritiskov.
So vam kdaj grozili?
Da. V takšni ali drugačni obliki. To sem dojemal kot del službe, zato se nisem preveč obremenjeval. Vedno poskušam realno oceniti, kakšna je situacija. Če bi presodil, da so grožnje presegle meje razuma, bi ukrepal. Drži, da v našem poklicu človek nikoli ne ve, na koga bo naletel. Toda osebno gledam na življenje pozitivno, ne mislim negativno.
